Čas, ko pomladne trave zaraščajo zimske

Najbolj prepoznavni znanilci pomladi na Barju so močvirski tulipani ali močvirske logarice.

Objavljeno
01. april 2016 16.54
Simona Bandur
Simona Bandur
Kapljice rose so se še držale vrhov tankih zelenih trav, ki so počasi preraščale stare zimske trave. Med njimi so se dvigovale vijoličaste čašice, ravno tako sveže kakor jutranja rosa. Najprej uzremo enega, dva, nato ves travnik močvirskih tulipanov ... Največ jih je zacvetelo prav na veliko noč in kot vsako leto so zanesljivo potrdili, da se je začela pomlad.

Ker navadno zacvetijo okrog velike noči in ker njihove glavice spominjajo na pirhe, jim domačini pravijo tudi pirški, je te najbolj značilne barjanske znanilce pomladi predstavila Maša Bratina, vodnica po Krajinskem parku Ljubljansko barje. Njihovi cvetovi so se v nekoliko temačnem jutru na prvi pogled zlivali s pomladnimi travami, toda ko se je oko navadilo nanje, je opazilo razsežnosti površine, ki so si jih radoživo prisvojili. Prav dolgo cveteli ne bodo, morda še kakšen teden, je dodala Barbara Vidmar, ravno tako vodnica po krajinskem parku in ena izmed tistih, ki imajo eno uho vedno v pripravljenosti, da ujame vanj ptičji napev. Ravno takrat je bilo v zraku opaziti pepelastega lunja, ki je preživljal še zadnje dneve v tem prezimovališču, potem pa se bo vrnil v severne kraje, travnik v daljavi so zasedle velike bele čaplje, drobnega poljskega škrjanca, sicer čedalje redkejšega prebivalca Barja, pa je bilo le slišati …

Pri koliščarjih

Bili smo na območju občine Ig, v bližini reke Iščice (pravijo ji tudi Ižica), prav tam, kjer so si že pred šestimi tisočletji domove postavljali koliščarji. »Živeli so v hišah na kolih na obrobju izginjajočega jezera in ob reki, ki je bila zanje vir pitne vode. Ko je jezero odtekalo, so se koliščarji selili skupaj z njim,« se je Maša Bratina na hitro sprehodila v preteklost travnikov, ob katerih smo se ustavili. Pod površino so še vedno dobro ohranjeni ostanki kolov in za to kulturno dediščino so zaloge vode, kakršne hrani Ljubljansko barje, ravno tako pomembne, kot so za tamkajšnjo floro in favno. Če pridejo piloti iz prazgodovine na plan, se v nekaj dneh izsušijo in na koncu spominjajo bolj na skupek debelega kartona kakor na temelj domov prvih stalnih naseljencev Ljubljanskega barja. Tudi zato, da bi ohranili njihovo dediščino, v krajinskem parku ves čas spremljajo raven vode in v času našega obiska je pogled v cev, vkopano v tla (temu rečejo piezometer), razkril, da je voda dober meter pod površjem.

Na območju, ki ga je od zadnje ledene dobe prekrivalo jezero, danes rastejo močvirski tulipani. Toda tudi ti uspevajo samo v danih razmerah – na travnikih, ki so pozno košeni, ki niso gnojeni in ki imajo visoko raven podtalne vode. Tudi če bi travnik prekrila voda, bi cveteli – le malo bolj blatni in zato manj fotogenični bi bili, se je nasmehnila Barbara Vidmar.

»Raven podtalne vode na mokrotnih travnikih je sicer razmeroma visoka, lahko pride tudi do površine,« je dodala Maša Bratina. In to se dvakrat na leto, ob močnejšem pomladnem in jesenskem deževju, običajno tudi zgodi. »Za razumevanje poplav na Ljubljanskem barju je treba pogledati širše, na celotno porečje Ljubljanice, in globlje, pod površino Barja. Kajti vode, ki jih vidimo na površini, pokrivajo le odstotek vse površine parka. To območje je pravzaprav naravni zadrževalnik poplavnih voda, kar je glavna ekosistemska storitev tega prostora. Ni ga jezu, ki bi lahko opravljal to funkcijo. Najslabše bi bilo, če bi to nasipali, izsušili ali na veliko poselili,« je poudarila.

Nepopravljiva škoda

Mokrotni travniki zato sodijo v prvo od treh varstvenih območij v parku. Ljubljansko barje se razteza na približno 160 kvadratnih kilometrih (kar je skoraj odstotek slovenskega ozemlja) in sega na območje sedmih občin oziroma 22 naselij, v katerih živi 12.000 ljudi. Zavarovanih je 135 kvadratnih kilometrov površin, v prvo varstveno območje jih sodi tretjina. Najbolje za mokrotne travnike bi bilo, da bi košnja potekala mozaično, eno leto pozneje na eni parceli, drugo leto pozneje na drugi, odvisno od rastlinskih in živalskih vrst, ki jih poskušajo zaščiti. Med zaščitenimi vrstami so tudi močvirski tulipani, kajti če se travniki prezgodaj kosijo, potem semena zbalirajo, še preden bi jih rastline lahko odvrgle. Tudi če kakšen kmet začasno zora travnik, stori nepopravljivo škodo – tam barjanskega tulipana ne bo več. Kako košnja vpliva na življenje teh zavarovanih rastlinic, se je prav lepo videlo, ko smo se sprehajali med travniki. Nekateri so bili gosto poraščeni s tulipani, drugi samo ob obrobju ali zelo poredko. »Tukaj so najbrž prezgodaj kosili ali gnojili,« je ugibala Barbara Vidmar.

Barjanski aspirin

Poleg tulipanov so si prostor na mokrotnih travnikih našle rumene kalužnice, med travami je kukala na plan še travniška penuša ... »Na njej lahko od maja do oktobra opazujemo kepice sline. To so gnezda travniških slinaric, ličink žuželk, ki se zaščitijo pred plenilci tako, da sesajo iz rastline sokove, ki jih pljuvajo okoli sebe. Najti jih je tudi na jelšah, vrbah, brezah in topolih,« je pripovedovala Bratinova. Ob Iščici, ki teče v zgledni ravni strugi (večina rek na Barju je reguliranih, paleostruga Iščice je bila bistveno bolj zavita in jo je s pomočjo vodnikov še vedno mogoče opaziti), so izpod posušenih trav pogledali mlade koprive in brestovolistni oslad. Maša Bratina je listek pomencala s prsti in razkrila, zakaj mu rečejo oslad; ima namreč osladen vonj, včasih so ga uporabljali za sladilo, iz mladih listkov, ki spominjajo na brestove, pa kuhali sirup. »Ker vsebuje salicilno kislino, mu rečejo barjanski aspirin.« Na nizkem drevju in grmičevju ob rekah so že dobro pognale mačice, delali so se listki ... Med drevesi na Barju prevladujejo vrbe in jelše, v poplavnem gozdu pa hrasti, ki so jih uporabljali tudi koliščarji. Za pilote je sicer zelo pripravna jelša, saj njen les v vodi otrdi, hkrati jelša hitro raste, zato so jo prebivalci radi sadili. »Nekoč so bile zelo pogoste breze, zdaj jih je precej manj, to pa zato, ker je bila na tem območju zelo razvita šotna industrija, zaradi česar so nivo Ljubljanskega barja znižali za povprečno dva metra.« Posamezne breze, ki jih je še videti, so tako znamenje, da so tam še ostanki šotnih tal.

Med domače vrste so se, kakor drugje, priteple invazivne tujerodne vrste rastlin. Med njimi sta, denimo, kanadska in orjaška zlata rozga in – kajpak – japonski dresnik. Tujerodne so tudi nutrije, ki jih takrat sicer ni bilo opaziti, je pa bilo videti njihova domovanje in poti.

Maša Bratina se je ob nabrežju sklonila in pokazala nekoliko svetlejšo plast v tleh, glino, ki jo zaradi ostankov polžjih hišic imenujemo polžarica. To je ostanek nekdanjega jezera, še eno znamenje iz obdobja koliščarjev. Ploščate polžje hišice in drobne školjke je nekaj korakov stran odkrila tudi na krtinah. Koliko so stari? Vodnici sta se ozrli okoli sebe in hitro našli odgovor: »Koliščarji so tod živeli največ med letoma 4600 in 1600 pred našim štetjem ... Glede na to, da smo nekje na sredi območja, po katerem so se selili z izginjajočim jezerom, bi lahko rekli, da so iz časa okoli 3000 let pred našim štetjem.« Na časovni premici je Maša Bratina uporabila preprosto pomagalo: »Piramide iz Egipta so približno iz časa sredi koliščarskega obdobja. Od takrat so tudi ti polžki.«

Bistvo je očem skrito

Vodnica je s prsti še večkrat pobrskala po prsti in pomislila na slikarja Toneta Lapajneta, ki je slikal prav s to zemljo in v njej odkril kar 40 odtenkov. Brez težav je razložila, kako jih je dobil: najbolj značilna je črnica s svojo črno barvo, niže je glina, ki skriva v sebi cel spekter sive, od Vrhnike do Iga ima tudi barje svoj kraški rob z rdečo prstjo, tu je še Iški vršaj, kjer so tla prodnata in rjava ... »In podobno kakor zemlja imajo travniki celo paleto zelene,« je pokazala na trave, ki se prelivajo v nešteto odtenkih.

Mokrotni travniki so pošteno omočili čevlje, a so daleč od tega, kakor si predstavljamo barje. Pravega barja s šotnimi mahovi in mesojedimi rosikami je danes na Ljubljanskem barju ostalo za vzorec, le na nekaj manjših območjih, kot so Kozlerjeva gošča, Mali plac ali Goriški mah, najdemo še ostanke prehodnega barja. »Ljudje so včasih razočarani, ko vidijo, da pravega barja in močvirja na Barju ni več, še najbolj ga morda predstavljajo izsuševalni kanali. Ljudje so v zadnjih dvesto letih tod zgradili za pet tisoč kilometrov takih kanalov.« Kljub temu je Ljubljansko barje oaza na pragu glavnega mesta: »Ni kakor Obala, Postojnska jama ali Bled, ki osupnejo na prvi pogled, izjema so morda le močvirski tulipani,« je dejala Maša Bratina. Bistvo Barja je namreč očem skrito, kajti najpomembnejše stvari se dogajajo pod površjem.