Tiskane izdaje
Zadnja leta njegove udeležbe je bil to kar on sam. A bil je živa legenda in včasih so ga poleg njegovih zdravljencev čakali tudi drugi. Vsi so ga poznali. Spomnim se, kako sva z očetom nekoč pred startom postavala pred hotelom Radin. Do njega je pritekel Pahor, takrat še poslanec, mu s spoštovanjem segel v roko in mu zaželel dober tek.
Leta 2014, trideset let po tem, ko sem v Radencih, na očetovo pobudo, pretekel svoj prvi maraton, sem se spet vrnil tja, da bi se s tamkajšnjim maratonom, tokrat je bil ta v dveh krogih, spoprijel ob svojem tekaškem jubileju. V prvem krogu sem se, bolj po naključju kot namenoma, spet srečeval s Pahorjem, tedaj predsednikom, ki je, kot že tolikokrat dotlej, tekel svojo tradicionalno polovičko. V spominu pa mi je ostalo srečanje z enim od bivših očetovih zdravljencev, ki me je dohitel nekje po desetih kilometrih proge. Pozdravila sva se.
»Kako gre?« me je vprašal.
»Kar dobro, hvala, pa vi? Na koliko greste?« sem odvrnil.
»Danes na 21 kilometrov, drugače grem pa 42 kilometrov.«
»Aha, dobro,« sem rekel.
»Doktor je vedno govoril, da ga moramo prehiteti vsaj na enem področju v življenju. Jaz sem ga prehitel pri maratonu.«
»Aja, kako pa?« sem ga vprašal.
»Doktor je zadnji maraton odtekel pri svojih šestdesetih letih.«
»A tako?« sem zategnil med tekom.
Tega nisem vedel. V glavi sem začel preračunavati, katerega leta je bilo potem to.
»Ja, za take stvari sem kot leksikon. Potem je tekel samo še na 21 kilometrov.«
»Aha …« sem rekel in razmišljal, kako je oče maratonske polovičke tekel še dolgo časa. Spomnil sem se, da je nekoč pretekel polmaraton na deveti dan posta, na okrepčevalnicah pa si je pomagal s kokakolo, ki ga je s svojim sladkorjem lepo pospešila.
»Jaz pa sem maraton odtekel še pri 61 letih,« je z zadovoljstvom povedal.
Pomislil sem na to, kako očetove besede še vedno odmevajo v globinah ljudi, ki jih je zdravil. Njegova načela stalnega napredovanja se prenašajo tudi naprej, v sedanjost in prihodnost.
Za mojega očeta tek ni bila tešitev hotenja po čim boljšem času, to je imel za lastnost važičev, temveč za tešitev potrebe po gibanju samem, ki ga je imel za zdravilno. Vztrajnostni tek je imel tudi za izvrstno vadbo v samodisciplini.
Prakticirati ga je začel že zelo zgodaj, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, najprej kot fartlek – skandinavski način gibanja glede na teren, pri katerem sem bil, v okviru njegovih tekaških pohodov čez Golovec, pogosto zraven tudi jaz. Potem ga je počasi nadgradil v klasičen vztrajnostni tek na daljše razdalje in se, skupaj s svojimi zdravljenci, začel udeleževati prvih organiziranih maratonskih prireditev pri nas.
Bil je eden najbolj nenavadnih tekačev, kar sem jih videl v življenju.
***
Celoten prispevek in ostale zanimivosti o Ljubljanskem maratonu lahko preberete na spletni strani Polet.si.
Pokukajte v digitalni potek vseh tras Ljubljanskega maratona (10 km, 21 km in 42 km), kjer smo označili okrepčevalne postaje, zapore, prehode in prevoze cest, lokacije vmesnih merjenj časa in lokacije spodbujevalnih orkestrov.
