Tiskane izdaje
Živel hrvaški tour,« mi je zaklical gor nad Vrsarjem mladenič v kričeče rumenih tekaških copatih, ki se mi je pripeljal nasproti na kolesu za v trgovino. Nekoliko sem bil presenečen. Ne samo zato, ker je nekdo sredi Istre naključnemu človeku, ki mu je pripeljal naproti, zaklical navijaško geslo, ki ni nogometno, temveč kolesarsko, ampak zato, ker je izbral prav mene. Torej sem po treh desetletjih kolesarjenja naposled videti kot kolesar?
Mladenič me je videl od spredaj, in iz tega zornega kota sem verjetno res podoben kolesarju. Od strani pač ne: pajkove nožice in sprožen airbag na trebuhu nista atributa zagnanega kolesarja. Ali pač?
Ležala je, odkar pomnim, v kleti na premogu, v Triglavski ulici, vsa umazana, s preperelimi in praznimi gumami. Stričeva stara specialka, favorit, narejen na Češkem. Tam je moral biti deset let. Kolo me je čudno vznemirjalo, čeprav nisem vedel, kaj storiti z njim. Sem le imel štiri, pet let, ko sva s staro mamo hodila po drva in premog tja h kolesu, ki je na vse to pazilo. Še ko smo se od tam preselili ulico naprej, sem ga hodil gledat, ne da bi vedel, zakaj in kaj bi z njim. Kakšnih deset let sem imel, ko sem kolo potegnil na dvorišče in natlačil gume. Popolnoma normalno se mi je zdelo, da držijo … In so držale. Nekoliko nerodno je bilo, ker je bilo kolo veliko, jaz pa majhen, orodja, da bi spustil trd usnjeni sedež, nobenega, pedali so imeli pasji gobec, torej streme in usnjeno vrvico za zateg čevljev. Zavora je delovala samo ena, prestavljati se ni dalo, menjalnik je bil zabetoniran na mestu. Pravzaprav zapremogan. Ko sem kolo poskušal voziti po moško, so se mi pirhi uprli, ni šlo, preveč je bolelo. In sem v kolo vstopil postrani, skozi okvir. Kako je to videti? Da kolo goniš tako, da imaš zgornjo cev kolesa ob rami, sedež pa nekje zadaj v višini glave. Če si sposoben voziti pod kotom 45 stopinj in stoje, gre.
Šel sem na Vodovodno cesto in pognal. Dobro je šlo. Prehitela sta me dva na dirkalnih kolesih. »Glej ga, ta malega, kako šiba.« Verjetno je bilo to okoli leta 1970.
Prvi ruski
Moje prvo kolo je bil ruski tricikel. Brez zavor, brez prostega teka. Če nisi bil priden, te je nalomilo po nogah. Oče mi ga je kupil pri Kolesarju. Bilo je v dežju, nazaj za Bežigrad sem ga vozil po pločniku. Tudi naslednje kolo je bilo kupljeno pri Kolesarju in tudi takrat je deževalo: bil sem tako srečen, da sem z belim ponijem gonil po največjem nalivu, sredi takratne Titove, spet nazaj za Bežigrad. Avtomobili so trobili, prižgal sem dinamo, lučka je brlela spredaj in zadaj in bil sem srečen pod črnim nebom.
S ponijem sem bil povsod, kjer se je dalo. S ponijem sem se naučil kolesariti, mislim na ravnotežje. Večina kolesarjev je močnejših od mene, veliko pa jih je na kolesih precej bolj štorastih, kot sem jaz. Vsi tisti ovinki s ponijem v parku za našim blokom in vožnje za Savo in spusti po gramoznicah in gradbiščih, to ti nekaj da.
S ponijem na Vršič se mi zdi prima. Tudi rojstvo novega ponija. Oboje je tako neumno, da je dobro in da je in bo uspelo. V svetu otroškega srca še kar odraslih.
Prišel sem od vojakov, bil brez službe, z mlado družino, brez ficka. Še za liftboja v enem izmed ljubljanskih hotelov me niso želeli. Bil sem tako brez denarja, da sem šel najboljšega prijatelja obiskat v Radovljico k vojakom na štop, za pivo, piščanca in avtobus pa mi je posodil. Želel sem si kolesariti, a to je brez kolesa še kar težko. Mlajši brat je imel v kleti specialko, Rogovo specialko, na kateri je imel dirkalne feltne in ne vem, če ne celo tabularjev. Ne, tabularjev ne, samo ozke gume. Nič ni imel proti, da ga porihtam in uporabljam. Težava je bila, ker je bilo nekaj narobe z balanco, ali pa se mi je zdelo, da je, in plastični sedež je bil počen in me je vsakič zrezal do krvi. Kupil sem ravno kovinsko cev, ki je postala balanca, in dodal bmx-ročaje, zavorni ročici sem privijačil kar z dirkalca. Jasno, da so komaj delale. Še huje je bilo, ker je v okolici srednje osi ves čas pokalo. Tako sem vsak večer z navadnimi kombinirkami in papagajkami, torej brez orodja, razdrl sredino, vstavil zeleno mast in nove kroglice v ležaj in nekako privijačil nazaj. In je bilo za dan, dva dobro. Kolesarske obleke nisem imel, ženi sem sunil tri četrt aerobika pajkice, tast mi je kupil čevlje za v dež, ki so bili vsaj zame videti kot kolesarski. In sem vozil. Bežigrad, Savlje, Nemška cesta, Tacen, Črnuče, Bežigrad. Počasi na Rašico. Tam so bili že specialkarji. Dolgo nisem razumel, zakaj mi nihče ne odzdravi, potem mi je postalo jasno – moje kolo in moja pojava sta bila tako uboga, da je bilo drugim nerodno zame, kakšen sem bil videti. Vedno so pogledali stran.
Kdo bi rekel, da ga je to utrdilo, mene je razpizdilo. In sem se zaobljubil, da ne bom nikoli tak. Ena redkih zaobljub, ki mi jih je uspelo obdržati skozi desetletja …
Na kolo nisem šel več enkrat, ampak trikrat na teden. Dvajset kilometrov se mi je zdela noro dolga razdalja. Ko sem dobil zaposlitev, sem si seveda takoj kupil rabljeno gorsko kolo – takrat gorskih koles ni bilo. Bil sem med prvimi gorskimi kolesarji pri nas. Bandizol je pisalo na njem. Jasno, da je deževalo, ko sem ga kupil … in se vozil domov. Spet za Bežigradom, oboje.
Kolo je bilo super, samo ves čas je spet škrtalo v sredini. Pokalo. Kroglice. Pa sem se veliko vozil. V Dalmaciji smo šli v breg, skupaj s prijateljem in njegovim majhnim sinom, mali je šel mimo mene, meni pa se je kolo obrnilo, saj so popokale še kroglice v ležaju zadnjega kolesa. Popolnoma se mi je zmešalo, sestopil sem in vrgel kolo čez ograjo v prepad. V kotanjo, polno trnovja, skal, globoko. Potem mi je postalo žal. Počakal sem, da sem bil sam, in se splazil tja med kače in potegnil kolo na plan. Nekako sem ga pokrpal, da se je vrtelo, naslednji dan pa sem se na kolovozu zaletel v kozla, ki je s strani skočil predme.
In potem prvo novo gorsko kolo. Bottecchia. Ogromno veselja. Nov svet. Jasno, da sva bila s Tinčkom prva, ki sva se z Vogla spustila po Žagarjevem grabnu. Midva in vse plazovje kamenja za nama. Z gorcem sem šel po pešpoti z Vogarja. Amortizerjev ni bilo, zlom zapestja pač.
Klic ceste
Ves čas me je klicala cesta. Kje dobiti specialko? Delov fotograf Zoran je imel doma bleščečega torpada, neverjetno lepo kolo, zmenila sva se za leto dni na puf, samo da moja žene ne izve. Sva pa modro podpisala zadolžnico, če me ravno avto do smrti … S tem kolesom se je vse spremenilo … Postal sem kolesar, čeprav so mi tabularji ves čas pokali. Nisem imel pumpe, da bi jih dovolj natlačil. Takrat je bila neumna moda, da smo kolesa vsake dve leti prebarvali, in italijansko mojstrovino temno sive kovinske barve sem prebarval v kričeče rumeno. Kolo je bilo še vedno super, a daleč od prejšnjega. Campagnolo record oprema. Ko sem kupil novo, čez čas, sem opremo posodil prijateljevemu sinu, ki si je želel kolesariti. Ves čudoviti camapagnolo, menjalnika, zavore, ročice, gonilko z vgravirani črkami Bruno Torpado. Ko sem nekoč čez čas le vprašal, kdaj dobim stvari nazaj, mi je prijatelj dejal, da je sin stvari prodal. In da kaj naj naredi, da je pač tako. Ne bom pojasnjeval ali nadaljeval zgodbe, ki je imela zelo žalosten konec, a me še vedno pogreje, ko se spomnim nanjo. Res težko sem tiho … pa bom, nisem Bog, da bi sodil. Potem so kolesa prihajala, vedno rabljena, načeloma sem vedno kupil okvir in dal nanj staro opremo. Veliko smo se vozili.
Foto: Aleš Černivec
Mnogo ljudi na kolesu dirka, tudi sam sem poskusil, dvakrat sem bil četrti v slovenskem pokalu amaterjev, obakrat na ravnini. Enkrat, v Voklem, so vsi padli, drugič, v Prekmurju, sem imel srečo in manj konkurence. Vozil sem kronometer, a me je potem vedno bolel trebuh, ker sem si pač obrcal vampek. V hrib sem bil, sem in bom vedno slab. A vseeno grem rad v Dolomite. Dolomite sem pokazal tudi ljudem, ki jih niso poznali. Vsaj po tem se me bodo spominjali, če ne po drugem, mamicu jim …
Najraje vozim sam. Tudi v Dolomitih. Tudi v Istri, moji drugi dušni domovini. Slovenijo še kar dobro poznam, zaradi kolesa, neskončno rad jo imam. Zaradi kolesa sem dobil prijatelje po kar lepem delu planeta. Včasih so rekli, da če te Primož sprašuje, da če bi malo probali kolo, da boš čez dva meseca že na Franji. Najbolj sem vesel, da sem pedalirati naučil nekaj takih, ki so stari že krepko čez abrahama. In zdaj uživajo.
V skupinah, kjer smo se zbirali ljubitelji kolesarstva, se mi je posvetilo, v kako premajhnih kožah ali prevelikih čevljih živimo ljudje. Kako težko je za nekatere normalno živeti vsak dan, in srečo so našli le na kolesu. Edino identifikacijo v življenju. Samo na cesti so se počutili svobodni in srečni. A to prinese samo nesrečo, žalost in razočaranje. Ker jim nisem znal prisluhniti, so se stvari grdo zalomile. Rad imam vse ljudi, zato mi ni težko sprejemati najbolj iskrenega sovraštva, ki ga rojeva človeška stiska.
Tudi tu me je kolo ogromno naučilo. Ni treba človeka na gobec ali v jetra, da se lepo zvrne, pač greš in preboliš in daš svoj kolesarski čas tistim, ki si ga res želijo. Za večje projekte je odgovoren Bog. Ti pa kolo lepo predstavi psihote in zlaganke – to imamo vsi v sebi, kolo pa lahko spravi na plan.
Ni za pusije
Kolo ni za pusije. Tako kot boks ne. Tisti, ki se smilijo sami sebi, na kolesu ne bodo srečni. Vsak, ki ga goni in se ob tem trudi po najboljših močeh, je dober kolesar. Da je na kolesu in tudi v življenju mogoče marsikaj, me je naučil pokojni Jure Robič. Na njegovi prvi dirki čez Ameriko. Prijeten brez kolesa, popoln kreten na kolesu. Egoistična žival. Dobrega srca! V spominu za vedno. Nekako se mi zdi, če je že moral umreti, da se mu je to zgodilo na kolesu. Pogrešam ga, tudi zaradi kretenizma na kolesu. Odprl mi je oči po kolesarsko. Miss you, Jurček.
Vozim. Se matram. Imam prijatelje, ki kolesarijo. Imam prijatelje, ki so bili med najboljšimi na svetu. Popolnoma jim zaupam. Morda mi zaupajo tudi oni zato, ker vedo, kakšni kreteni smo lahko kolesarji.
Veliko poti se je zvilo pod mojo škofijo, doma, ob Jadranu, otoki, Evropa, Afrika, Amerika … V Afriki sem kupil kolesarski okvir iz bambusa, doma naredil prav posebno specialko.
Nisem še odpeljal največjega, to me čaka. Ja, ne bo vsem pogodu, če storim, kar nameravam, ampak življenje je eno, in pot, ki te kliče, ni odprta za vedno. Res ne maram, če ljudje carinijo moje življenje zaradi lastnega egoizma. Tudi to je spoznanje s kolesa.
S kolesom iskati srečo je naivno. Biti srečen na kolesu je enostavno. Gledati na cesto je modro, ne videti vsega okoli sebe je neodpustljivo.
Trideset let se prevažam. Ne, nisem dober, še fit ne tako, kot bi lahko bil. Sem pa zadovoljen. Za robom Istre, tistega dne, ko me je pozdravil mladenič v živobarvnih supergah, je bila Učka v snegu. Novem. Doli proti Višnjanu se je lesketalo morje. Ceste, kjer sem pustil nekaj najiskrenejšega iz svojega srca, niso pot v trpke spomine, ampak avenije bogatih in lepih spominov, vtisnjenih v vadnico življenja. Življenje brez kolesa? Že da v glavi nimam vseh koles, je dovolj, bicikla si ne dam vzeti. Ko nisem mogel vstati in ko nisem mogel hoditi, sem si želel le tega, da bi sedel na kolo in se popeljal čez Barje, takrat ko je poplavljeno in v odsevu vidiš ves narobe obrnjen svet, zgoraj vidiš Kamniške Alpe in slutiš Karavanke in Julijce in tam za robom vode se dviga Ljubljanski grad in ti si tam spodaj doma in si srečen.
Če dovolj dolgo voziš kolo, spoznaš, da je včasih v življenju treba v borbo na trdo, da ni popuščanja barabam in svinjarijam. In če še nekoliko dlje voziš kolo, potem nekoč znaš tudi odpustiti.
