Škratje na domačiji nad Slovenj Gradcem

Na posestvu družine Kragelnik,­ kakšnih šest kilometrov iz Slovenj Gradca v hrib, bo konec tedna še zadnjič letos oživela­ dežela škratov. Idejo zanjo je vzgojiteljica Florjana Kragelnik­ dobila pred petnajstimi leti. Sprva manjša, vrtcem namenjena prireditev, je prerasla v veliko Jesensko škratovanje, ki na sedlo nad kmetijo, od koder je lep razgled na Peco, Uršljo goro in Pohorje, privabi na tisoče obiskovalcev.

»Moja mama je zelo ustvarjalna ženska. Ves čas razmišlja, kaj bi lahko še dodali, spremenili, izboljšali. Tako mora oče Gregor po njenem naročilu v Škratovem gozdu vsako leto zgraditi kakšno novo leseno hišico, pri čemer mu pomaga brat Grega. S sestro Lucijo pomagava mami pri izdelovanju novih škratov in obnovi starih,« je povedala Andreja Kragelnik.

Vsi škratje, gozdne vile in povodni mož z voli preživijo zimo pod streho Kragelnikove domačije. Toliko jih je, da do vrha zasedejo kaščo in napolnijo podstrešje. »Povsod so, kjer je prostor. To je čas, ko lahko kaj popravimo ali na novo zašijemo. Lutkam slečemo oblačila, jih operemo, posušimo, zlikamo in shranimo do jeseni. Ker so kar nekaj tednov na ogled v gozdu, jih poškodujejo vremenski pojavi ali kakšna gozdna žival. Zanimivo je, da se otroci do njih vedejo zelo spoštljivo. Nihče ničesar ne uniči,« je povedala Andreja.

Sosedje pečejo palačinke

Petčlanska družina Kragelnik že dolgo ne zmore več vsega sama. Na pomoč jim priskočijo sosedje, sorodniki in prijatelji. »Več kot petdeset ljudi potrebujemo za organizacijo prireditve, ki traja dva jesenska vikenda. Vsi delajo prostovoljno, brez zaslužka,« je povedala sogovornica. Sosedje jim pomagajo pri peki palačink, odstopijo jim celo travnik za parkirišče. »Ob sončnem vremenu povzroča preglavice prašenje z makadamske ceste, ki vodi do prizorišča prireditve. Letos smo zadovoljni, ker so mimo kmetij ob poti položili asfalt in je prašenja manj.«

Po tej poti so pred leti vozili iz doline v pravljično deželo bučo velikanko. Štiri metre je merila v širino in tri v višino. Iz lesa in papirja so jo izdelali učenci Tretje osnovne šole pod mentorstvom Luke Popiča. Kragelnikovi so najeli prevoznika, ki naj bi pripeljal bučo na Gmajno. Običajno bi ta pot trajala le dobrih dvajset minut, a je šofer bučo velikanko dostavil šele pozno v noč. »Privezati je ni mogel, ker se je bal, da bo z vrvmi poškodoval leseno konstrukcijo. Tako je iz doline na Gmajno ves čas poskakovala sem ter tja in silila šoferja, da je kar naprej ustavljal in popravljal njen položaj na prikolici.

Vsi na vlak

Največja gneča v pravljični deželi je na postaji za škratov vlak, ki ima vagone oblikovane iz velikih pletenih košar. Menda so nekoč v davnih časih velikani v njih nabirali borovnice. V vsakem vagonu je prostora za štiri malčke, ki jih voznik, škrat Mitja Smrtnik, vozi sem in tja po enotirni progi. Kot na pravem vlaku tudi na škratovem potniki za vožnjo potrebujejo vozovnico. A z evri v pravljični deželi na Zagmajškovem vrhu ne moreš plačati ničesar. Obiskovalci, ki lahko brezplačno obiščejo prireditev, morajo najprej v menjalnico, kjer zamenjajo evre za škratine. To je škratja valuta, ki je vredna manj od evra, za en evro dobiš dva škratina. Obiskovalce posede na vlak škrat Vladimir Ganziti, upokojeni delavec na pravi železnici.

Najpogumnejši se na štiri oči soočijo s coprnico Zofko. Domuje ob vznožju hriba, v leseni koči, v kateri se je kot otrok igral Andrejin brat. Zofka s sladkimi črvi za otroke in kačjo slino za starše prepriča tudi bolj prestrašene, ki njen krivi in brazgotinasti nos ter njeno domovanje opazujejo z varne razdalje. »Zofka je videti huda, a ni te sorte čarovnica. Njen nos je takšen zaradi udarcev. Na metli leta le ponoči, ko otroci spijo, in pogosto na poti spregleda kakšnega od višjih dimnikov,« je pojasnila Andreja Kragelnik. »Pridite, otroci, nič se ne bojte,« jih je spodbujala Zofka (Anita Onuk-Ternik).

Narava je na Zagmajškovem vrhu že vzela pravljično deželo za svojo. Na lutki ajdove deklice v Škratovem gozdu si ptički vsako leto spletejo gnezdo. V manjšem ribniku, pred katerim stoji povodni mož z voli in z Uršlje gore seli jezero na Pohorje, so se naselile žabice. Tu in tam je pod drevesi opaziti gobo, ki je tam zares zrasla in je ni kdo podtaknil. »V Škratovem gozdu je na ogled deset bajeslovnih bitij. Lutke so iz kovinske konstrukcije, ostalo je narejeno iz papirja ter lepila, ki ga mama pripravi iz moke in vode,« je pojasnila sogovornica.

Pobegle buče pojedo prašiči

V Škratovi deželi si otroci iz jabolk sami naredijo jabolčni sok in se preizkusijo v molži krave. Ker je krava iz lesa, je zelo vzdržljiva. Na Zagmajškovem vrhu ni avtomobilov, zato lahko otroci prosto tekajo, kamor hočejo in kolikor hočejo. Tudi za bučami, ki jih kotalijo po hribu in tu in tam zaobidejo zaščitno ograjo iz slame ter uidejo v dolino. Nekateri jokajo za njimi. Kragelnikovi jih tolažijo, da so s tem naredili veselje njihovim svinjam. »Buč za kotaljenje ni nikoli preveč. Za konec tedna se moramo z njimi znova dobro založiti,« je napovedala sogovornica.

Kragelnikovi si vsako leto ob koncu prireditve rečejo: »Nikoli več!« Prvih nekaj let so pripravljali prireditev z lastnimi sredstvi, kasneje s pomočjo slovenjgraškega turističnega društva. »Po nekaj letih se je dober glas o nas razširil. Prišlo je vedno več obiskovalcev. Kot soorganizatorja sta se umaknila tako turistično društvo kot vzgojno-varstveni zavod Slovenj Gradec. Bili smo izčrpani in odločeni, da bomo prireditev, ki je nismo in nočemo skomercializirati, končali,« so povedali.

Toda škratje in pravljična bitja so jih tako začarali, da vztrajajo še naprej. Po novem s pomočjo občinskega javnega zavoda Spotur in številnih posameznikov, ki ne vprašajo po nagradah, ampak jih osrečujejo nasmejani in srečni otroški obrazi.