Tiskane izdaje
»Ko si enkrat udeleženec, ostaneš to za vedno!« so besede, ki sem jih ponavljala več let, odkar sta me kolesarski svet in vonj po asfaltu pred nekaj leti posrkala vase.
Bo danes odsek na stravi pokazal boljši čas od sosedove »Franje« iz vasi in potrdil napredek? Trpljenje v klanec, ki je hkrati veselje, tekma s samo sabo, podivjano bitje srca v grlu in nosu, hlastanje za kisikom, dokazovanje, vsakoletni lov na izboljšanje svojega najboljšega časa na trasi in navsezadnje že nekoliko kompulzivno nakupovanje trendovskih dresov kaj hitro pripeljejo do tega, da padeš v egocentrično kolesje kolesarske galaksije. Tej obsesiji z drugimi besedami pravim »jama brez dna«. Načeloma večino časa prištevni, tiste junijske nedelje pa zavore v glavi in na kolesu vse prevečkrat popustijo.
Foto: Jure Eržen/Delo
Včasih je pot do odgovora lahko dolga nekaj let, a se slejkoprej nekega dne razmišljanje v hipu lahko postavi povsem na glavo.
»Potrebujemo rešilca!«, »Naj mu kdo pomaga«!, »Umaknimo vsa kolesa s ceste!« je bilo v nedeljo po začetni smrtni tišini slišati na delu trase v Poljanski dolini tik pred Škofjo Loko, potem ko je skupina približno štiridesetih kolesarjev odstranjevala posledice skupinskega padca.
Kako se mi je s pomočjo vseh možnih angelov varuhov uspelo ogniti spektakularnemu naletavanju kolesarjev, ko so hitrosti segale krepko prek 40 kilometrov na uro, mi še danes ni jasno. Le z lupinico, ki varuje betico in se ji reče čelada.
Nekajsekundni zmeden spomin na trenutek, ki bi se lahko končal še bolj tragično, kot se je, je nekako tak: glasno pokanje karbona, nepremično ležanje treh kolesarjev, prelet bidonov in gelov, dobra dva ducata (verjetno) polomljenih karbonskih koles, hipno zaviranje ter zavijanje z bankine na travo.
Če utrujenih nog do takrat nismo čutili, smo jih zagotovo po tem, ko smo po polžje, v šoku, vsak ujet v svoje bolj ali manj zmedene misli odpeljali naprej proti Škofji Loki. Za poškodovance je poskrbela zdravniška služba in ena izmed številnih prostovoljnih ekip v spremljevalnem vozilu.
Sreča v nesreči in streznitev v trenutku.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
»Kar 34 poškodb ključnice samo do Škofje Loke,« mi je zaupal znanec, ki je del naših sredinih kolesarskih druženj, v nedeljo pa je bil v vlogi prostovoljca in med drugim skrbel za številne nevšečnosti udeležencev kolesarjev.
Ne gre spregledati dejstva, da so ob celotni progi organizatorji in ljudje, ki prostovoljno skrbijo za varnost udeležencev kot redarji ob cesti, policija v spremljavi, zdravniki v ozadju, servisne službe, okrepčevalne postaje ... Brez njihovih prizadevanj bi bilo takšnih zgodb še precej več in Franja danes ne bi bila to, kar je.
Kdaj pa bo varnost postala prva skrb vseh, ki smo na kolesu, je glavno vprašanje, ki se poraja ob nezgodah na množičnih rekreativnih športnih prireditvah. Se udeleženci dovolj zavedajo, da je varnost na prvem mestu?
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Se udeleženci dovolj zavedamo, da je pri hitri skupinski vožnji − ki navzven deluje kot enotna celica, ki skupaj diha v ritmu 50 in več parov pedal − dovolj le trenutek nezbranosti in sekunda izgube oblasti nad kolesom, da lahko povzroči boleč padec celotne skupine? Smo se sposobni ustrezno odzvati na vse spremembe ritma v skupini?
Glede na izjemno porast števila rekreativnih kolesarjev v zadnjih dveh, treh letih število poškodovanih na nedeljskem prazniku kolesarjenja niti ne preseneča.
Kako sprejeti dejstvo, da je varnost na prvem mestu, to ponotranjiti in najtežje − svoj ponos potlačiti v svoje dobro in dobro drugih udeležencev?
Začeti mora vsak pri sebi, le tako bomo prispevali k večji varnosti na vse številnejših maratonih. Nismo kar tako pred leti naslovili videoprispevka s »Franja je varna, če so kolesarji pametni«.
»Ko se postaviš na start, moraš biti odgovoren do sebe in tistih, ki bodo s tabo »grizli cesto«, je v uvodniku današnje posebne priloge o maratonu Franja zapisal Delov urednik športa Miha Hočevar.
Vabljeni k branju! Če ste se udeležili maratona Franja, boste v današnji prilogi Dela našli tudi svoje ime.
