Sobe pobega: Sodobni turist se hoče igrati

Sobe pobega rastejo kakor gobe po dežju – kolikšen je njihov rok trajanja in kam bo šel razvoj?

Objavljeno
03. december 2015 12.26
Soba - Trip
Simona Bandur
Simona Bandur
Povsem vsakdanjim vratom v povsem vsakdanjo hišo v Zeleni jami ne bi nikoli pripisali prav pustolovske vloge, če se tam ne bi srečali z Žigo Novakom, ki se je v desetih letih izmojstril v ustvarjanju doživetij in uvajanju iger v turizem, zlasti poslovno. Na Tovarniški 18 v Ljubljani bodo jutri odprli še eno sobo pobega, Zmajev tempelj, kjer se bodo igralci lahko spremenili v člane bratovščine ljubljanskega zmaja.

Ker ne smemo pokvariti doživetja, bomo navedli le nekaj ključnih besed: argonavti, Jazon, ljubljanski zmaj, Apolon, zmajeva kri, meč. »Ugotovili smo, da na temo ljubljanskega zmaja in argonavtov ni znane oziroma jasne nobene zgodbe. Zato smo si pustili precej umetniške svobode,« je povedal Žiga Novak in demonstriral uporabo meča v hiši. Ko je prišel prvič vanjo, je v njej že bil kip Apolona, zavetnika argonavtov, od tod pa je vzniknila zamisel. Udeleženci se bodo spremenili v člane bratovščine ljubljanskega zmaja in se borili za relikviji. Novak je obljubil popolno senzorično doživetje, živo pustolovsko igro, saj udeleženci ne bodo postavljeni le pred mentalne izzive, ampak bodo morali sprejeti še druge pomembne odločitve. Ta soba pobega bo sprejela do pet udeležencev, izjemoma osem (če se bodo odločili tudi za večerjo), v njej pa bodo preživeli bodisi 60 bodisi 90 minut.

Pobegi vseh vrst

V zadnjo sobo pobega bodo vabili s prebujanjem nostalgije – v ljudeh bodo poskušali vzbuditi željo po izživetju Indiane Jonesa v sebi, je še napovedal Novak. Z ustvarjanjem doživetij se ukvarja že deset let, zdaj bistveno raje kot o doživetjih, ki so postala tako rekoč mantra med turističnimi delavci, govori o igrifikaciji. »To je način, kako z mehaniko igre izboljšati obstoječe turistične produkte,« je pojasnil. In čeravno se v Sloveniji, kakor se zdi, sobe pobega odpirajo kakor po tekočem traku, je še vedno premalo turističnih proizvodov, ki zagotavljajo aktivno udeležbo. »Ekstremnega doživetja ni brez aktivne participacije, k temu pa spodbudi prav igra,« je prepričan. K izboljšanju je pozval zlasti zasebni sektor, kajti v javnem, pretežno med občinami, je že zaznal zanimanje, iščejo pa predvsem nasvete, kako popestriti zgodovinske predstavitve.

Novak nagovarja predvsem večje skupine, zlasti iz podjetij, doživetja pa ustvarjajo na prireditvenem prostoru Orehov gaj na obrobju Ljubljane. Tam so, denimo, zagnali 300 kvadratnih metrov veliko sobo pobega in igro poimenovali pobeg iz skednja, ki je primerna za do 70 ljudi, podobno kot skrivnost škrlatne sobe, kjer se udeleženci znajdejo v svetu intrig in prevar. Pripravijo tudi mobilno igro pobega, ki so jo razvili po navdihu iz kultne humoristične serije Alo alo, ali pobeg od žeje, pri katerem poskušajo udeleženci s pomočjo malce posebnega vrtnarja Marjana odpreti hladilnik.

Vsi čuti, tudi šesti

Zakaj sploh potrebujemo takšno spodbujanje, zakaj ni že obisk tujega mesta ali države doživetje samo po sebi? Žiga Novak je našel odgovor v duhu časa: »Že moja generacija je odrasla z računalniškimi igrami. Zdaj je čas, ko ljudje potrebujejo več iger tudi v vsakdanjem življenju, iščejo resnična doživetja, tega pa turizem do zdaj ni znal izkoristiti.« Med igro so vključeni vsi čuti, tudi tisti »neotipljivi«, šesti čut – intuicija. Brez ustvarjanja doživetij je, je prepričan Žiga Novak, Ljubljana resda dovolj prijetno mesto, toda turisti v njej ne ostanejo več kot dan ali dva – zato jih je treba zadržati.

Toda tudi sobe pobega imajo svoj rok trajanja, in kakor hitro so postale priljubljene, bodo najbrž tudi začele izgubljati privlačnost. Žiga Novak se strinja. Zlasti tiste najbolj preproste sobe bodo morale delati naprej, se nenehno na novo izumljati. Nadgradnja, ki jo vidi, je igranje fantazijskih vlog ali LARP (live action role playing), pri katerem morajo udeleženci odigrati vlogo, v katero so postavljeni. Pri nas takšno početje stereotipno še vedno pripisujemo računalniškim fanatikom, marsikje v tujini pa je to ustaljena praksa. Za igrifikacijsko prestolnico je imenoval København. »Učimo se predvsem od Dancev, ti pa poudarjajo, da mora doživetje tudi izobraževati.«