Vsak kilometer je lahko lepši – ali pa bolj peklenski

Danes že 30. na 73 kilometrov dolgo pot iz Celja v Logarsko dolino. Tekači premagajo več kot 800 višinskih metrov.

Objavljeno
06. september 2014 09.09
Milan Pirih ultramaratonec (Panorama)
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Iz mesta ob Savinji in skoraj do njenega izvira se vsako prvo septembrsko soboto vije pot številnih zagrizenih tekačev. Že 30 let zapovrstjo. Prestavljajo mejnike lastne volje in vzdržljivosti, preizkušajo prag svoje bolečine, vedno pa so nagrajeni z idilično panoramo Logarske doline. Pogled nanjo deluje kot balzam na utrujene noge, pravijo številni redni udeleženci ultramaratona, med njimi Milan Pilih, ki je že pri zavidljivi številki 25.

»Nekoč smo se v službi pogovarjali, da bi bilo fino iti peš iz Celja v Ljubljano. A smo se strinjali, da je na tej cesti preveč prometa, skoraj enako razdaljo pa smo našli do Logarske doline. Nismo vedeli, da je skupina pohodnikov tedaj že organizirala lastno tekmo iz Celja do Logarske. Priključil sem se jim in odtlej redno tekel z njimi,« je pripoved o vsakoletnem tekaškem popotovanju po Savinjski dolini navzgor začel Pilih, ki se je šele takrat, pri svojih 26 letih, začel ukvarjati s tekom. Od začetka so hodili, kmalu zatem že tekli. Vse odtlej je tek njegov način življenja, na leto preteče med 5000 in 6000 kilometri. »Morda jih ni toliko potrebnih, da premagaš ta maraton, toda ko enkrat živiš s tekom, se kilometri pač nabirajo. Čez zimo si krepim moč, spomladi povečujem hitrost, poleti odtečem nekaj krajših tekem, Logarska pa je potem pika na i,« še pove Celjan, s katerim smo se srečali na Šmartinskem jezeru, kamor ga na treningu najpogosteje ponese korak.

Redno je vadil dan za dnem, da je lahko bil danes ob 6. uri zjutraj na Trgu celjskih knezov pripravljen na svojo 25. tekaško pot proti Logarski dolini in tako izenačil rekord med udeleženci. S številnimi tekaškimi znanci se je zapodil proti nabrežju Savinje, ob kateri se vije prvih deset kilometrov poti. Šef organizacije in predsednik Društva maratoncev in pohodnikov Celje Odon Simonič pravi, da je ta del trase eden najlepših. »Od začetka je občutek čudovit, ves čas tečeš ob reki, počutje je še odlično, poln si moči,« je povedal Simonič, tudi izkušeni ultramaratonec. S prijatelji, prav tako organizatorji, je kljukico pred svoj že 24. maraton postavil že nekaj tednov prej. Njihov tek »Logarska pred Logarsko« je že postal tradicionalen. »Čas sicer merimo, a se ustavimo na treh koncih in pojemo kakšno juho. Ni toliko tekmovalnega naboja, je pa ravno tako naporno, potrebovali smo približno devet ur,« je opisal eden od dolgoletnih spremljevalcev te tekaške preizkušnje, ki so se je pravzaprav domislili v celjskem planinskem društvu.

Kriza je neizogibna

Najprej so traso prehodili trije, lani jih je iz knežjega mesta priteklo približno 200, še 500 pa se jim jih je pridružilo na cilju, potem ko so startali na krajših razdaljah v Mozirju (42 kilometrov), Ljubnem (27 kilometrov) in Lučah (17 kilometrov), kar je sicer stalna praksa od leta 1994. Do leta 1998 so v Celju startali ponoči, ob enih zjutraj.

Pot na cilj ob Savinji pelje mimo Kasaz do Vrbenskega jezera in prve okrepčevalnice na 12. kilometru. V Šempetru trasa zavije na magistralno cesto proti Polzeli, po 20 kilometrih prečka Savinjo in gre po levem nabrežju do Preserskega jezera. V Letušu je za maratonci približno tretjina dolge poti, v Mozirju pa po 31 kilometrih tudi prva izstopna postaja. »Vsak meter trase poznam že do potankosti. Lepo je, seveda pa vedno pride tudi kakšna kriza,« je o svojem doživljanju današnjega maratona povedal Pilih, ki je nato odšel skozi Mozirski gaj po stranski cesti do Nazarij, po lokalni cesti do Pobrežja, skozi naselje Meliše, po gozdni poti do Radmirja in spet na regionalno cesto pri Ljubnem ob Savinji, kjer se zanj ponavadi začnejo najtežji trenutki preizkušnje. »Tu se začne trasa močno vzpenjati, svoje naredijo tudi kilometri. Tam jih je že čez 50. Ampak res se mi zdi, da bliže ko si cilju, laže je.«

Da krizo laže premaga, mu pomaga tudi žena, ki ga na progi spremlja v avtomobilu. »Spremstvo je pomembno že zaradi moralne podpore. Tako imaš ves čas na voljo napitke ali čokolado, da ni treba čakati na okrepčevalnice. Sam poskušam krizo prebroditi tako, da umirim ritem, preusmerim misli in imam ves čas cilj pred očmi,« je še povedal Pilih. Tudi Simonič se kot tekač dobro zaveda, kako pomembno je spremstvo na tej tudi psihično izčrpavajoči progi, po drugi strani pa je zaradi številnega spremstva na tako dolgi razdalji organizacija maratona lahko težavnejša. »Z leti postaja priprava na maraton vse težja, zaradi čedalje strožjih zahtev policije in varovanja. Ponekod imamo občasne zapore, na startu na Ljubnem in v Lučah pa tudi popolni zapori. Težavni so pogosto kolesarji, ki spremljajo tekače. Držati se morajo desne strani, tekači pa leve,« je Simonič tudi opozoril, da policija tu in tam napiše tudi kakšno kazen.

Pri izvedbi jim veliko pomaga tudi Slovenska vojska. Vojaki imajo v okviru maratona lastno izbirno tekmo na 42 kilometrov in se kvalificirajo za nastop na evropskem prvenstvu. Pomembno pomagajo tudi pri financiranju prireditve, na cilju postavijo prhe, jedilnico, na voljo sta dve njihovi zdravniški ekipi. Te imajo zlasti veliko dela ob visokih temperaturah; Simonič se spominja, da so imeli na cilju pred nekaj leti zaradi dehidracij več kot 30 infuzij. »Toda lani, ko je bilo vreme bolj hladno, ni bilo nobene.«

Kislo poletje ustreza

Vročina je seveda najbolj moteča v zadnjem delu proge, od Luč naprej, kamor najboljši po času pridejo okoli 10. ure (ob 11.30 je start najkrajše razdalje, na 17 kilometrov). »Razmere smo imeli že zelo različne: od snega v Logarski do močnega vetra in dežja. Osebno me najbolj moti vročina, zlasti na zadnjih kilometrih. Najraje vidim, da ni sonca,« je Pilih pričakoval, da mu letošnje kislo poletje ustreže. Od razmer so najbolj odvisni tudi časi. Sam je leta 2002 zmagal, vendar je svoj najboljši čas dosegel leto prej, ko je bil tretji – 5 ur in 20 minut.

Mnogi ravno na zadnjih 14 kilometrih doživljajo pravi pekel. Na poti proti Solčavi se od Igle naprej trasa ves čas dviga. Poleg tega gre pot po prihodu v Logarsko dolino nekaj časa navzdol, nato pa zadnje tri kilometre spet ves čas navzgor. Ni težko uganiti, da so po 70 pretečenih kilometrih tisti zadnji trije najtežji. »Mnogi tekači, ki se udeležujejo tudi drugih maratonov v tujini, pravijo, da je ta najtežji. Tekači namreč premagajo več kot 800 višinskih metrov,« je še povedal Simonič.

Na peklenskih zadnjih kilometrih pa so vendarle v uteho gorska svežina in pogled na Kamniško-Savinjske Alpe ter nato zaslužena osvežitev in druženje ob penzionu na Razpotju. Letos še s posebnim vzrokom za nazdravljanje – jubilejno 30. izvedbo. No, ultramaratonci tovrstne obletnice praznujejo po svoje. Celjsko društvo maratoncev je, denimo, ob tej priložnosti teklo ... na Krk. V treh dneh so premagali 210 kilometrov.