Tiskane izdaje
Predstavljamo nekatere glavne ugotovitve iz znanosti, ki dokazano pomagajo v procesu regeneracije ob z vadbo povzročeni mikropoškodbi mišice (EIMD), hkrati bomo opozorili na nekatere zmote, ki se še vedno redno uporabljajo v praksi.
Skoraj vsak rekreativni športnik se je enkrat v življenju že srečal z mišično bolečino, ki ji v žargonu rečemo muskelfiber, strokovno pa zapoznela mišična bolečina (ang. delayed onset muscle soreness (DOMS)). Gre za simptom, ki je posledica z vadbo povzročene mikropoškodbe mišice (ang. exercise induced muscle damage (EIMD)) in se običajno pojavi po vadbi, na katero športniki niso dovolj prilagojeni in ki vsebuje težke obremenitve v ekscentričnih ali ekscentrično-koncentričnih pogojih, torej ko se mišica razteguje in ne zgolj krči. Morfološki kazalci mišične poškodbe se kažejo v mikroraztrganih kontraktilnih in nekontraktilnih elementih ter v poškodovani celični membrani mišičnega vlakna. To stanje se potem izraža v prisotnosti mišičnih proteinov v krvi, otečeni mišici, spremembah strukture mišičnega tkiva in v padcu fizične zmogljivosti, kar je najpomembneje.
Študije poročajo, da visoko intenzivna vadba lahko povzroči tudi do 50-odstotni upad fizične zmogljivosti, ki se ne povrne na osnovno raven še pet dni po vadbi. Podobno se izraža občutenje mišične bolečine, ki je po visoko intenzivni vadbi oziroma močni mehanski preobremenitvi lahko navzoče še dober teden. Trajanje takšne mišične bolečine je predvsem odvisno od velikosti dražljaja (treninga). S tega vidika je načrtovanje treninga zelo pomembno, saj se v času, ko je omejena fizična zmogljivost, kakovost treninga zmanjša, kar privede do manjšega vadbenega napredka. Tako je v interesu vsakega športnika, da se stanje povrne na prvotno raven v čim krajšem času oziroma da se prejšnje stanje preseže (superkompenzacija). Mišična poškodba ima vplive tudi na druge dejavnike, ki so izredno pomembni v trenažnem procesu. Na primer, oslabljena je obnova mišičnega glikogena, ko je ta popolnoma ali delno izpraznjen. To pomeni, da vzdržljivostni športniki zaradi mišične poškodbe ne morejo optimalno obnoviti glikogenskih zalog, ki so izrednega pomena za izvajanje vzdržljivostne vadbe.
V preteklosti so pogosto raziskovali učinke različnih regeneracijskih tehnik za povrnitev mišične funkcije po z vadbo povzročeni mišični mikropošodbi v najkrajšem možnem času, kar je pomembno predvsem za športnike, ki imajo tekmovanja in/ali visokointenzivne treninge v kratkem časovnem obdobju. V tem prispevku bomo predstavili nekatere glavne ugotovitve iz znanosti, ki dokazano pomagajo v procesu regeneracije v primeru EIMD, hkrati bomo opozorili na nekatere zmote, ki se še vedno redno uporabljajo v praksi.
