Tiskane izdaje
Ljudje se pogovarjamo o ljudeh, zanimajo nas vsi, zlasti tisti, ki izstopajo. Ni problematično, če rečemo o nekom, da dobro kuha, o tem, da je morda juho premalo ali preveč solil. Tako tudi ni nič spornega, če o nekom rečemo, da je bolj kolerični tip človeka, morda melanholik, ali pač? Vprašanje je, kje je tista meja, ko prekršimo lastno in tuje dostojanstvo. Kje je meja med opisi ljudi ter med opisovanjem njihove osebe in intime, kjer se lahko hitro podamo v polje nedostojnega, žaljivega in kaznivega. Nivo kulture in dostojnosti se izgublja, diskurzi o ljudeh pa so plesnivi, plehki, slabonamerni in neokusni. Dr. Lucija Mulej Mlakar se človeške nravi loteva z racionalnim akademskim pristopom ter intuitivno srčnostjo, rešitev družbenih zablod pa vidi v samorefleksiji vsakega posameznika. Si upate pogledati vase?
Se vam zdi, da živimo v prijaznem svetu?
Čas je, da se vsak zase zamislimo. To počnem tudi sama, saj sem nedavno izvedela, da sem nehote prizadela nekaj ljudi, ki jih imam rada. Bila sem prehitra v potezah in sklepanju. Del kulturnega in dostojnega vedenja je seveda v tem, da obvladujemo lastno strast in notranje ritme. In tega se učim vsak dan. Ne gre mi slabo, nisem še mojstrica, a se učim, reflektiram in spoznavam, da ljudje jemljejo moje besede zelo resno. Včasih se ne zavedamo, kakšno moč imajo besede. Ali se zavedate vi, novinarji?
Premalokrat. Z besedami je torej treba ravnati sila previdno?
Seveda, vprašanje je, kdo smo in kakšen vtis želimo dajati. Morda nismo pristni, pa nas drugi v naši igri opazijo in rečejo, da smo diplomati, in nasprotno, če smo preveč iskreni, smo lahko nerodni, če smo pretirano neposredni, pa brutalni. In če smo nekultivirani in primitivni, režemo z jeziki. Če smo neiskreni, smo lahko zahrbtni, ča pa modro odločamo, smo vrhunski diplomati, ki preprečujemo vojne.
Obrekovanje je v družbi, tudi javnem diskurzu, že malodane stalnica.
Tudi sama imam z obrekovanjem svojega imena kar nekaj izkušenj, tako kot domala vsak od nas. Načeloma me to ne boli več, se pa zavedam, kaj počnem sama. Kaj izrekam, kako nekaj povem? Ali imam vedno dober namen? Ja, imam, a me skrbi za ljudi, zato jim rada povem svoje iskrene misli in občutke. Res je, včasih prehitro sklepam. Ali vse ljudi sprejemam enako? Ne, seveda ne, odvisno. Včasih sem sitna, drugič utrujena. Zaskrbljena. Zato se učim in vse bolj pazim na svoj odnos. Na lastno držo. Sem pa vesela, ker mi ljudje prej ali slej povedo, kje delam napake. Hvaležna sem. Iskrenost je pomembna beseda, ki pomeni iskro, iskro srca. In ko moj mož ali moja prijateljica z iskro v srcu reče, da sem nekaj zares zamočila, a da ve, da se trudim, si oddahnem. Hvala, mož, hvala, učiteljica! Hvala, da se poglabljaš vame in mi pomagaš, da se izboljšam. Hvala, da sem ti tako blizu, da z menoj deliš moje strahove, mojo žalost, da si tako dobra in mi poveš, da me imaš rada, čeprav delam napake. In se zamislim nad seboj. Ne, ne sodim, samo strah me je, hočem varnost, zaščito. Strah me je negotovosti. Tako kot vse nas. Nič ni gotovega. Gotovost je iluzija in za njo se podi ves svet. Neizmerna vrednost je imeti ob sebi človeka, ki vidi v našo dušo in nam iskreno pove, katere barve žarimo. To je moje profesionalno delo, sem odmev zvena duš ljudi. Nekateri mi včasih moje uvide zamerijo in vse več je takšnih, ki mi povedo, kako me doživljajo. Zato sem jim hvaležna.
Se v nekaterih res skriva zloba? O banalnosti zla je bilo že veliko povedanega.
Ljudje nočejo slabega, morda s hitrimi sodbami rešujejo svoj notranji strah, nemir, rišejo zemljevide življenja, po katerih se želijo prestaviti iz točke a v točko b s čim manj praskami. Imamo vsak svoje bolečinsko jedro, spomine na slabe izkušnje, skušamo se zaščititi. Zato potrebujemo oporo: včasih v skupinah, spet drugič v cerkvah, združenjih in organizacijah. Zlo je seveda lahko v človeku, o tem sem pisala tudi v knjigi Heroji, a vsak človek, ki dela slabo, po sebi ni slab. Kadar smo poškodovani, v nas nastaja bolečina, ki je špranja, v katero se steka duhovna tema sveta in ljudi: takrat ranimo, saj bolečina rodi bolečino, hinavščina hinavščino: opremljeni smo z atributi, s katerimi smo poučevani in soočani v zunanjem svetu; zato se vse vrača. Res je ključno in pomembno, da gremo čez pot bojevnika, da bi si prislužili pot mirovnika. Vsak od nas se bori v nekem obdobju življenja: ali s seboj ali z drugimi. In sama poznam lastne napake in šibkosti, zato se lahko srečam z drugimi, ki delajo napake kot bojevniki ali mirovniki, kajti za dobro moramo poznati obe poti. Jaz sem po naravi iskrena.
Od kod ta neznanska potreba, da bi o drugih vedeli čim več, če ne vsega?
Prvič, svet je v nekem smislu sila nevaren, morda bolj, kot je bil kdaj koli prej. Zato potrebujemo smernice in mnenja o ljudeh so te smeri. Radi smo gotovi, zavarujemo se, nočemo biti prizadeti. O tem odvetniku hočemo vedeti to, o trgovcu ono, profesionalna izmenjava mnenj o ljudeh je stara kot človeštvo samo. Tako imamo ocene učencev, njihovega vedenja. Lahko nas zanimajo psiha ljudi, delovne navade, njihove sanje: to zanima delodajalce, bodoče partnerje ali ljubimce. Vidik ocen ljudi so tajne službe, je socialno omrežje facebook, je virtualni svet, kjer se ljudje razgaljajo ali igrajo vloge. Nedvomno se lahko veliko naučijo. Skratka, zgodovinsko gledano, vselej smo se zanimali za sočloveka. Podli ljudje so te informacije prodajali, zlasti tiste intimne in sočne. Lagali, da bi služili. Uničevali, da bi zadovoljevali svoj prikriti sadizem. S tem še danes služijo paparaci! Drugič, za vsako stvar potrebujemo čas in govor o drugih ljudeh je verjetno povezan z notranjo praznino in časom; mislim, da je to navada. Tako kot možgane lahko izurimo za šah, jih lahko za opravljanje. Ali obrekovanje, ko načrtno lažemo.
Opravljanje in obrekovanje torej nista eno in isto?
Obrekovanje je zlonamerno govorjenje, ki je pogosto povezano s sedmimi grehi: napuhom, lakomnostjo, nečistostjo, nevoščljivostjo, požrešnostjo, jezo in lenobo. Nevoščljiv človek skuša bogastvo drugega uničiti z lažmi, na primer. Kadar nekomu načrtno želimo škodovati, takrat govorimo o zlonamernem delovanju. Ker imamo negativnost v sebi, jo izlivamo v drugega, o nekom izrekamo točno določene informacije z jasnim namenom povzročitve škode. Poznam primere svojih strank, ko so na podlagi takšnih poskusov podali ovadbe. Gre za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Ko se bo pogosteje dogajalo, da bodo vpletena sodišča, bodo ljudje začeli spoštovati moč besede in se začeli zavedati lastne odgovornosti pri povzročanju slabega drugim z natolcevanjem, izmisleki in šikaniranjem! Zlo navidezno zmaguje. Obrekovanje je, po drugi strani, novodobni vidik družbenega kaznovanja in nagrajevanja ter v prvi vrsti nadzorovanja!
Kakšne posledice ima obrekovanje, za nas in za tiste, ki jih obrekujemo?
Izgorelost je med drugim povezana z izgubo moči duha: ljudje se izmučijo in izpraznijo. Zdi se mi, da je v tem svetu preveč besed, premalo delamo, plešemo in pojemo. Vsi nekaj svetujemo, pametujemo, pišemo, se pogovarjamo. Svet je svet storitev, saj so manufakture izginile, svet je plastičen, virtualen, zato ljudem energija ostaja. Povečevanje števila psihičnih obolenj je povezano s telesi, ki so premalo aktivna; resda je veliko športa, a bolj zaradi lepote kot sprostitve, privlačnosti kot zdravja. Presežki energije se pretvorijo v misli, besede: vse več ljudi ima težave z nespečnostjo, z mislimi, ki jih ne morejo ustaviti. Bojijo se besed drugih ljudi in zle misli poškodujejo tisto nežno in subtilno v nas. Obrekovanje ustvari psihične luknje, travme in anksioznost. Če sami delamo zlo, nas bo beseda drugega ustavila ali pokončala. Vsak naj pogleda vase. Kaj govori in zakaj, in kot rečeno, o ljudeh bomo vselej izmenjavali vtise in informacije, a pomembno je, da so dostojne in spoštljive.
Smo brezupna vrsta, ki drvi naravnost v pogubo?
Virus slabega se širi tako hitro zato, ker še nismo dovolj odporni proti njemu. Toliko, kot se besediči v času novih virtualnih tehnologij, se ni še nikoli doslej. Ker je delo pretežno storitveno, veliko govorimo in mislimo. Potrpežljivost pa je vrednota, ki je v tem svetu redkejša dobrina od zlata in nestrpni umi ustvarjajo subtilno agresijo nezavednega. Ljudje mislijo slabe misli kljub trudu in magiji pozitivnega mišljenja. Kljub umetnim nasmeškom, umetnemu »pumpanju« pozitivnega mišljenja izgubljajo. So siromašni v duhu, saj strahu ne raztopijo v delu in disciplini, ki sta najboljši zdravili za težave s seboj in z lastnimi mislimi, ki drvijo. Pač pa agresijo napihujejo z obrekovanjem in besednimi vojnami. Pogosto čustvo, ki poganja takšne mahinacije, je zavist ali čista hudobija. Preprosto, premalo delamo, preveč govoričimo in blebetamo. Dostojno govorijo le redki, in dostojna je lahko tudi pristna kletvica, ki je kot retorična figura v pravem trenutku pravšnja za kontekst. Po drugi strani pa je pohlep tisti, ki povečuje hitrost uma. Človek, ki se ne zna ustaviti in si reči, »bravo, zdaj pa stop«, ne bo miren, še manj uspešen na daljši rok.
Kako si torej lahko pomagamo?
Ljudem svetujem, da manj govorijo. Skušajo naj skušnjavo blebetanja nepomembnih detajlov prihraniti zase in sogovornika pobožati z lepimi besedami, prijaznimi pogledi in iskrenimi stališči. Umazan diskurz je posledica umazanih namenov, temnih mislih in plehkih src. Predlagam kak samostan, kjer lahko v tišini očistijo balast sveta in najdejo sozvočje s seboj. Sama kot svetovalka razvijam treninge psihične in duhovne odpornosti, kar opisujem v svojih knjigah, intervjujih in kolumnah. Odporni postanemo samo tako, da doživimo različne preizkušnje in napade, saj, kot pravimo, mirno morje ne naredi veščega mornarja.
