Slepi vržejo žogo večinoma natančneje kot slabovidni

S slabovidnimi na treningu golbala, igri, pri kateri igrajo z žogo s kraguljčki in nosijo povsem zatemnjena očala.

sre, 17.02.2016, 10:00

»Kar pripravite se in oblecite! Bomo začeli!« je po uvodnem ogrevanju napovedal Ivan Vinkler, trener peterice fantov, članov ljubljanskega moštva in hkrati slovenske reprezentance golbala, ki je odhitela do klopi. Po nekaj popitih požirkih vode so se vnovič podali na igrišče, da bi najprej povadili met žoge.

Razporedili so se na obe strani pred gola in si za začetek podajali žogo z ene strani na drugo in jo lovili. »Žoga se najpogosteje meče tako kot pri kegljanju. Težka je 1,25 kilograma, v njej pa so kraguljčki, in ko se zakotali, oddaja zvok, na podlagi katerega igralci lahko ocenijo, kam je padla oziroma kdaj jo morajo ubraniti. Zato mora biti med igro na igrišču tišina. Ekipo sestavljajo trije igralci na igrišču, do največ trije pa v rezervi na klopi za menjavo. Tekma ima dva polčasa po 12 minut in v tem času je treba v nasprotnikov gol spraviti čim več žog, svojega pa uspešno braniti,« je trener Ivan Vinkler na kratko razložil nekaj osnov golbala, skupinske igre za slepe in slabovidne, ki je nastala leta 1946 kot del rehabilitacije vojnih invalidov ter je od leta 1980 tudi tekmovalna disciplina na paraolimpijskih igrah.

Na igrišču telovadnice na vrhu ljubljanskega Zavoda za slepo in slabovidno mladino (ZSSM), na katerem je sogovornik opomnil še na komaj zaznavno izbočene črte, po katerih se igralci orientirajo in zavzamejo svoj položaj, je bilo tisti hip živo kot na kateri drugi uri moške športne rekreacije, čeprav so bile to v resnici povsem resne priprave slovenske reprezentance.

Oktobrsko evropsko prvenstvo na Portugalskem

Srečujejo se vsak torek in četrtek popoldne po dve uri ter vsaj enkrat na teden obiščejo tudi fitnes, kadar se bliža resna tekma, pa ure treninga pomnožijo tudi na deset ur na teden. Takšno obdobje intenzivnejših priprav jih čaka pred oktobrskim evropskim prvenstvom na Portugalskem. »Lani smo izpadli iz prve jakostne skupine, zato bomo nastopali v skupini B, tako da smo si za letošnji cilj postavili vrnitev v skupino A. Na paraolimpijskih igrah pa smo nastopili leta 2008 v Pekingu,« je pripovedoval sogovornik.

Tudi letošnjo sezono bo zaznamovala liga MEGL, v kateri tekmujejo s Hrvaško, Madžarsko in Romunijo, saj so v Sloveniji edina ekipa golbalistov. V zadnjih letih primanjkuje igralcev tudi zato, ker slepi in slabovidni vse pogosteje obiskujejo običajne šole, med učenci in dijaki na osnovni in srednji šoli na ZSSM pa so tudi drugače hendikepirani. »Zato je kandidate težko dobiti že na tem naslovu, kaj šele z običajnih šol. Zadnji, ki se nam je pridružil in ni obiskoval tukajšnje šole, je Blaž Koščak, študent prvega letnika fakultete za šport,« je pokazal na temnolasega visokega fanta na levi strani igrišča.



Slovenci imamo kar dolgo tradicijo igranja golbala, je razlagal Vinkler, pred desetletji so bili tudi člani jugoslovanske reprezentance. Sam je začel trenirati in tekmovati pred 28 leti, trener pa je postal pred petimi, med najboljšimi uvrstitvami, ki jih je dosegel s kolegi kot igralec, pa našteva naslov evropskih prvakov leta 1997 in naslov svetovnih leto pozneje ter peto mesto na paraolimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju.

Žoga nekdaj težja in večja

»Ljubljana je bila v tistih časih enkrat klubski evropski prvak in enkrat tretja. So se pa v vseh teh letih pravila igre tudi spreminjala, žoga pa je bila do začetka 90. let težja in večja,« je povzel in za boljšo predstavo v roke potisnil tak star okrogel primerek. »Kljub vsemu se trudimo, da golbal v Sloveniji ne bi izumrl in bi dosegli še kakšne lepe uspehe, saj če teh ni, je iz leta v leto tudi manj denarja. Smo optimistični, v svoje vrste smo pridobili tudi novega člana, 16-letnega Elvisa Hodžića,« je dejal. Pri tem je dodal, da igralci, ki se šele srečujejo s to igro, pogosto kažejo strah pred žogo in tekom proti sredini igrišča. Bolj bojazljivi so tisti, ki vidijo več, povsem slepi pa praviloma natančneje kot slabovidni vržejo tudi žogo.

»Zdaj pa gremo na obrambo!« je Vinkler napovedal nov premik v treningu, za kar si je bilo treba nadeti tudi edino predpisano opremo v tej igri – povsem zatemnjena očala, ki po obliki spominjajo na smučarska. Pred tekmo morajo imeti vsi igralci prelepljene oči še s posebnimi obliži, da imajo enako tekmovalno izhodišče. »A uporabljajo tudi ščitnike za kolena in goleni ter komolčnike, bočni del hlač imajo oblazinjen, poleg tega imajo suspenzorje,« je predstavil opremo, s katero so se igralci pravkar podali pred gola. Na desni je z vadbo obrambe začel Boštjan Vogrinčič v paru z Matejem Ledinkom, pomagal pa jima je pomočnik trenerja Klemen Bajc. Ker sta se orientirala po zvoku žoge, je bil preglasen že pritajen novinarski pogovor s trenerjem.

Kako premagati strah

Naposled so fantje še zaigrali, Boštjan in Matej pa sta v gol nasprotnikov Blaža Koščaka, Elvisa Hodžića in Boruta Višnikarja nanizala štiri gole. Kot je po koncu povedal Boštjan, ki je tudi kapetan ekipe, mu golbal že 25 let prinaša rekreacijo, sprostitev in dobro telesno pripravljenost pa tudi priložnost za potovanja in srečevanja z igralci drugih držav, kar opisuje kot dodaten adrenalin v življenju. Na vprašanje, kaj je bilo najtežje osvojiti, je odgovoril: »Morda je bilo še najtežje dobiti občutek za žogo, da jo pravilno vržeš in premagaš strah, da te bo zadela,« se je spomnil začetkov, ko je bil golbal še precej bolj priljubljen. Igrali so ga v petih medobčinskih društvih slepih in slabovidnih. »S to igro dobro razviješ tudi koordinacijo, izgubiš strah v gibanju, saj moraš med igranjem zateči v prostor ter začneš poslušati prostorsko,« je naštel koristne stranske učinke vadbe.



Njegov soigralec Matej Ledinek se jim je pridružil po zaslugi učitelja telovadbe, ki je v treh fantih videl potencial, da postanejo dobri igralci. »Že v 8. razredu sem začel trenirati v Zavodu. Ker sem srednjo šolo obiskoval v domačem kraju na Koroškem, sem za kakšni dve leti opustil vadbo, tu in tam sem vadil v domači telovadnici, proti koncu srednje šole pa sem se začel vračati na treninge v Ljubljano. Leta 2001 sem prvič nastopal kot reprezentant na turnirju v Litvi, dve leti pozneje, ko sem v Ljubljano prišel študirat, pa sem začel redno trenirati,« je povzel svojo športno pot. Najbolj ga motivirajo in razveseljujejo dobre obrambe in dobri napadi ter predvsem zadetki. Trening golbala je tudi nadvse prijetno in zabavno preživet prosti čas.

Temu je prikimal tudi Blaž Koščak, ki je k naštetemu dodal še, da mu pridobljeno znanje in veščine zelo pomagajo pri študiju na fakulteti za šport. »To je res zanimiv šport, hiter in precej zahteven, igralci morajo biti zelo skoncentrirani. Upam, da bom lahko v športu čim dlje, tudi poklicno,« je še povedal 19-letni sogovornik z Jezera pri Podpeči, ki si je želel trenirati košarko. Ukvarjal se je s šahom in planinsko orientacijo, v ZSSM pa je doživel nekaj novega tudi v drugem pogledu: mnogo večjo medsebojno povezanost mladih in veliko bolj zdrav način zafrkancije – brez razbijanja stranišč in poniževanja učiteljev.

Prijavi sovražni govor