Tiskane izdaje
Kulturni prelom lahko izgleda tudi tako mimobežno: z naslovnice avstralske revije Men's Fitness je prejšnji mesec odločno zrla mlada ženska in pomilovalno spraševala: »A ti misliš, da si močan?« To je bila prva ženska, ki je bila kdaj upodobljena na naslovnici Men's Fitness, revije za moške, posvečene treniranju mišic. Ni bila katerakoli ženska.
Njeno ime je Ronda Rousey. Je poklicna borka v mešanih borilnih veščinah in svetovna prvakinja v svoji kategoriji. Njena borilna moč je očitno tako impozantna, da lahko nasvete o tem, kako biti močan, deli moškim.
Njen uspeh je znamenje nezadržnega vzpona novega lepotnega ideala: ideala atletske ženske. Atletinja ima natrenirana ramena, vidne trebušne mišice, hrbet kot oklep in jo od pred kratkim lahko gledamo v nadaljevankah na televiziji, na naslovnicah modnih revij in v Beli hiši.
Telo kot trdnjava
Popolnoma smiselno je, da atletska ženska postaja lepotni ideal ravno v trenutku, ko svet potrebuje eno, če ne celo več močnih rešiteljic. Serena Williams, Ronda Rousey in Michelle Obama imajo široka ledja in močna ramena ter utelešajo novo dobo.
Nikoli niso bile ženske tako močne. Njihovo število v parlamentih se je od leta 1995 podvojilo, trenutno enajst držav vodijo ženske. To seveda ni ne vem kako veliko in tudi ne dovolj, toda več jih je kot kdaj prej. Povsem logično je, da se je ta nova kulturna, politična in gospodarska moč ženskega spola odrazila tudi v obrisih ženske postave. Telo postaja neosvojljiva trdnjava – in sicer seksi trdnjava.
Mršavost in heroinski izgled
Če se človek ozre na telesne standarde, ki so veljali v bližnji preteklosti, ne more mimo ugotovitve, da so se ti med seboj komaj kaj razlikovali. Naj se ozre na mršavost Twiggy v šestdesetih letih, izmozgan »heroinski« izgled Kate Moss v devetdesetih ali figuro size-zero Victorie Beckham v prejšnjem desetletju − povsod gre za isto: vse te podobe niso bile nič drugega kot različice enega in istega, namreč vitkosti. Prav to podobo ženske, skrčeno na mere najstnice, je zdaj zamenjal nov lepotni ideal, ali mu je vsaj postavil nasproti nekaj močnega in ponosnega.
Atletska ženska je svoj prvi razcvet doživela v osemdesetih letih: Grace Jones in Brigitte Nielsen lahko veljata za zgodnji znanilki tega videza. Toda tedaj je bil do grotesknosti pretiran. Nasprotno leta 2015 natrenirana ženska telesa privlačijo množice in imajo status ideala.
Znoj in muke
Eno od osnovnih pravil raziskovanja privlačnosti se glasi, da za lepo vedno velja tisto, kar je težko dosegljivo. Po zelo zelo vitkih telesih so zdaj na vrsti zelo zelo fit telesa. Toda drugače kot za vitkost za atletsko telo ne zadošča samo odrekanje, ampak mora zanj človek tudi kaj storiti, natančneje, se znojiti in trpinčiti.
Šport že desetletja postaja čedalje pomembnejša družbena tema. Če se je pred dvajsetimi leti ljubljanskega maratona udeležilo nekaj čez 600 tekačev, jih je bilo letos krepko čez dvajset tisoč. Podjetja in zdravstvene zavarovalnice sofinancirajo telesno dejavnost svojih zaposlenih oziroma zavarovancev. Tudi funkcionalna športna oblačila dandanes niti zdaleč niso več namenjena samo telesni dejavnosti, ampak so postala povsem vsakdanja oblačila, ki jih nosimo, tudi ko se športno ne udejstvujemo.
Fit za trg dela
Vendar pri vsem skupaj ne gre samo za izgled, ampak za mnogo več. Medtem ko je bilo od sonca zagorelo atletsko telo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja lepotni ideal urbanega srednjega razreda, s katerim se je ta razmejil od garaškega delavstva, živečega v nezdravih razmerah, fitnes vse od sedemdesetih let dalje čedalje bolj postaja izkaz odgovornega odnosa do samega sebe in pripravljenosti za nenehno delo na samem sebi.
»Telo, ki je fit, ni samo mlado, lepo in vitko,« pojasnjuje ekonomski zgodovinar Simon Graf, »ampak črpa svojo privlačnost tudi iz okoliščine, da uteleša moč volje, sposobnost za delovanje in zdravje, s tem pa tudi svojo visoko tržno vrednost. Čutno ponazarja akterja, ki je sposoben upravljati sebe in svoje telo.«
Z natreniranim telesom se človek ne dvigne samo nad stare, domnevno lene in nedejavne, ampak tudi nad konkurenco na trgu dela. Neposredno po nastopu gospodarske krize pred sedmimi leti so revije za fitnes kot na primer Men's Health ali Fit For Fun, svojim bralcem položile na srce, naj se skozi težavne čase prebijejo s pomočjo rednih treningov.
»Če mi še kdo kdaj reče, da sem debela ...«
V tistem času je danes 28-letna Rousey že kot prva Američanka osvojila olimpijsko medaljo v karateju. Potem je začela trenirati za Ultimate Fight Championship, v katerem so se takrat lahko spopadali izključno moški. To zvrst športa mešanih borilnih veščin je odprla za ženske in je do danes ostala neporažena prvakinja v svoji kategoriji.
Danes ima Rousey 1,8 milijona sledilcev na twitterju in 5,6 milijona na instagramu, nastopa v televizijskih nadaljevankah in filmih v kinodvoranah, poleg tega pa se njeno telo – golo ali napol golo – redno pojavlja v moških in športnih revijah, kot sama trdi zato, da bi s tem promovirala ženski tip telesa, ki se vse preredko pojavlja v medijih. »Prisegam pri Bogu,« pravi, »če mi še kdo kdaj reče, da sem debela, ga bom ubila.«
»Brata Williams«
Njena sestra po duši je trenutno najboljša igralka tenisa na svetu, 33-letna Serena Williams. Že skoraj dvajset let je skupaj s svojo starejšo sestro Venus pri vrhu teniških lestvic. Toda šele od pred kratkim ji je mainstream začel peti slavospeve. Če je predsednik ruske teniške zveze še pred nekaj leti sestri posmehljivo poimenoval »brata Williams«, je New York Times letos upodobil Sereno na naslovnici svoje priloge o modi. Zdi se, kot da je njen veliki trenutek prišel šele zdaj, ko se je duh časa prilagodil njenemu tipu telesa, in ne obratno.
Samo vprašanje časa je, kdaj bodo vrhunske modne znamke v predstavnicah »atletske ženske« uzrle priložnost za reklamno oglaševanje. Ko si je Serena Williams skupaj s svojim teniškim kolegom Novakom Đokovićem julija letos na neki gala večerji, ki so jo priredili v čast obema zmagovalcema turnirja v Wimbledonu, drznila odplesati kratek ples, je to storila v večerni obleki v barvi pudra, ki jo je našla v svoji omari. Takrat je modna kritičarka Vanessa Friedman v New York Timesu zapisala, da »bi bilo za imidž modne industrije dobro, če bi sodelovala z ženskami, ki izkazujejo moč in zdravje namesto mršavosti in mladoletnosti«.
