Vsi bi bili radi uspešni, kot je njihov idol Tim Gajser

Če ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela, kako zelo so na čisto pravih motorjih spretni že najmlajši. Sicer so »stroji« majhni, prilagojeni njihovi velikosti, a imajo vse, kar odlikuje velike. Tudi oprema malega motorista ni nič drugačna kot za odrasle. Male motoriste smo obiskali v Motošport kampu na Vranskem.

Na poligonu varne vožnje Avto Moto Zveze Slovenije je ropotalo in rohnelo kot na kakšni motociklistični dirki. Tokrat še ni šlo za točke kakšnega pokala, ni šlo za čas, a kdo ve, morda bodo prav otroci, ki so ta dan prvič sedli na motor, čez čas segali po najvišjih mestih na pomembnih prvenstvih.

Že pred tem so jih inštruktorji varne vožnje teoretično podkovali s podatki o motošportu, seveda pa so se vsi najbolj veselili praktičnega dela. Kar 23, z vseh koncev Slovenije, starih od štiri do osem let, jih je prišlo nabirat prve izkušnje z motorjem. Vaditelji so jih razdelili v štiri skupine, motokros, karting, minimoto in trial, potem pa so se na prizoriščih menjali, tako da so vsi preizkusili vse.

Najprej smo spoznali skupino, ki je pod vodstvom trenerja Romana Jernejca okušala karting. Z izvijačem v roki se je sklanjal nad majhno vozilo. »Prilagoditi ga moram za najmanjše. Štiriletniki z nogami ne bi dosegli pedalov,« je pojasnil. »Že odkar smo na Vranskem odprli poligon varne vožnje, vsako leto pripravimo tudi dan odprtih vrat za najmlajše. Glavni namen je seznaniti otroke in njihove starše, da obstajajo tudi drugačni športi, ne le tenis, smučanje ali plavanje, denimo. Pri motošportih se izurijo v motoriki, v gibčnosti. Pomembno je tudi, da se s tem ukvarjajo na poligonih, ne pa na dvoriščih ali cestah. Tukaj jih naučimo varne vožnje in pravilne uporabe zaščitne opreme, da bodo tudi v normalnem prometu disciplinirani in vzorni vozniki, ko bo čas za to. Saj veste, kako pravijo, kar Janezka naučiš, Janez zna,« je pripomnil Jernejc in dodal, da je zanimanje veliko. Lani so z motošportom seznanili kar 78 otrok. »Ne samo fante, tudi punčke motorji zelo vznemirjajo. Za mnoge je tole prva vožnja v življenju. Precej jih potem ostane. Vse leto prihajajo v karting šolo. Dobrodošli so otroci od petega pa do 30. leta, če bi želel kdo takrat na novo začeti.«

Varnost na prvem mestu

Iz gokarta se je medtem že izkopal osemletni Maj Gams. Ko mu je uspelo sneti težko čelado, je trenerju zaupal: »Super je bilo. Saj sem bil kar hiter, kajne? Sem bil najboljši?« Ko ga je Roman pohvalil in mu udaril petko, sva se pomenila še midva. »Deda me je pripeljal iz Slovenj Gradca. Želel sem poskusiti, kako je voziti motor. Mama je izvedela za tole, ata pa je nagovoril dedija, naj me pelje,« je pojasnil. »Že zjutraj so nam povedali, kakšne vrste motorjev imamo in čemu so namenjeni. Imamo trial, motokros, cestne dirke, minimoto, gokart ... Veselim se, da bom preizkusil vse, čeprav bom nogometaš, ko bom velik. Vozil bom najbrž kar avto. Tudi tam je pomembno, da nisi prehiter in da ne prehitevaš preveč.«

Dolge lase je izpod čelade spustila sedemletna Ana Tomc iz Grosuplja: »Še nikoli nisem vozila gokarta, a mislim, da ga bom še kdaj. Pomembno pri tem je, da plina in zavore nikoli ne pritisneš hkrati. Ni me strah, pod čelado pa mi je zelo vroče. Pomembna je za varnost. Na progi sem morala paziti, da sem dobro speljevala ovinke in da nisem zavila na zeleno.«

Pozornost so potem pritegnili mali motokrosisti. Z motorja je ravno sestopal sedemletni Miha Hozjan Kurnik. Iz Ljubečne sta na Vransko prišla z mami. Fantič se je pohvalil: »Doma že imam takšnega, le malo večji je. Prišel sem, da bi se kaj naučil. Svojega še nisem vozil, ga je pa ati. Izvedel sem, da je treba iti počasi in si nadeti ščitnike, sicer se lahko zabiješ in poškoduješ. Bilo me je malo strah, a ne toliko kot pri zobozdravniku.«

Miho je ves čas spremljal trener Andrej Rus in veliko tekal za njim. »Že 33 let se ukvarjam z motokrosom. Prirejamo tudi šolanja in tako se srečamo s številnimi otroki,« je povedal. »Bum Tima Gajserja zelo vpliva nanje in vsi bi ga radi posnemali. Slovenci smo naklonjeni motokrosu. Točke na svetovnih prvenstvih smo osvajali že v 80. letih. Marjan Avbelj je bil dvakrat osmi, kar je bil velik uspeh, saj motokros še ni bil tako dostopen kot danes. Marjan je v Sloveniji oral ledino. No, zdaj imamo Tima. Poznam ga še iz otroškega vozička, saj sva z njegovim očetom Bogom skupaj tekmovala. Od nekdaj je bil živahen, odprt, prijazen fant in motorično izredno razvit. Kot njegov oče. Oba imata zelo visoko raven naravne kondicije.«

Navdušenje, a tudi malo strahu

Poudaril je, da morajo otroci začeti trenirati že pri štirih, petih letih, če želijo biti kdaj uspešni. »Razložiti jim je treba vse podrobnosti in jih počasi spuščati. Začetnike imam na vrvi, da jih lahko v hipu zaustavim, tiste, ki že malo obvladajo, pa spustim na travo. Motor nič ne ve, otroka moramo pripraviti, da bo znal v vsakem položaju pravilno ravnati, tudi pasti morajo znati. Kros sodi med najzahtevnejše motošporte, zato ga v prostem času trenirajo tudi vsi dirkači GP. Podlaga na terenu se ves čas spreminja, hitrosti pa so vse višje. Na travi se otrokom ne more zgoditi nič hudega, le umažejo se lahko. Bolje, da se vozijo po urejenih poligonih kot po cestah.«

Rusu sta pri pripravah motokrosistov pomagala desetletni sin Gregor in hči Kristina. Tudi zgovorna otroka sta zavezana motokrosu, a le »kot gledalca«, je reklo dekle. »Oče nas je posadil na motor, naju s sestro le kot sovoznici, Gregor pa bo verjetno dobil priložnost za vožnjo. Tu vidim, kako veseli in ponosni so otroci, ko prvič sedejo na motor. Tudi meni je bilo všeč, a ker sem punca, nisem smela preveč upati. Za naju s sestro je bilo prenevarno. Mami ni pustila.« Gregorja je oče najprej posadil na ugasnjen motor, »potem smo šli po postopkih«, je razložil. »Najprej na vrvi, potem sem počasi speljal sam. In tudi prvič padel. Zdaj razmišljamo, da bi poskusil dirkati, a težava je v tem, da moramo kupiti motor in opremo. To ni kar tako.«

Na drugi strani poligona so mali motoristi okušali slasti minimota. Motorčki so na las podobnih velikim. »Pomanjšani so v merilu 1 : 5,« je pojasnil trener Igor Trifoni, otroci pa so švigali mimo kot na pravem dirkališču. Tudi Igorja je tekanje za njimi pošteno preznojilo. »Naporno je tole,« je priznal. »Mnogi še nikdar niso bili na motorju. Naš moto je učiti otroke pravilno voziti, in ne tekmovati. Vedeti morajo, da čelada in druga oprema nista modni dodatek. Tisti, ki so pri teoriji najglasnejši, so zdaj med najbolj prestrašenimi,« je pripomnil. »Marsikateri otrok za darilo dobi skuter, naredi izpit, a avto šole ga ne naučijo realne vožnje, ker je to mogoče le na poligonu. Dobrega voznika naredi le dovolj kilometrov. Tim Gajser, na primer, mora vsak dan trenirati po pet, šest ur, da je tako dober. Otroke tu naučimo tudi reda in discipline, družijo se in uspešno jih odmaknemo od računalnikov. Pri nas lahko za skromen prispevek preizkusijo opremo, ki je vredna 4000 evrov. Starši jim tega ne morejo kar kupiti, da bi preverili, ali jih bo to sploh zanimalo. Motor ni le konjiček, je način življenja. Sam nisem začel tako majhen, kot so tile,« je namignil proti skupini. »Prve motorje sem moral pred starši skrivati pri sošolcu. Časi se spreminjajo. Poznam družine, ki živijo samo za motorizem, spijo po kombijih, potujejo po dirkah. Tudi v teh družinah morajo otroci garati, če želijo kaj doseči. Dan na dan trenirati. Moti me, ko ljudje vse motoriste mečejo v isti koš. Nismo vsi norci. Z dnevi odprtih vrat želimo tudi ta odnos spremeniti.«

S kamniškega konca je prišel motorje preizkusit šestletni Luka Renko. Ni naključje, da mu je všeč vonj po bencinu. »Tudi moj očka vozi motor in vsi drugi,« se je odrezal. »Doma že imam enega, majhnega. Ko bom velik, bom motorist, ker je fino, če je veliko gasa. Moraš pa imeti dobro opremo. Čelado, kombinezon in škornje, da si ne zviješ gležnja, ko padeš.«

Motor ni igrača

Iz Prevalj je na poligon s starši prišel tudi Žiga Štaudeker Plazelj, saj je mami Karmen navdušena motoristka. »Sina je zanimalo, pa smo prišli. Doma ima namreč minimotiča, a je trenutno pokvarjen, zato vozi štirikolesnik. Takšne preizkušnje se mi zdijo zelo pametne. Sama sem začela drugače, a tudi že pri osmih, devetih letih. Zdaj sem vsak dan na motorju, če je le mogoče. Že otroka je treba naučiti imeti glavo na pravem mestu, ko sede na motor.«

Prav to je glavni cilj tudi Severina Sajevca, trenerja triala. »To je poseben šport, z motocikli brez sedežev, premagovati pa je treba različne ovire. Pri otrocih ga uporabljamo, ker odlično spodbuja koordinacijo telesa, ravnotežje, občutek za dodajanje plina, zaviranje. Vse to je pomembno tudi pri drugih motociklističnih športih. Trial priporočam že od dveh let naprej,« je poudaril. »Danes je tu fantek, ki niti kolesa še ni vozil, a zelo lepo napreduje. V kratkem času se je mogoče veliko naučiti. Otroci razvijejo tudi spoštovanje do motorja. Mnogi vsak konec tedna po televiziji spremljajo motodirke, šport poznajo in imajo vzornike. Vsi bi bili radi kot Tim Gajser.«

Petletni Oskar Mehlin ni izjema. »Tim je super, vedno navijam zanj. Ima že ful pokalov in je prvi prvak na celem svetu. Tudi jaz bom vozil krosko. Že zdaj vem, da se moram dvigniti, ko zavijem v klanec, ko se spustim, pa moram dati rit dol,« je razložil. Iz Višnje Gore ga je pripeljala mami Maja: »Prvič je na motorju, a mu že kar gre. Uživa, čeprav je še majhen. Redno hodiva na dirke, v družini ga obkroža precej motoristov, zato smo izrabili priložnost, da preizkusi, kakšni so občutki. Ne sodim med panične mame, tudi če pade. Naj kar dojame dedkove besede, da motor ni igrača!«