Tiskane izdaje
Prek sto šotorov, v katerih bo na strelišču pri Bohinjski Beli, le streljaj od Bleda, še vse do sredine prihodnjega tedna del poletnih počitnic preživelo več kot 600 tabornikov iz desetih gorenjskih društev, predstavlja največji taborniški zlet v samostojni Sloveniji. Bivanje in aktivnosti v naravi, medsebojno spoznavanje, izmenjava izkušenj, zabava, igre in še kaj – to je Gootjam.
Zamisel za organizacijo velikega tabora – poimenovali so ga Gootjam – je med gorenjskimi taborniki tlela že več let, lansko jesen pa je vendarle padla odločitev. »Zdelo se nam je, da smo sposobni narediti takšen tabor,« je o odločitvi, ki je deseterico najbolj zagnanih tabornikov zelo zaposlovala zadnje leto, povedal starešina Grega Robič s taborniškim imenom Tihi.
»Otrokom smo želeli omogočiti izkušnjo velikega tabora, ki se lahko primerja z mednarodnimi tabori,« je dejal Robič. Tako bodo pridobili pomembne izkušnje, ki jim bodo omogočile, da se bodo lotili organizacije podobnega mednarodnega tabora.
Starešina Grega Robič - Tihi. Foto: Blaž Račič
Tudi vzgoja odgovornih državljanov
Zlet poteka pod sloganom Dodaj svoj okus, je povedala Zala Šmid, ki je odgovorna za odnose z javnostjo in med drugim ustvarja podobo tabora na svetovnem spletu, hkrati pa skrbi, da so starši obveščeni o dogajanju na taboru. Vsako društvo oziroma vsak rod ima svoje posebnosti, ki jih mora predstaviti drugim rodovom.
Tako se taborniki spoznavajo med seboj, je na kratko povzela sporočilo slogana, hkrati se morajo zaradi različnosti prilagajati drug drugemu, sklepati kompromise in podobno, kar mladim prav pride sicer v življenju. Pri tem jih spodbujajo k odgovornim medsebojnim odnosom, odnosu do naravnega okolja, spodbujajo solidarnost, iznajdljivost in se zavzemajo za trajnostni razvoj, je razmišljal Robič in izpostavil, da je eden od poudarkov delovanja taborniške zveze Slovenije vzgoja odgovornih državljanov.
Za mobilne telefone jim
Mladinski film Gremo mi po svoje, ki je pred leti polnil kinematografe, je vsekakor zelo povečal zanimanje za taborništvo, to pa se je pokazalo tudi pri večjem vpisu v društva, je povedal Grega Robič. Čeprav danes mladež zelo težko strpi brez mobilnih telefonov, pametnih tablic in računalnikov, jim na taboru veliko časa za to ne ostane, je ocenila Zala Šmid. Program je namreč ves dan natrpan s številnimi aktivnostmi, od plavanja, jahanja in plezanja do nogometa zorbing in taborniškega mnogoboja. Bolj se morajo posvečati taborniškim kolegom in zanimivim vsebinam, tako da zvečer samo še padejo na ležišča v šotorih, se je strinjala.
Za Robiča je zelo pomembno, da so taborniki vse organizacijske naloge opravili prostovoljno. Če bi morali to delo plačati, bi jih desetdnevni tabor stal več kot 230.000 evrov, cena pa bi bila precej višja od 130 evrov, kolikor stane udeležba za enega tabornika. Za materialne stroške bodo plačali okoli 60.000 evrov, razlika v višini 170.000 evrov pa je prostovoljno delo, je povedal Robič. Pri organizaciji vsebin so jim na pomoč priskočili v različnih organizacijah, kot so policija, reševalci, gasilci in podobni, taborniki pa tako spoznavajo tudi sistem zaščite in reševanja. S prostovoljnim delom so čim širšemu krogu mladih omogočili udeležbo na taboru, je dejal Robič in dodal, da je hvaležen podpornikom in različnim institucijam, ki so tabor podprle, čeprav bi si taborniki zaslužili več podpore.
Tabor gorenjskih tabornikov na strelišču pri Bohinjski Beli. Foto: Blaž Račič/Delo
Tridnevno potovanje Smrduhov
Zlet je sicer namenjen gorenjskim taborniškim društvom, vendar je bilo za udeležbo veliko zanimanja tudi iz drugih delov Slovenije. »Ker so vse naše zmogljivosti zasedene, prostora za druge tabornike ni bilo,« je povedal Grega Robič. Na Bledu se tako srečuje približno desetina slovenskih tabornikov. Kljub temu so našli prostor za tuje goste ter nekaj prostovoljcev iz Srbije, Madžarske, Francije in Združenih držav Amerike. Med drugimi gostijo tri malteške tabornike, in kot je dejal eden od njih, Timmy Cutugno, so nad taborom, enkratno naravno kuliso pod zelenimi hribi nedaleč od Bleda in Bohinja, navdušeni. »Prijateljem na Malti bom povedal vse o taboru in upam, da kmalu spet pridemo,« je razposajeno napovedal.
Na prvi dan tabora, v ponedeljek, smo pri postavljanju lesenih trianglov, med katerimi taborniki razpnejo vrvi za sušenje mokrih brisač in kopalk, srečali vod GG (gozdovnic in gozdovnikov, to so mladi iz višjih razredov osnovne šole) iz kranjskega rodu Staneta Žagarja mlajšega. Tian Jagodic je povezoval tri kole in pojasnjeval, da je znanje, ki ga je pridobil v osmih letih obiskovanja tabornikov, uporabno tudi v vsakdanjem življenju. Tokratni tabor je precej večji od siceršnjih, je dejal. Poleg druženja z vrstniki se najbolj veseli potapljanja, nogometa zorbinga in paintballa, ki so jih člani voda izbrali za svoje aktivnosti.
Na tabor pri Bohinjski Beli so Smrduhi, kot se imenuje vod, ki jih vodi vodnica Ana Križman, prišli peš iz Kranja, kar je trajalo tri dni. Čeprav je bila pot dolga 30 kilometrov, za sestro in brata Meto in Miha Rusa ni bila ne predolga ne pretežka. »Je pač težko, toda ko je konec, je lepo,« je razložila nadobudna Meta.
Vod je skupaj že več let in se zelo dobro poznajo. Pred nekaj leti so bili zmagovalci Gotika (grozljivega orientacijskega tekmovanja in kričanja) v Škofji Loki, od takrat pa jim je ime voda vse bolj všeč, je še pojasnil Tian. Vodnica Ana je resda »včasih sitna«, toda le z razlogom, je dodal in jo pohvalil, da je v resnici najbolje organizirana.
Poletni taborniški sestanek. Foto: Blaž Račič/Delo
Prijateljstva, stkana
Taborniški program je, kot je poudaril starešina, stopnjevalni. Znanja tabornikov se nadgrajujejo tako, da mladi sčasoma lahko prevzamejo tudi zahtevnejše naloge. Primož Pfajfar iz Železnikov je na taboru gospodar in skrbi za opremo v taboru, pri čemer vodi ekipo kanarčkov. »Kanarčki so deklice za vse v taboru,« je povedal Pfajfar, saj pomagajo v kuhinji ali pri večernem ognju, skrbijo za izvedbo programa in podobno. »Pri tabornikih se ves čas kaj dogaja, tkejo se nova poznanstva. V nekaj dneh si bomo vsi domači,« je napovedal Pfajfar. Vsekakor je bolje biti na taboru kot sedeti doma pred računalnikom.
Podobnega mnenja je bil tudi Miha Benedičič, ki je po kampu hodil z majico rodu Zelene sreče iz Železnikov, na kateri se je na hrbtni strani videl napis: Že dvajset let ustvarjamo boljši svet. Ali je danes sploh še mogoče ustvarjati boljši svet? Brez oklevanja je odgovoril: »Če vsak prispeva svoj delček, je mogoče, saj je v slogi moč.«
Na vprašanje, kako se imajo na taboru, so Supermani in Zlate lisice, kakor se imenujeta voda MČ (medvedkov in čebelic, to so osnovnošolci prvih štirih razredov), enoglasno odgovorili, da dobro. Eden od njiju, Luka Marjanovič, se je hitro popravil in ocenil, da je na taboru odlično.
Kot bi bili dogovorjeni, so Supermani in Zlate lisice naposled enoglasno in glasno ponovili: »Odlično se imamo!«
