Lipiški konji so balzam za nežne otroške dušice

Vročina neusmiljeno pritiska, poletne počitnice so v polnem teku. Starši so otroke poslali na taborjenja, v kolonije, jih peljali na morje, a vsi si tega pač ne morejo privoščiti. Prav zato so odgovorni iz Kobilarne Lipica ta teden na Poletnem počitniškem taboru, v okviru projekta »300 otrok na konja«, prijazno, brezplačno gostili osem otrok iz socialno šibkejšega okolja, po izboru Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje.

Pod mogočnimi lipami, ki so odgovorne tudi za ime lipiške posesti, so jim postavili dva velika šotora, v enem so spali, v drugem so se vrstile družabne dejavnosti. Še precej zehajoče smo zasačili, ko smo jih obiskali že pred zajtrkom. A ni dolgo trajalo, da so se povsem sprostili. Samo malo jutranje higiene pa evrokrem za zajtrk, in jezički so stekli kot namazani.

Kot se spodobi, smo se najprej spoznali. Ugotovila sem, da so otroci iz štirih družin, dva brata, dvakrat po dve sestrici ter bratranec in sestrična. »Morali bi priti še štirje, pa se je v zadnjem hipu pri njih nekaj zataknilo,« je pojasnila Tina Čič, predstavnica za odnose z javnostjo iz lipiške kobilarne, in dodala: »Odločili smo se, da jih bomo povabili medse v drugih terminih, ko bodo tu potekali komercialni počitniški tabori.«

Vsem, ki so prišli, pa ni niti malo žal, so zatrjevali drug čez drugega. Najstarejšega med njimi, 13-letnega Elvina, so starši v Lipico pripeljali iz Kamnika. Bil je edini v skupini, ki se je že pred tem srečal s konji. »Vedel sem že, da so mirne živali, a lipiški so me še posebno presenetili. Toda kljub temu se mora človek naučiti delati z njimi.«

Pogovor sva morala kar hitro končati, saj je od nekod priletela osa in želo zapičila natanko v Elvinov jezik. Nobene panike ni bilo. Vodnika Maša in Jure ter Darja Žnidaršič, vodja otroških in družinskih programov Kobilarne Lipica, so takoj priskočili k fantu. »Te kaj boli, ti zateka?« ga je spraševala Darja, medtem ko mu je z jezika odstranjevala sledi pika. Študentka Maša, ki je menda prava poznavalka in ljubiteljica žužkov, je otrokom že odprla okno v svet njihovih skrivnosti. To je očitno naredilo svoje, ker so bili vsi tako mirni. Jure je s poti, obsijane s soncem, pobral vroč kamen in ga Elvinu hitro pritisnil na jezik. »Mar mu ne bi morali pomagati s čim hladnim?« sem predlagala, a me je trojica poučila, da bi bila to huda napaka in da le vroč obkladek poskrbi za takojšno nevtralizacijo strupa. In res, čez nekaj minut prav nihče več ni vedel za incident z oso. Niti Elvin. Zato smo se lahko spoznavali naprej.

Zagreti za delo

Šestletni Samo je bil najmlajši, a zato najbolj nabrit in neizmerno navihan. »Kako se imaš tukaj v Lipici?« sem ga pobarala. Samo: »Grozno. Tako grdo je ...« Za hip sem se zdrznila, pogledala okoli, potem pa sem v Samovih očeh zagledala vražičke, usta pa so še komaj zadrževala smeh. »Ej, pa sem te! Samo hecal sem se,« je prijavil. »Eh, ta moj brat,« se je s klopice malo naprej oglasil 12-letni Staš. »Samo težave imam z njim. Ves čas moram paziti nanj in gledati, kaj počne ...« Spet se je vključil mali: »Ampak res ..., pogrešam mamico, očija in svojega drugega brata.« Spet se je pomenljivo smejal, potem pa resno dejal: »Tu se lahko le kregam. Tako kot v vrtcu. Že tam so bili vsi tečni, kako bodo šele v šoli, kamor bom šel jeseni ... Tukaj mi pravijo, da bom igralec, ko bom velik, pa ne bom! Sedel bom doma in čakal, da postanem dedi.« Brat je ob tej izjavi šestletnika zavijal z očmi: »Joj, Samoooo, no, zdaj je pa dovolj. Ne poslušajte ga, nama je tukaj super. Sploh Samu. Vsi ga ves čas crkljamo, na Elvina se je navezal skoraj kot na ata, vsi ga imamo radi, on pa nenehno nagaja.«

Vsi so se malo muzali ob Staševi izpovedi. Darja, ki z otroki preživi vse ure dneva, pa je povedala: »Zelo različni otroci so, veste. Vsakdo ima svoje potrebe. A zdaj smo se že zelo dobro spoznali in mirno lahko rečem, da so izjemno prijetna skupina, umirjena, vedoželjna in zelo zagreta za delo s konji. Super so. Lepo je, da starejši pomagajo mlajšim, ti pa to dobro izkoristijo ... Toda saj to vendar je njihova naloga.«

Tudi poniji potrebujejo prho

Tudi sestrici Manja in Natalija, ki sicer živita v Žalcu, sta navdušeni nad sobivanjem s prelepimi lipicanci. Prva je dvanajstletnica in še nikoli prej ni bila v Lipici. »Prav uživamo tukaj. Dovolijo nam skrbeti za konje, lahko jih krmimo, čistimo hlev, jih božamo in krtačimo, ob večerih pa tudi jahamo. Tudi za ovco Katko in dve kozi, Tinco in Binco, poskrbimo. V tej vročini morajo imeti živali ves čas na voljo svežo vodo. Še trije poniji, Mija, Lučka in Tulipan, so v naši oskrbi. Tudi njim in seveda vsem konjem je zdaj zelo vroče. Ponije zato preprosto stuširamo. Zelo nežno jih poškropimo z vodo, potem pa jih z napravo, ki ji pravimo vodni nož, posušimo. To je videti tako, da odvečne kapljice nekako postrgamo z njihove dlake. Tako ohlajeni potem hitro poiščejo senco,« je vse lepo opisala Manja.

Štiri leta mlajša Natalija je poudarila, da je tudi njim vroče: »Popoldne si po kosilu privoščimo daljši počitek. Včerajšnji je trajal kar do petih. No, v resnici nismo počivali. Igrali smo enko, se malo pogovarjali in se škropili z vodnimi cevmi. Je kar šlo, ker smo se držali v senci.« Medtem ko sva klepetali, ji je Manja zavezovala športne copate, saj so nam otroci obljubili vodenje po posestvu kobilarne, zato se je bilo treba počasi pripraviti.

Iz Pijave Gorice so v Lipico povabili sestrici Prijo in Taro 2. Ta dvojka je nujna, ker sta v tabor po naključju pač prišli kar dve Tari. Da ne bi bilo zmede. Prija je končala prvi razred, osemletna Tara 2 pa drugega. »Tu je bolje, kot sem pričakovala,« je organizacijo tabora ocenila Prija, sestrica pa je dodala, da bodo te počitnice kar prehitro minile. »Veliko novega smo doživeli. No, ampak nekaj lepega me še čaka. Zdaj ko poznam konje, bom šla tudi v Kranjsko Goro jahat, gotovo bom šla tudi kaj plavat, doma bom ustvarjala z glino, pa bo spet september in šola.«

Prav tako kot Elvin je v Kamniku doma tudi njegova sestrična Tara 1. Številka 1 ji je pripadla zato, ker je dve leti starejša od druge, so me otroci resno poučili. »Že prejšnja leta sem bila na taborih, a še nikoli v Lipici. Brez heca, tu mi je čisto vse všeč. Od konjev, družbe, spanja v šotorih, res vse ... Tudi hrana je dobra. Zadnjič smo jedli pomfrit, potem makarončke, breskve, lubenice, uf, danes pa bomo za večerjo kar tu na ognju pekli hrenovke. Mislim, da se že vsi zelo veselimo.«

Povedali so, da je v taboru prav božji mir, in dodali, da konji celo ponoči nič ne motijo njihovega spanca. »Zelo tihi so. Nič ne rezgetajo. Sinoči pa smo, tamle blizu ograde, opazovali dve plahi srnici. Malo sta se popasli, potem pa odšli. Še nikdar jih nisem videla tako od blizu,« je povedala Natalija.

Kako je nastalo kopito?

Manja nam je naštela, kaj vse se je v tednu dni bivanja na taboru v Kobilarni Lipica naučila o konjih: »O, tega je bilo veliko. Zdaj vem, kako se konj obnaša, kadar kaj prosi, kako ga pripraviti, da se smeji. Vas zanima? Če žrebec zavoha hormone mične kobile, gobček raztegne tako, kot da bi se smejal. Darja obvlada poseben trik! Najprej poboža kobilo, potem pa roke približa žrebčevim nosnicam. To vedno deluje.« Tara 2 jo je dopolnila: »Jaz sem se naučila, da je konj človeku lahko zelo dober prijatelj. Presenetilo pa me je, da je kopito pri konju v bistvu to, kar je pri človeku noht ...« Staš je temu dodal: »V davni preteklosti so tudi konji imeli menda pet prstov na nogah, potem pa so postopoma izgubljali drugega za drugim in tako se je razvilo kopito.«

In prav pridobivanju novih spoznanj o konjih je bil namenjen lipiški tabor. Seveda tudi počitniškemu užitkarstvu in doživetjem, povezanim z bližino živali. Osmerica se je lepo naučila obnašanja v bližini konjev in ravnanja z njimi. »Vsi si želijo kaj delati. Moramo kar dobro paziti, da koga ne prikrajšamo za stik z živalmi. Ne le s konji, tudi z drugimi. Mačk imamo tu na posestvu gotovo več kot trideset, vse so veterinarsko oskrbljene in večina se jih pusti božati. Naša ovčka Katka, denimo, je že kot balon, ker se ji je dlaka tako zelo razrasla. Danes jo bomo ostrigli, kar bo spet novo doživetje za otroke,« je povedala Darja Žnidaršič. »Ti otroci so še posebno senzibilni. Zelo nežni. Včeraj smo jih peljali med žrebičke. Tako lepo so se ujeli. Kobilje mamice so jim brez težav dovolile, da so božali njihove otroke, kar ni ravno pravilo. Je pa večino otrok strah jahanja, zato gremo zelo, zelo počasi, brez prisile. Če bo danes kdo naredil kakšen krogec na konjskem hrbtu, bomo zelo veseli. Pomembno je, da bo prva tovrstna izkušnja dobra. Sicer pa svet konjev otroke zelo lepo umiri in jih stabilizira. So pravi balzam za nežne otroške dušice. No, tudi za odrasle. Žal bo ta skupina že kmalu odšla. Prav pogrešala jih bom.«