Česa manjka kolesarskemu turizmu v Sloveniji? Dejanj!

Mačehovski odnos države pri gradnji in povezovanju kolesarskih poti v mrežo. Na udaru je predvsem varnost kolesarjev.

Objavljeno
23. avgust 2016 15.49
Špela Prelc
Špela Prelc

Slovenija, umeščena v skrajni del alpskega loka, na stičišču skrivnostnega kraškega sveta z Jadranskim morjem in številnimi vinorodnimi griči ter prekmursko ravnico ima vse možne naravnogeografske predispozicije za preživljanje kolesarskih počitnic in izletov.

Že samo bežen pogled na ceste pove, da je kolesarjenje pri nas doživelo pravo renesanso. To potrjujejo tudi statistike. Slovenija je po prodaji koles na tisoč prebivalcev povsem na vrhu lestvice EU. A kljub temu premore le 295 kilometrov kolesarskih povezav, od tega 55 državnih kolesarskih poti, gradimo jih še 22. Če k temu dodamo še 158 kolesarskih žrtev in 1774 huje poškodovanih na slovenskih cestah v zadnjih desetih letih, hitro pridemo do spoznanja, da je skrajni čas za večji pospešek pri gradnji kolesarske infrastrukture. Slovenija bi lahko upoštevala že izkušnje sosednjih držav, ki so že dokazale, kako izjemne so priložnosti za naložbe v kolesarski turizem.


Kolesarska pot Trbiž–Kranjska Gora–Jesenice. Foto: Špela Prelc/Delo


Zgodovina razvoja kolesarjenja


Za večji prikaz kliknite na grafiko.


Infrastruktura ne sledi trendu

Slovenija premore krajše odseke kolesarskih poti na Gorenjskem (Hrušica–Kranjska Gora–Rateče), v Pomurju, Podravju, ob morju (po poti Parenzane, nekdanje železnice od Trsta do Poreča), na Goriškem (odsek Solkan–Plave) in v nekaterih mestih. A je mreža kolesarskih poti lahko učinkovita le, če so kolesarske površine sklenjene v tok in se ne končajo kar »na slepo«.

Država sicer pripravlja označitev 109 kilometrov dolgega odseka kolesarske povezave od Rateč do Ljubljane, s tem pa podaljšek povezave med Salzburgom in Gradežem. Odsek je del predvidene državne daljinske kolesarske povezave, zato hkrati izvajajo tudi aktivnosti za nadaljevanje do Brežic, Kopra in Maribora. Projekt, vreden okrog 40.000 evrov, bodo poskušali udejaniti do sredine septembra, ko obeležujemo teden mobilnosti.

V Strategiji razvoja državnega kolesarskega omrežja iz leta 2005 sicer piše, da naj bi v 25 letih zgradili 2700 kilometrov daljinskih, glavnih, regionalnih in lokalnih kolesarskih poti. Trenutno jih torej imamo le dobro desetino. Zgovoren je tudi podatek, da posebne površine za kolesarje neposredno ob vozišču državnih cest ali na njih predstavljajo le kakšnih pet odstotkov cestnega omrežja (v kolesarsko razvitih državah jih je kar četrtina).

Slovenski kolesarji vedno pogosteje na domače vršace zrejo iz sosednjih dežel. Foto: Š. P./Delo

Nespodbudne številke še poslabša dejstvo, da smo s pomočjo pretekle evropske finančne perspektive 2007–2013 zgradili (le) okoli 38 kilometrov kolesarskih povezav. Od približno 140 milijonov evrov evropskih sredstev za cestno infrastrukturo smo po podatkih republiške direkcije za infrastrukturo za kolesarske poti porabili komaj slabo desetino.


Boljša infrastruktura – večja varnost

Infrastrukturno ministrstvo novo nacionalno strategijo za področje kolesarjenja načrtuje (šele) v naslednjih letih. Je pa že iz Strategije razvoja prometa v RS (2015) jasno razvidno, da bo kolesarsko omrežje v polnosti zaživelo šele čez 25 let. Poglavitna naloga te strategije je sicer zmanjšanje števila konfliktnih točk med kolesarji in motornim prometom, torej ločevanje motornega in cestnega prometa tam, kjer razmere to omogočajo. Med ukrepi je tudi povezava že zgrajenih kolesarskih odsekov v večje logično zaključene celote, zagotavljanje višjega standarda oziroma ravni prometnih danosti za kolesarje ter zgraditev lokalnih kolesarskih povezav z državnim kolesarskim omrežjem, kar zagotavlja kolesarjem večjo mobilnost.

Skrb države za kolesarje bi morala biti veliko večja tudi zato, ker so najbolj ranljiva skupina udeležencev v prometu. Kolesarske nesreče pri nas so v porastu, kar ni presenetljivo, saj raste tudi število kolesarjev na slovenskih cestah – v sedmih mesecih letos je po podatkih tiskovne predstavnice slovenske policije Vesne Drole v 1439 kolesarskih nesrečah umrlo osem ljudi, 91 jih je bilo težje, 533 pa lažje ranjenih. Tudi podatki za zadnjih deset let zbujajo strah.

Kje smo, kam gremo?

Če je nekaj statistike o kolesarski infrastrukturi na voljo, oprijemljivih podatkov o kolesarskem turizmu tako rekoč ni. Z gospodarskega ministrstva nam tako niso znali odgovoriti na vprašanja o deležu domačih in tujih turistov, posameznih zvrsteh kolesarskega turizma in starostni strukturi kolesarskih gostov.

»Kot kolesarski turist se šteje tisti, ki pride na počitnice s svojim kolesom ali ga najame vsaj za tri dni. Delež kolesarskih turistov (predvsem tujih) v Sloveniji vsako leto raste. Najbolj je v porastu število gorskih kolesarjev, in sicer Nemcev in Američanov, sledijo Avstrijci in Angleži, raste pa število treking kolesarjev, ki kolesarijo od hotela do hotela oz. od ene do druge nastanitve in se vozijo po lokalnih cestah ter daljinskih kolesarskih poteh: kolesarska pot Trbiž–Kranjska Gora–Jesenice, Dravska kolesarska pot, pot ob Muri, Parenzana ... V tem segmentu prednjačijo obiskovalci iz Beneluksa in Italijani, ki v naši Istri že kolesarijo praktično vse leto,« je nekoliko natančnejši direktor GIZ Pohodništvo in kolesarjenje Marko Lenarčič, sicer tudi urednik spletnih strani o kolesarjenju pri Slovenski turistični organizaciji (STO).

Slovenija, tako Lenarčič, še ne podeljuje znaka »kolesarska destinacija«, je pa združenje s STO že razvilo sistem kriterijev za opredelitev določenega območja za kolesarsko destinacijo. Prihodnje leto jih bodo nadgradili tudi z uradnim pozivom, naj se registrirajo kot kolesarske destinacije. Destinacija mora sicer zagotavljati dobro označene kolesarske ture in poti, specializirane kolesarske nastanitve, zemljevid ali panoramsko karto kolesarskih poti, možnost najema in servisa kolesa, kolesarsko trgovino, usposobljene kolesarske vodnike in kolesarsko informacijsko točko. »Na karti Kolesarske poti v Sloveniji se število destinacij spreminja, zadnje veljavno število je 21, predstavljene pa so tudi na interaktivni karti,« nam je še pojasnil Lenarčič.

Tuji turisti naše države še ne prepoznavajo kot kolesarske destinacije, zato ima Slovenija še ogromno manevrskega prostora pri umestitvi države na kolesarski turistični zemljevid Evrope in izboljšanju podobe kot ene najbolj zelenih turističnih destinacij stare celine.

Vse večji posel

Tujina, predvsem z organizacijo kolesarskih maratonov, rekreacijsko kolesarjenje že spreminja v pravo malo industrijo znotraj turističnega sektorja. Na letošnji kolesarski maraton Granfondo Novecolli, ki ga v italijanski deželi Emilija - Romanja organizirajo od leta 1971 in se ga vsako leto udeleži okrog 11.000 kolesarjev, se je že pol leta pred prireditvijo v pičlih štirih minutah prijavilo 9000 entuziastov. Podobno je tudi na legendarnem maratonu v Dolomitih. Vsako leto se za start po eni najlepših in najprivlačnejših evropskih panoramskih cest poteguje približno 33.000 kolesarjev z vsega sveta, a jih ima le 9000 srečo pri žrebu. Ob prvi izvedbi leta 1987 se ga je udeležilo le 166 kolesarjev, danes pa ga prenaša celo nacionalna televizija.

Pa pri nas? Na razcvet kolesarjenja v zadnjem desetletju kažejo predvsem množične udeležbe na rekreativnih maratonih. Očitne padce števila udeležencev je zaznati v letih, ko jih je otežilo slabo vreme (denimo letos na Maratonu Franja, festivalu Soča Outdoor in na Maratonu Alpe), rahel upad v zadnjih letih pa gre verjetno pripisati dejstvu, da so se kolesarji začeli zavedati nevarnosti množičnih kolesarskih prireditev in izpostavljenosti skupinskim padcem. Večini rekreativnim kolesarjem je namreč še vedno pomembnejše doživljanje narave kot hitrost vožnje. Da bi se rahlo padajočemu trendu zoperstavili, so še toliko bolj nujne zaveze za varnejše kolesarjenje in njegovo promocijo.

Malo denarja, malo muzike

Razvoj in promocijo kolesarskega turizma STO umešča v okvire aktivnega oddiha. Njihov letni vložek za boljšo prepoznavnost našega »spečega raja« pa je 149.600 evrov, od česar del odpade tudi na promocijo pohodništva. STO sicer združuje aktivnosti z GIZ Pohodništvo in kolesarjenje, da bi dosegla večje učinke pri povečanju števila predvsem tujih pohodniških in kolesarskih turistov ter njihovih prenočitev in dvigu kakovosti pohodniške ter kolesarske ponudbe.

Uporabniki kolesarskih poti so sicer okoljsko praviloma visoko ozaveščeni, trajnostno usmerjeni potrošniki, to pa je ključna ciljna skupina slovenskega turizma. Eden večjih ključev do uspeha v prepoznavnosti destinacije so trženjske dejavnosti, ki bi morale poudarjati pomen edinstvenosti v primerjavi z ostalimi - od stalne aktivne navzočnosti na družbenih omrežjih do objav v (tujih) kolesarskih medijih, od prisotnosti na prireditvah in sejmih do izdaje (brezplačnih) poenotenih informativnih brošur.

Za primere dobre prakse (spet) ni treba iti daleč. V letih 2014 in 2015 je sosednjo Italijo obiskalo več kot 1,5 milijona kolesarskih turistov, ustvarili so 20 milijonov kolesarskih prenočitev, samo pokrajino Emilija - Romanja je obiskalo 300.000 kolesarjev, ki je druga kolesarsko najbolj oblegana pokrajina v državi, takoj za Trentinskim - Zgornjim Poadižjem.

Emilija - Romanja je vodilna italijanska regija, kjer potekajo številni kolesarski dogodki, dirke in maratoni. Foto: Andrea Manusia


Možnost za vsaj 9000 delovnih mest

Tudi razvoj kolesarskega turizma bi lahko pomagal dolgoročno gnati slovensko gospodarstvo in povečevati število delovnih mest. To je še eden v množici argumentov, zakaj bi morala država z večjimi finančnimi vložki za izgradnjo infrastrukture kolesarski turizem uvrstiti precej višje na prioritetni lestvici.

Rezultati študije o ustvarjanju delovnih mest na področju kolesarstva (Jobs and job creation in the European cycling sector), ki jo je pred dvema letoma naročila Evropska kolesarska zveza, podajajo zelo preprosto in jasno sporočilo vladam in lokalnim oblastem: pospešite korake pri gradnji infrastrukture in prepoznajte kolesarjenje kot pomemben turistični proizvod, ki je ekonomsko zanimiv, do okolja prijazen, prispeva k zmanjšanju škodljivih izpustov in ima pozitivne učinke na zdravstveno izkaznico prebivalstva. Študija kaže na izjemen potencial kolesarjenja za gospodarstvo. Če bi se modalni delež kolesarjenja povečal za polovico, bi lahko število delovnih mest v tem sektorju (proizvodnja koles, turizem, trgovina na drobno, infrastruktura, storitve) do leta 2020 v EU naraslo prek milijona, v Sloveniji pa prek 9300.

Škoda bi torej bilo možnosti tako resne gospodarske »panoge«, kot je kolesarski turizem, spregledati in jih ne izkoristiti. Kolesarski turizem bi lahko postal eden izmed generatorjev razvoja in odlična turistična promocija države.