Moje ime je Blues, Ultrablues, 1. del

April, 2014. Sedim v sobi lesenega motela tik pred vhodom v ameriški narodni park Zion in počasi končujem zadnje poglavje naše osemmesečne tekaško-življenjske pustolovščine, ki naj bi izšla tudi v knjižni obliki. Ne vem, ali bo res tako. Ne vem, kakšen bo naslov te knjige, ne vem, ali bo res izšla. Vem pa, da moram napisati, končati to besedilo. To spada k projektu, k naši zavezi, da bomo tekli in pisali. Gledam rdeče skale, ki so najbolj prepoznavni simbol Ziona. Vzpenjajo se v vrhove tik pred menoj. In pišem. Moja žena Renate na postelji bere knjigo in mi sem ter tja pošlje spodbuden pogled.

V Ameriki sem bil doslej že nekajkrat. Po njej sem se vozil, hodil, plesal in tekel. Zgodb z ameriških potovanj imam gotovo vsaj za eno potopisno knjigo. Ali dve. To so knjige, ki ne bodo nikoli napisane, saj o teh potovanjih sproti nisem zapisal ničesar.

Zgodbo o 100 pretečenih miljah in izkušnjah na poti, si preberite na tej povezavi spletne strani www.polet.si!