Že skozi stekleno avlo prenovljenega kopališča Kolezija je mogoče uzreti nadvse živahno podobo ljubljanskega poletja: kopalce vseh starosti, ki se v vmesnem času na ležalnikih, lesenih tribunah in travi predajajo počitku, klepetu ali branju. Med njimi so mnogi, ki težko skrijejo navdušenje, da je kopališče, kamor so v svojih otroških in mladostniških letih pogosto pridirjali s kolesom in brisačo za vratom, znova zaživelo.
Začutiti je drugačno vzdušje, kot vlada na drugih kopališčih, čemur pritrjuje tudi kopališki mojster Andrej Kopitar, ki je doslej 20 let delal na kopališču Kodeljevo. »Drugačna je tudi struktura obiskovalcev; veliko je starejših, tudi rekreativnih plavalcev, ki z nasmejanimi obrazi radi povedo, da so plavali še v starem bazenu in da so nadvse veseli, da so Kolezijo obnovili, mnogo manj kot drugje je mladih in družin z otroki, saj ni toboganov in vodnih drč, zato pa je tudi mirneje.
Tako da za zdaj ne potrebujemo večjega števila redarjev, saj se obiskovalci obnašajo zgledno,« je povzel utrip kopališča, nad katerim bedi od sredine prejšnjega meseca. Ko se je Ljubljana dodobra pregrela, se je na njem zvrstilo tudi po 1200 kopalcev na dan, ti pa po besedah receptorja Luke Macedonija pred prihodom pogosto preverijo, kakšna je temperatura vode in koliko kopalcev je v njej. Marsikdo vpraša, ali s sabo lahko pripelje psa, čemur pa se lahko samo malce nasmehnejo, doda.
Prvi randiji
Tisto vroče popoldne je na Kolezijo drugič privabilo Janeza Platišeta, ki je po odprtju hitro preveril, kakšno je poslej kopališče iz njegovih mladostniških dni. »Takrat je bila Kolezija najboljše mestno kopališče, kar smo morda še bolj kot Ljubljančani vedeli mi, preseljenci. Mladi fantje smo radi prišli tudi zato, da smo videli kakšno lepo in simpatično gospo. Ko sem bil star kakšnih 25, morda 30 let, sem še hodil, potem pa ne več. Zdaj se mi zdi, kakor da je vse skupaj le obnovljeno; da sta se ohranila vzdušje in predvsem zelenje, zato je pravi užitek priti sem – čeprav živim le nekaj sto metrov od kopališča na Kodeljevem. Tudi voda je primerno topla, in kakor kažejo analize, se dobro prečiščuje. Kar pohvalite jih! Pa še umetnih tokov ni, ki otežujejo prosto plavanje,« ni skrival zadovoljstva sogovornik.
Da so se na Koleziji dogodili prvi randiji in se je marsikatero dekle prvič sramežljivo pokazalo v ženskih kopalkah, je poudarila tudi Mateja Dudek, ki se je tisti hip na ležalniku predajala branju knjige. Tako kot drugi okoliški prebivalci je tudi sama na Kolezijo zahajala že kot deklica; najprej s starši, pozneje s prijateljico sosedo, s katero sta se pri sedmih letih vpisali na plavalni tečaj.
»Tu sva se naučili plavati, ona tako dobro, da je ostala v klubu in pozneje osvojila naslov mladinske državne prvakinje. Med počitnicami smo za deset dni odšli na morje, a prej in zatem je bila Kolezija,« je pripovedovala z nasmehom. Tu je preživljala poletja, dokler se ni odselila oziroma poročila, se je pa vrnila na kopanje tudi z otroki, vendar je bil takrat bazen že nadkrit z balonom in tisto zanjo ni bila več prava Kolezija. »Pa zdaj je?« »Ja, zdaj pa je. Pa še izboljšana je. Všeč mi je, ker so tribune še vedno tam, kjer so bile. Še vedno pa imam v spominu tiste stare omarice, zaradi katerih sem se že pozimi, ko je od njih vel značilen vonj, veselila, da bo spet poletje. Ko se je kopališče pred tedni spet odprlo, se mi je zdelo, kakor da bi mi nekdo vrnil mladost. Kar je za mojo mamo Špica, je zame Kolezija,« je še dejala.
Manjka le solatni bar
Morda utegne podobno nekoč pripovedovati Suzana Stjepanović, ki starega kopališča na Koleziji ni spoznala. »Stara sem 27 let, samska, delam pet minut stran,« se je na hitro predstavila, potem pa razkrila, da se sem rada pride spočit in zaplavat po koncu delovnega dne. To je od odprtja storila že desetkrat. »Res mi je všeč tukaj, in ker tu dela tudi moja mama, poznam zaposlene in se počutim kot doma. Grem tudi na morje, saj morje je kljub vsemu le morje,« je razlagala.
Tokrat je s sabo vzela prijateljico Ivano Malchevsko, študentko ekonomske fakultete, ki je vse navdušeno pohvalila. »Pogrešam edino večjo ponudbo jedi oziroma solatni bar. Saj veste, kakšne smo ženske glede prehrane ... In upava, da bodo čim prej zgradili še pokriti bazen,« sta v en glas sklenili klepetanje, čeprav sta se tisto popoldne bolj nastavljali sončnim žarkom kot plavali.
Da bo kopališče, ki premore že več kot 150-letno zgodovino, šele dobilo sodobno celostno podobo z graditvijo pokritega bazena, se najbrž najbolj zaveda arhitekt Robert Potokar, ki je skupaj s Tanjo Košuta (in sodelavci v biroju Ravnikar Potokar) zasnoval celotno območje. Poudarja, da so poskušali ohraniti čim več zelenja; predvsem zeleno kuliso ob Gradaščici in Gunduličevi ulici, vtis kopališča v zelenju pa dopolnili s travnatimi površinami, ki so v resnici zelena streha podzemne garaže, ter na novo nasajenimi drevesi.
»Poskušali smo oblikovati sodoben bazen, vstopni objekt pa smo zasukali vzporedno ob Gunduličevi ulici in tako bazen odprli zahodnemu soncu; nekdanji je bil prav zaradi tega objekta hitro v njegovi senci. Tudi prejšnji objekt je imel predprostor, ki smo ga poustvarili z vstopnim trgom, namenjenem druženju, vse skupaj pa je v steklu, da lahko bazen že na vhodu povabi obiskovalca in mu v hipu razkrije, kaj se dogaja. To je eden redkih bazenov s takšnim vhodom,« je Potokar opisal glavne arhitekturne poteze območja, ki je samevalo štirinajst let. Tu je poleg plavanja mogoče aktivno preživeti čas tudi z igranjem košarke, odbojke na mivki ali namiznega tenisa.
Tisti hip sta se za majhno belo žogico z loparjema v rokah podila Darko Lekić in Goran Avgustinović. »To je nova atrakcija, ki bo aktualna dve sezoni, potem pa bo zamrla,« je o Koleziji prepričano izjavil Lekić, čeprav je tu pohvalil vse, tudi hrano. »Meni pa se ne zdi prav, da otrokom, mlajšim od štirih let, zaračunajo vstop. V Atlantisu imajo brezplačnega,« je pripomnil Avgustinović, Lekić pa je pritegnil, da se mu zdi previsoka cena tudi za vstop po 19. uri, ki znaša pet evrov.
Otrokom je hitro dolgčas
Nad obiskom Kolezije je bila videti nekoliko razočarana Nuša Jager. »Na kopališča ne hodimo, sem pa smo prišli, ker se je na novo odprlo, vendar verjetno nikoli več ne bomo prišli. Otrokom hitro postane dolgčas, saj se ne smejo ne žogat ne potapljat. Opozorila sicer nismo dobili, a je kopališki mojster malce grdo gledal, tako da smo raje prenehali. Raje se bomo odpravili na morje,« je Nuša Jager povzela vtis tudi v imenu svoje petletne vnukinje Klare, ki se je z rokavčki na rokah smejala iz velikega bazena, in enoletnega Nejca, ki je spal na drugem koncu kopališča. Tudi 15-letnemu Vladimirju Terekhovu in njegovemu dve leti mlajšemu bratu Ivanu, po rodu iz Ukrajine, ki sta ta počitniški dan preživela na Koleziji, bi se zdelo zabavneje, če bi se lahko spuščala tudi po toboganu. Čas sta si krajšala z žoganjem. »Če se obiskovalci žogajo med sabo in nikogar ne motijo, je to dovoljeno, vendar le z lahko, napihljivo žogo,« se je glasilo uradno pojasnilo reševalke iz vode Anite Erzetič, ki je tisti čas z visokega stola bedela nad dogajanjem v vodi.
Sonce se je že spuščalo, pripeka pa je še kar trajala in med redkimi obiskovalci, ki niso bili v kopalkah, je bil 33-letni Dejan Jovičevič. »Po naključju sem tu. Prijatelj se je s sinom šel kopat, in ker sem bil ravno v bližini, sem prišel na pijačo. Živim na Dunaju, a drugič se zagotovo pridem skopat na Kolezijo. Navdušen sem, kako lepo so jo obnovili in da je ponovno zaživela v istem slogu. Takšne lesene tribune so bile že prej, prav tako bazen, vse okrog pa je drugače. Spomnim se, da je bila včasih tam ena restavracija in gostilne ...« je našteval in pri tem kazal s prstom v različne smeri. Na Kolezijo je hodil že z dedijem iz Murgel, pogosto je šla kar celotna družina in to je bil pomemben del počitnic. Tu je v otroštvu gotovo preživel najmanj deset poletnih dni. »Večkrat smo bili tukaj tudi po ves dan ali pa smo prišli samo dopoldne ali popoldne, v zgodnjih najstniških letih sem prihajal tudi z družbo ... Vedno smo si privoščili sladoled in odigrali kakšno partijo taroka, ko se je že zapiralo, pa smo fantje odigrali še igro vaterpola. Tisoče dogodivščin je bilo tu,« je hitel razlagati.
Medtem sta se fanta z igralne mize za namizni tenis z družbo prestavila v lokal, potem pa na brisače na zelenico pred kabinami. Ko sta se urina kazalca bližala pol sedmi zvečer, si je marsikdo odredil odhod domov, nekaterim pa se je zahotel večerni prigrizek, če ne celo večerja. Deklica in njen mlajši bratec sta dobila hot dog, triletnik za sosednjo mizo pa čokoladni kornet. Pred barom je bila vrsta, zato sta Janja Brčič in Maša Bartol za šankom hiteli z izvrševanjem naročil. »Čez ves dan se najbolje prodajajo pomfrit, pivo, sladoled in limonada, zjutraj, ko odpremo, pričakovano kava, med 15. in 19. uro pa hamburgerji, hot dog in piščančji medaljoni. Toasti gredo v slast predvsem fantom, ko končajo igranje košarke,« je povzela Janja Brčič in dodala, da kljub delovnemu poletju zelo uživajo.