Med Ponco in Istro, v srcu

V Ratečah sem gulil tiste umetne kroge precej pomanjšanega tekaškega raja in je bilo osupljivo lepo; zadnji dnevi nekega precej pošvedranega leta so se sestavljali z vsakim novim krogom, tam pod Ponco. Vsak krog je nosil svojo zgodbo in svoje misli. Vsak krog je bil en majhen osebni praznik. Vsak krog je bil en majhen obračun s telesom, načetim z iztečenim ob koncu leta, in s tistim, kar se je v glavi nabralo po poti pretečenega v življenju. Ena sama sreča je, če si toliko pri sebi, da se v naravo lahko potopiš z gibanjem. In več kot sreča je, če veš, da imaš v življenju neverjeten privilegij, da lahko to počneš, skoraj kadar koli si zaželiš. Mislim to, da se lahko giblješ.

Ko je dan padal tja za Ponco, je bilo čarno. Da se lahko giblješ. Da so tvoja jutra, zgodnja, tista sprva obupna, ko se v telovadnici sprašuješ, ali si sploh pri pravi, ko te vse boli, po uri pa sediš na prvi kavi in se pogovarjaš s človekom, ki te napoti k branju neverjetne knjige, Rdeče, o potovanju po samem sebi. Če si upaš, seveda. In če želiš. Morda bi morali več potovati po sebi. Si privoščiti rekreacijo možganov, srca, duše, kot pač kdo razume tisto svojo notranjost, ki naj bi nas zares naredila ljudi. Če bi migali v sebi in s seboj, morda ljudje ne bi zbolevali toliko kot zdaj. Če tiščiš v sebi, zaradi strahu, jeze, nesposobnosti izraziti se, povedati, kaj misliš, se nabere preveč. Človek je mogočna posoda, a tudi ta se enkrat napolni čez rob. Potem poči.

Da preberete celoten uvodnik urednika Poleta Primoža Kališnika, sledite naslednji povezavi.