Tiskane izdaje
»Na seznamu članov bomo leto imeli okroglih 300 ljudi v sedemnajstih letih, kar je povprečno nekoliko več kot sedemnajst na leto. To je številka, ki potrjuje namen načrtovalcev kluba; in sicer, da je to izziv, ki ga ne zmore opraviti ravno vsakdo z levo roko in ne tako zahteven, da bi ga lahko opravila le peščica skrajnih ekstremistov,« je povedal Črnjan Marijan Lačen, ki si je hribovsko preizkušnjo domislil skupaj z Dušanom Štruclom Dixijem in Milanom Savellijem.
Član kluba lahko postane vsakdo, ki v 24 urah premaga 80 kilometrov dolgo pot in vzpone iz Črne na Koroškem na Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Olševo in Peco. Preračunano iz planinskih vodnikov bi za omenjeno pot potrebovali okoli 30 ur normalne planinske hoje. Izzivalec mora tako kar dobršen del poti preteči in na poti premagati 4750 metrov vzponov. Po pravilih kluba nihče ne preverja, ali je izzivalec resnično opravil vso pot. »Vse je prepuščeno planinski etiki,« spomni Lačen.
Prvi, ki je premagal koroški hribovski izziv, je bil leta 2000 Mežičan Alfonz Prevorčič - Fonza. Za pot je potreboval osemnajst ur in triintrideset minut. Prva ženska, ki se je včlanila v K-24 pa je bila leta 2001 Ravenčanka Veronika Viltužnik. Za rekorderja v klubu velja Janez Stočko, ki je turo zagotovo ponovil že petindvajsetkrat v vseh letnih časih, v zgodovino kluba pa se je zapisal tudi kot prvi, ki je pot prehodil pozimi. »Človek se na taki poti sooči sam s seboj«, trdi Stočko. Nekateri se na pot podajo sami, drugi so prepričani, da jim brez spremljevalcev, ki na dogovorjena mesta prinesejo hrano, suha oblačila in obliže za žulje in rane, ne bi nikoli uspelo.
Največ novih članov se je v klub vpisalo leta 2014, in sicer štirje, to pa je bilo tudi leto, ko je turo prehodilo največ žensk, kar štiri.
Stari in novi člani kluba se v skladu s pravili kluba srečajo vsako leto brez posebnih povabil prvo decembrsko soboto ob 18. uri v prostoru nad avtobusno postajo nad Črno na Koroškem v središču vasi. »Srečanje je namenjeno slavnostnemu sprejemu novih članov, hkrati pa je to priložnost za izmenjavo izkušenj in prijetno druženje ob zaključku letne planinske sezone,« je sklenil Marijan Lačen.
V okrepčevalnici Lunder sredi Črne na Koroškem se v klubsko knjigo vpišejo le tisti, ki pot premagajo. Koliko pa je takšnih, ki so poskušali, a jim ni uspelo in so si pri Lundru preden so poraženi odšli iz Zgornje Mežiške doline privoščili le čaj ali kavo, pa ne ve nihče.
