Tiskane izdaje
Pred letom 1996 sem bil svetnik v ljubljanskem Mestnem svetu, kjer sem dal pobudo za Ljubljanski maraton. Sledila so pogajanja, sam sem se za pobudo seveda tudi osebno zavzel in na srečo jo je podprla tudi vladajoča koalicija in rezervirala sredstva za maraton. Prvih nekaj let sem zelo pazil, da teh sredstev ni zmanjkalo, potem je pa to postala inercija, vsak župan je videl prednost v tej prireditvi.
Z gotovostjo lahko trdim, da je Ljubljanski maraton spremenil odnos do teka pri nas. Res je, da je v tem času nekaj maratonov, kot so kranjski, mariborski in bovški, slednji je bil ravno letos obnovljen, tudi usahnilo, hkrati pa je dejstvo tudi, da se zdaj po zgledu osrednjega slovenskega maratona pojavljajo nove in nove tekaške prireditve, kot so nočni teki, poslovni teki, ženski teki ... Razcvet tekaške kulture je neverjeten. Mene to zelo veseli, saj se mi zdi, da je to zelo pomembno prav za naš narod, ki velja za zagrizenega, delovnega, že deloholičnega. Ne nazadnje se s tem spreminja tudi kultura naših odnosov, predvsem odnos do življenja.
Če ne bi bilo tega tekaškega trenda, bi bila telesna pripravljenost otrok in mladih še slabša. Današnja digitalizacija mlade priklepa na sobo in računalnik, in prepričan sem, da bi bilo tega še več, če ne bi bilo našega maratona. Meni je ukvarjanje s tekom povsem spremenilo življenje. Imam sedeč poklic, v katerem se srečujem s težavami ljudi, ki jih pač odložijo pri odvetniku. Zato moram sam pri sebi predelati veliko tudi zelo težkih vsebin. In zame je tek najboljša sprostitev, meditacija med gibanjem; ponavadi sem najboljše ideje dobil ravno med tekom in med treningi rešil najhujše probleme.
Celoten pogovor s pobudnikom maratona v Ljubljani si preberite na tej povezavi Polet O2!
