Imel sem srečo, da sem doma pod Krvavcem. In po šoli sem si nataknil pancerje, kapo, takrat čelad še ni bilo, in sem šel sam z avtobusom na trening. Treniral in prišel domov. Vsa organizacija je bila na meni. Danes si tega ne moremo predstavljati.
Zgodbo z nasmehom Romana Dobnikarja si preberite na tej povezavi spletne strani Polet O2!