Nekoč je šlo »na glavo«, zdaj je bolj uživaško

Vrnil se je trend, ko otroci na koncu šolskega leta zbirajo denar za novo kolo. Vsaj v Kočevju je tako, odkar je skupina kolesarskih ljubiteljev na smučišču v Dolgi vasi uredila t. i. MTB trail center, v katerem se prepleta 12 kilometrov poti. Adrenalin ob vzponih, spustih, skokih, ovirah se poveča, če naletiš na medveda, pravi pobudnik projekta Janez Dejak, ki se je že srečal s kosmatincem.

O gorskokolesarskem parku, ki ga je skupaj z drugimi prostovoljci kolesarskega društva Melamin uredil v manj kot enem letu, je Janez Dejak začel razmišljati pred petimi leti. Takrat je skupina entuziastov že kolesarila po gozdu ob dolgovaškem smučišču, a nihče ni imel volje za poglabljanje v birokratske zadeve. »Ko se je Dolgovaščan Igor Kaligarič vrnil iz Kanade, kamor se je podal, da bi se podrobno seznanil, kako se gradijo steze (angleško trail), sva se skupaj lotila izziva. Poskrbel je za načrt, gradnjo in izvedbo, jaz pa za vse drugo,« se je spominjal Dejak. Idejo sta predstavila občinskemu vodstvu in to je projekt denarno podprlo.

Friderik in Veronika

Najprej so zgradili dve poti: tekočo (flow trail), najmanj zahtevno, brez tehničnih elementov, z manjšim naklonom, poimenovali so jo Veronika. Najdaljši poti, trikilometrskemu vzponu (climb trail) z višinsko razliko 200 metrov, pa so dali ime Friderik po Frideriku II. Celjskem, ki je v 15. stoletju na hribu nad mestom zgradil grad Fridrihštajn, v katerem sta bivala z Veroniko Deseniško. »Stare poti je bilo treba počistiti. Te so še stara šola, včasih je namreč šlo vse 'na glavo'. Zdaj delamo bolj uživaške, 'speglane', zaradi različnih težavnostnih stopenj so primerne za vsakogar,« je pojasnjeval varnostni inženir v podjetju Melamin.

Število poti je Dejak z druščino povečal na šest, gradijo že sedmo, imenovala se bo Squamish, po kanadskem raju za gorske kolesarje. »To bo prva z zahtevnejšimi odseki,« je povedal o poteh, ki se prepletajo na treh hektarih površine. »Steze so pravzaprav zgodba, ki se nikoli ne konča. Ko bo Squamish končan, se bomo lotili serije skakalnic iz zemlje (dirt). Z evropskimi sredstvi bomo zgradili tehnični poligon, steze za najmlajše in še eno 250 metrov dolgo pot,« je nove naloge nizal 35-letnik.

Prihajajo tujci

Kolesarji lahko krožijo po stezah, študirajo linije in skoke. Ob vznožju smučišča so na voljo tehnične ovire. »Mladim so najbolj všeč daljši skoki čez luknjo (gap), priljubljen je tudi skalni vrt (rock garden), tu so še dvignjeni zavoji (bande). Vse je prepleteno. Angleški novinarji revije Mountain Biking UK so pri nas prepoznali posnemanje kanadskega sloga. Trasa je izkoriščena do zadnjega kotička,« je povedal Dejak in opozoril, da živijo v sožitju z naravo. Hrastov les, uporabljen za ovire, so, denimo, našli v tamkajšnjem gozdu, več let je ležal na tleh.

Gorskokolesarske poti so namenjene vsem, brezplačno, kadarkoli. Pridejo tudi tujci, po kočevskem gozdu so pedalirali kolesarji iz Norveške, Japonske, Kanade, odzivi so zelo dobri, je skromno, a ponosno povedal Dejak. Čedalje več je lokalcev, kraj se tudi tako prebuja.

Priznanje za naj tekmo

Lani so se Kočevci izkazali s priznanjem Kolesarske zveze Slovenije za najbolje organizirano dirko v olimpijskem krosu. Prejšnji mesec so se za pokal Slovenije tu merili kolesarji v isti disciplini in enduru. »Če ti kakšen skok ni všeč, ga lahko piliš in popravljaš, dokler ne bo zares dober. Druge steze so večinoma pripravljene dan pred tekmo, tudi zato, ker se uporabljajo zasebne parcele. Naša prednost je še dober dostop do vseh delov za gledalce,« je naštel sogovornik, ki diha gorsko kolesarstvo.

»Po službi oziroma pouku smo se vsaj trikrat na teden zapeljali ob vznožje smučišča. Otroci so delali domače naloge v kombiju, potem pa so bili na kolesu, v gozdu. Poznajo teren, so v naravi, nimaš skrbi,« je pripovedoval nekdanji košarkar. Na kolesu tekmuje v zimski ligi, tudi oba njegova sinova, osemletni Urban in dve leti mlajši Lenart, sta se zapisala temu športu.

Kakšen pa je dolgoročen cilj njegove ekipe? »Dosegli ga bomo, ko bo pri nas toliko stez, da bo posameznik prišel za teden dni, da bi prekolesaril vse. Prespal bo v Kočevju in tu pustil nekaj denarja. Med turisti so gorski kolesarji namreč tisti, ki porabijo največ, približno 70 evrov na dan. Želimo jim ponuditi, kar imamo, po množici, ki se steka v kolesarske parke, ne hrepenimo, saj bi radi ohranili svojo izvirnost, pa tudi zadostnih kapacitet nimamo,« je o prihodnosti razmišljal Dejak, ki si želi, da bi nekega dne kdo tudi živel od tega projekta.