Slovenka v meni ne bo nikoli več pokleknila!

Majhni? Krivi? Privoščljivi? Pasivni? Razdvojeni? Res, Slovenci? Res? Dame in gospodje, Slovenke in Slovenci, pa tudi vsi ostali, tovariši in tovarišice, napeto bo! Tako pravijo One. Ustvarjen je eksploziv petih žensk, petih generacij! Pogled z njihovimi čuti bo pokazal, kdo je slovenski človek in skozi kaj vse je šel! Priznam, to je nova predstava, ustvarjena iz nas za nas, ki bo gledalcu nalila, hočeš nočeš, čašo resničnega! Zadnje vaje pred sestopom na oder kažejo, da bi nas rade razkrinkale.

Zdaj že vemo, da zgodbe sežejo globoko, nagovarjajo onkraj prostora. In zdaj že čutimo, kako jih potrebujemo, kako blagodejno vplivajo, četudi razburkajo; celo da zdravijo, nam postaja jasno. Marijana Brecelj, Zvezdana Mlakar, Tina Gorenjak, Aleksandra Balmazovič in Maja Martina Merljak prvič vse skupaj, z roko v roki, v ringu, ki ga je posodil sam Dejan Zavec, stopajo v življenja prednikov in se za sodobnega človeka, za narod, ljudstvo, dotikajo njihovega duha. Preteklost, sedanjost in prihodnost se znajdejo na istem prostoru, v štirih kotih in središču istega ringa. Za predstavo, ki bo potovala iz kraja v kraj, iz vasi v mesto in nazaj, so ženske z režiserjem Nikolo Zavišičem na čelu, prevetrile čas od druge svetovne vojne vse do danes. Narod se bo lahko smejal, jokal, kričal, navijal, se zgražal, četudi le na notri, ali preprosto obnemel.

Zvezdana Mlakar

Mimica

1. Kako identificirate Slovenko, kakšna ženska živi v sleherni Slovenki?

Spoznati slovenskost v sebi je pravzaprav izjemno težko, kaj pa v resnici vem o drugih ženskah po svetu, kaj pa v resnici vem o sebi? Zato lahko v odgovoru izhajam iz sebe in upam, da se dotikam vseh. Vem, da smo v zadnjih 70 letih, če vzamem za mejo drugo svetovno vojno, naredile ogromen napredek, premaknile smo se izza štedilnikov, z njiv in iz temačnih kotov, kjer so nas na hitro ljubili, v svet, smo izobražene, svobodne, neodvisne in vse to je podlaga za dober, domač razmislek, kaj je naše poslanstvo in kje je naš prostor!

Sta v sleherni Slovenki moja ponižnost in ponižanost? Moja sramežljivost? Moj strah, kaj bodo rekli drugi? Moja pripravljenost vsem, v vsakem trenutku pomagati? Moj dan, do zadnje minute napolnjen z delom, in noč, ko se slaba vest, da nisem naredila dovolj, plazi vame? Edino nekaj vem, Slovenka v meni ne bo nikoli več pokleknila!

2. Povejte mi prosim zgodbo, vezano na katero koli vašo prednico, ki vam je segla najgloblje v srce.

Rekli so ji Mimica. Vse, kar je poznala, je bilo delo, delo, delo. Nič misliti, delati in preživeti. Vsako nedeljo je zakurila vžigalico in si z njenim črnim ogorkom obrobila oči in pordečila lica z rdečo peso. Neko nedeljo me je vzela s sabo, še jaz sem dobila rdeča lička s pesnim olupkom in sva šli v cerkev. Molili smo, molili in žebrali, bilo mi je dolgčas in sem začela gledati v porisan strop cerkve, tam so bili angeli in polno svetlobe. Naenkrat me je zgrabila za vrat in me potegnila k sebi in siknila skozi zobe: »Ne smeš gledat' gor, tam je nebo, tam je Bog, nisi vredna!« Ko je bilo maše konec in sva obsedeli na klopi, je prišel mimo naju zverižen fant, smrdel je po hlevu, alkoholu, objestno jo je potrepljal po rami, da ga je pogledala gor, in siknil: »Za štalo ...« Videla sem jo, kako je hitela za hlev. Omožila se je z njim in kadar koli sem prišla na obisk, je samo sikala: »Samo ne gledat' gor, ne gor v nebo ...« Bila je večkrat lačna kot sita, večkrat tepena kot ne, rojevala je, gledala v tla in sikala do zadnjega dne. Tako je živela Mimica svoje življenje, polna krivde, da ne sme gledati gor, in hrepenenja, da bi gor vseeno gledala!

3. Kaj ima igralka, česar igralec, pa če je najboljši in najbolj nadarjen, v svoji vlogi ne more odigrati, izraziti?

Igralka se nikoli in nikdar ne more kosati z igralcem, vsaj do današnjega dneva ne! Talent nima spola in ni determiniran samo z moško ali žensko energijo! Vsak igralec nosi v sebi vse energije, razume in čuti tudi drugi pol. Je pa velikanska razlika v besedah in vlogah, nalogah, ki si jih igralec naloži na svoja ramena! V moških vlogah domuje ves svet, vsa pomembna vprašanja našega življenja, moški se v igrah sprašujejo o smislu, obstoju in nas vodijo. In v teh moških igrah igralke redko dobimo besedo, sledimo jim kot sence, v vlogah spolnih zadovoljevalk, kastrirajočih mater, suhoparnih tet ali trepetajočih nezemeljskih deklic. Se še ni rodila igralka, ki bi se lahko vprašala globoko iz svojega bitja: Biti ali ne biti? Ampak, časi se spreminjajo ...

Marijana Brecelj

Pramati Uršula

1. Kako identificirate Slovenko, kakšna ženska živi v sleherni Slovenki?

Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Kakšna je Slovenka in kdo je? Je to Hudabivška Meta iz Samorastnikov, ki kot Sizif poriva voz navkreber, obdana s svojimi pankrti – ponižana in zasramovana? Je to Cankarjeva mati – tiha in trpeča? Je to Presečnikova Meta, ki ji od sreče poči srce? Je to današnja Slovenka, razpeta med domom in kariero, med prestižem in povprečnostjo, je to samohranilka, samska, emancipirana, drugače spolno usmerjena, globalna, sem to jaz? Ne vem!

2. Povejte mi prosim zgodbo, vezano na katero koli vašo prednico, ki vam je segla najgloblje v srce.

Najraje bi se spustila v brezno zgodbe o pramateri Uršuli, tam gori na Slivnici, kjer s svojim podmladkom kuha vreme, usode, prihodnost in popravlja preteklost! Pa me verjetno ne bi vzeli zares. Uršula je namreč pramati vseh čarovnic; modra, daljnovidna, in nepredvidljiva – pravzaprav ima tipične ženske lastnosti. Predvsem pa je neuničljiva. Večna. Pravzaprav ji zavidam. Zavidam ji to vesoljno modrost, to vsevedenje, to spravljivost z usodo in večnostjo. Vse me bi bile rade Ona – pramati Uršula. Mogoče pa smo?

3. Kaj ima igralka, česar igralec, pa če je najboljši in najbolj nadarjen na planetu, v svoji vlogi ne more odigrati, izraziti?

Odgovor je preprost, zato ker ženska ni moški in moški ni ženska. Različni smo v razmišljanju, čustvovanju, reakcijah na iste izzive, različno odigramo iste vloge na vseh možnih odrih tega življenja. Hvala bogu, da je tako!

Tina Gorenjak

Moja babica

1. Kako identificirate Slovenko oz. kakšna ženska živi v sleherni Slovenki?

Mislim, da smo Slovenke v povprečju precej ambiciozne, samostojne in odločne. Pa tudi, kakor na splošno drži za Slovence, delavne. Kot je že Prešeren napisal, imamo – zvesto srce in delovno ročico. Opisoval je tudi lepoto Slovenk in moram reči, da sem resnično velikokrat slišala komentar tujcev, ki so prišli v Slovenijo, da je zelo veliko lepih žensk pri nas. Meni se sicer zdi, da se veliko Slovenk boji lastne ženstvenosti in seksapila in da jim je kar nekako udobneje biti siva miška. Prav tako se ne maramo preveč izpostavljati in se z lahkoto postavimo v drugi plan. To gotovo izhaja iz zgodovine in vere, v kateri je bilo vzgajanih mnogo generacij. Prav po cankarjansko smo tudi mamaste mame, kar pa ni nujno slabo. Biti mama, ki da svojega otroka na prvo mesto, se mi zdi naravno, vendar pa, če to vidiš kot lastno žrtvovanje, in to (celo z molkom in trpečim pogledom) daš vedeti vsem naokoli, ni ravno najbolje. Sploh ne za otroka, ki mu tako naložiš poln nahrbtnik krivde in nepotrebne odgovornosti. Jaz si želim, da bi moja hči zrasla v samozavestno, samostojno in srečno žensko, in ji poskušam dajati tudi takšen zgled.

2. Povejte mi prosim zgodbo, vezano na katero koli vašo prednico, ki vam je segla najgloblje v srce.

Moja babica je bila Vojvodinka oz. Bunjevka. Ker so bili precej premožni, ji je oče omogočil počitnice v Sloveniji, ojojoj, kako daleč je bilo to takrat. Na Pohorju je spoznala mojega dedka in bila sta si zelo všeč. Ko se je babi vrnila v Vojvodino, sta si dopisovala in dedek je ves čas razmišljal samo o njej. In se odločil, odpotoval je v daljno Vojvodino in ne da bi njo kaj vprašal, babičinega očeta zaprosil za njeno roko. Ko je babi to izvedela, je pobesnela, kako si je drznil narediti kaj takega, ne da bi prej vprašal njo! Saj je vendar oseba s svojo voljo in le ona lahko odloča o takšni zadevi! In ga je – meni nič, tebi nič – odslovila. No, čez čas si je na srečo premislila, saj sta se imela zares rada. In živela sta srečno in zaljubljeno do konca njegovih živih dni. Ampak, ali si lahko predstavljate, kakšna samozavest je bila to v tistih časih! Zdi pa se mi, da je ta bunjevska lastnost šla pri nas – po ženski strani – kar lepo iz roda v rod. Na to sem zelo ponosna.

3. Kaj ima igralka, česar igralec, pa če je najbolj nadarjen, v svoji vlogi ne more odigrati, izraziti?

Takšne delitve na moške in ženske se mi zdijo malo čudne. In kakor koli razmišljam, ne vidim pravega odgovora na to vprašanje. Vsaj s svojimi očmi ne. Sposobnost igralca, da bi izrazil kar koli, se po mojem ne deli po spolu, ampak na dobre in malo manj dobre oz. slabe igralce. Ali kot je nekoč rekla moja prijateljica, izredno duhovita standuperka Tanja Kocman: Mislim, da me moja vagina ne determinira kot umetnico.


Aleksandra Balmazovič

Moja teta

1. Kako identificirate Slovenko oz. kakšna ženska živi v sleherni Slovenki?

Ne morem identificirati Slovenke. Sem Slovenka, a nimam teh korenin, da bi se lahko poistovetila. Sem v Sloveniji rojena, slovensko prisvojena, slovensko prilagojena SlovAnka. Sem državljan/ka sveta, ki je ponosna na Slovane in na njihovo dušo, melanholijo, ponos, navsezadnje tudi na pasivnost, zadržanost, avtodestrukcijo in neagresivnost v globalnem kontekstu osvajalcev. Zdi se mi, da hkrati z novimi generacijami Slovencev/Slovenk, ki so rojeni v ta čas – čas na »klik«, čas nikoli zadostnih dražljajev, čas nenasitne želje po še in čas iskanja smisla v zunanjem svetu, moja generacija žensk pada v »medvrednotno« luknjo, ko se soočamo z vzgojo zanamcev; želeli bi jim po-dati vrednote, s katerimi smo bili vzgojeni mi, hkrati pa se zavedamo, da so te vrednote sistemu in družbi, ki ju imamo, v napoto, da so velik riziko za preživetje in osebno srečo. V konfliktu smo sami s seboj in potrebno je garaško delo uravnotežanja, iskanja prave mere, meja in neškodljive prilagodljivosti. Včasih se je načelnemu človeku reklo, da ima čvrsto in pokončno hrbtenico, danes pa se mu reče, da je neprilagodljiv.

2. Povejte mi prosim zgodbo, vezano na vašo katero koli prednico, ki vam je segla najgloblje v srce.

Priznam, mogoče sem se preveč ukvarjala z lastno identiteto in s svojo potjo in sem nehote nemarno zanemarila poti prednikov in družinsko drevo, nimam vpogleda daleč nazaj. Po prednikih sem začela kopati šele ne tako dolgo od tega. A ni mi treba daleč nazaj, da bi me lahko presunila zgodba moje tete, ki je v zadnji vojni na naših prostorih poslala 17-letnega sina v Amsterdam v center za begunce z družino njegovega takratnega dekleta, ki jo je poznal 14 dni. Ni mogla vedeti, ali ga bo še kdaj videla ali ne, pomembno je bilo, da ga reši vpoklica v vojsko.

Po drugi strani pa babica, ki je bila Dalmatinka in je leta in leta z mojim dedkom živela v Dalmaciji, ni hotela stran iz Hrvaške med zadnjo vojno, ker je dedek, čeprav je bil Srb, čutil veliko pripadnost do svojega »novega« doma. Grozili so jima ves čas vojne, a do zadnjega diha sta ostala v Dalmaciji.

Neprecenljiva zgodba o materinski ljubezni pa je ta: ko so mamo JFK, ki je imela tri sinove, vprašali, ali je ponosna na sina, potem ko je bil JFK izvoljen za predsednika, je rekla: Na katerega od sinov?


3. Kaj ima igralka, česar igralec, pa če je najboljši in najmočnejši na planetu, v svoji vlogi ne more odigrati, izraziti?

Materinstvo. Preživetveni nagon levinje. In hkrati mehkobo, drugačno.

Maja Martina Merljak

Moja mama

1. Kako identificirate Slovenko, kakšna ženska živi v sleherni Slovenki?

Slovenko čutim kot predvsem izjemno močno, vedno bojevito do cilja. Vzdržljivo, včasih celo več, kot je razumno. Mnogokrat je premalo glasna, ampak čedalje bolj odločna in samosvoja. Ne razumem le trenutnih najstnic, ki se mi zdijo čedalje neumne bolj po vzoru »ameriških pudlic«. Ampak zagotovo bo kri njihovih prednic uredila to zmoto.

2. Povejte mi prosim zgodbo, vezano na katero koli vašo prednico, ki vam je segla najgloblje v srce.

Moja družina je ogromna in zgodb, ki so se mi vtisnile v srce, je res veliko. A prav danes mi hodi po glavi zgodba moje mami. Bila je prvi otrok izmed šestih, rodila se je na kmetiji, nekaj let po koncu druge svetovne vojne. In kljub temu, da je bilo za njene starše preprosto nepredstavljivo, je odšla v gimnazijo – vsak dan več kilometrov peš, večkrat lačna kot sita – in še bolj nepredstavljivo, po gimnaziji na študij v Ljubljano. Zaradi te odločitve njena mama leta ni govorila z njo. Ne znam si predstavljati, kako se je mami prebila čez študij. Neizmerno jo cenim zaradi neuklonljivosti in trme, da bo naredila vse za znanje in drugačno pot, kot se od nje pričakuje.

3. Kaj ima igralka, česar igralec, pa če je najboljši in največji talent, v svoji vlogi ne more odigrati, izraziti?

Materinske ljubezni. (nasmeh) Ni stvar v tem, da določenega čustva ali stanja moški ne bi zmogli odigrati, ampak je vprašanje zgolj, kako bi ga. Tukaj so razlike. In v samem pristopu. Če bi moški delali takšno avtorsko predstavo, kot je Priznam, bi bila zagotovo drugačna. Ne boljša ne slabša, zgolj drugačna. Ko ženska joče, mogoče potrebuje samo objem, moški pa odgovor, kaj je narobe, ki ga ženska kdaj tudi nima v besedah.