Tiskane izdaje
Vojislav Pejović piše o svetu, ki mu je znan. Nedavno je izšla njegova knjiga Ameriški sfumato, knjiga o biologiji spomina, kot se sam izrazi. Na Univerzi v Chicagu poučuje predmet pisanje znanstvenih del, obenem je zaposlen v podjetju, ki se ukvarja s komunikacijo na področju medicine. Doktorski naziv na področju nevroznanosti mu pomaga tudi pri razumevanju čudenja nad svetom, ki ga obdaja. Več kot ve, bolj je očaran.
Ljudje verjamejo temu, kar vidijo. Kdo pa ima čas danes za proučevanje dejstev! In tako imamo v obdobju informacijskega izobilja posameznike, ki so osiromašeni osnovnega medicinskega znanja, ste povedali uvodoma. Jaz pa dodajam: bolj kot je narod v krizi, večja je »potreba« po šarlatanih in obljubi hitrih rešitev težav. Naš del Evrope je preplavljen z ljudmi, ki iščejo, a le redko najdejo priložnosti za boljše življenje. Veliko je strahu, občutek imamo, da se končuje svet, ki ga poznamo. In več kot je tovrstnih fobij, več je tudi tistih, ki iščejo lažno transcendenco.
Kar ste omenili, pije vodo. In potem se zbudi znanstvenik v meni. Pa si reče: O. K., to je sicer zanimiva trditev, a grem vseeno v knjižnico, da preverim, ali so to temo že kaj raziskovali. (Smeh.) In ne bi me presenetilo, če bi izvedel, da obstajajo sociologi, ki jo raziskujejo. Ne bi me presenetilo, če bi njihovi izsledki trditev potrdili. Ljudje v eksistencialnih stiskah, realnih ali namišljenih, to nam pove že zdrava pamet, radi posegajo po preprostih rešitvah. Donald Trump na primer! »Ogroženim«, siromašnim belcem obljublja Ameriko, ki nikoli ni obstajala. Državo, v kateri se oni ne bi počutili kot poraženci. Osebni in kolektivni strah je odločilen pri tem, katere odločitve v življenju sprejemamo, kako dojemamo stvarnost. Smiselna se mi zdi vaša domneva, a obenem bi me izjemno mikalo videti tudi cifre.
In ko smo že pri njih, številka ... Vedno več je tudi ljudi, ki želijo preseči ratio, trdijo, da življenje ni samo »matematika«, temveč je treba upoštevati tudi emotio, intuitivno zreti v ta svet. Kakšen je vaš pogled?
No, če ta stavek razstavite z argumenti, ugotovite, da od njega bore malo ostane. Kaj je objektivna stvarnost? Tisto, o čemer se dogovorimo, da je res. Vsakdo ima sicer nekakšno svoje dojemanje. Recimo tale stol med nama ... Če bi kdo skeniral vaš in moj optični korteks, bi ugotovil, da se pri naju ob pogledu nanj ne aktivirajo povsem enaki nevroni, mogoče je odtenek, ki ga vidiva, različen. Lahko pa se strinjava, da je nekaj svetlejše in drugo temnejše, ne pa ravno obratno, mar ne?
Znanstvena metoda je prosta filozofska pot do objektivne resnice. Poglejte, v zasebnem življenju je dovolj prostora za ezoterično, za svojsko, iracionalno. O teh temah lahko govorimo na več načinov. Imamo ljudi, ki so verni, in druge, ki niso. In jaz, kljub temu da sem izrazit ateist, brez težav prijateljujem z globoko vernimi. Vidim, da ima religija v njihovem življenju mnogo pozitivnih učinkov, da jim veliko pomeni. Vse je O. K., dokler me kdo ne začne prepričevati, da je Bog v sedmih dneh ustvaril svet, in me sili, da se očistim grehov. Ali neko zdravilo deluje ali ne, ali je zemlja okrogla ali ravna – na youtube sicer najdete mnogo »argumentov« o tem, da je zemlja ravna ploskev –, pa je povsem druga zgodba. In zakaj je znanstvena metoda takšna, kot je? Ker daje preverljive rezultate. Če sam naredim eksperiment petkrat in ga naredi še nekdo na drugem koncu sveta, bova oba dobila enak rezultat. Če je metodologija takšna, kot mora biti, seveda.
Zato ne maram te kartezijanske delitve na razumsko in čustveno gledanje na svet. Vprašati se moramo raje o objektivni stvarnosti in uporabljati orodja, ki jo določajo. Vse drugo lahko pospravimo v predal t. i. izkustvene sfere in o tem debatiramo ob kavi. Vključujoč književnost!
Vedno se mi je bilo zanimivo pogovarjati z ljudmi, ki profesionalno proučujejo delovanje možganov. Včasih mi je kar malo žal, ker se za vsako, še tako posebno stanje, kot je recimo zaljubljenost, vse zmore »zreducirati« na izločanje hormonov, kemijo v glavi.
Že res, ampak to še ne pomeni, da ni čudovito biti zaljubljen. (Smeh.) Meni znanstveni podatki o procesu prav nič ne kvarijo izkušnje same. To so rezultati, ki izkustvo kvečjemu, če mene vprašate, poglabljajo. Pogled na zvezdnato nebo ni zato zame nič manj misteriozen, če o vesolju vem vedno več. Kajti več kot vem, širša krila dobi fantazija, še več prostora ima, da se razraste. Domišljija oz. fantazija z lahkoto shaja v družbi golih podatkov. Še več! Res je ravno nasprotno. Čudovit primer je moč najti v knjigi Kozmos Carla Sagana, v kateri pripoveduje intimno zgodbo o tem, kako smo mi, ljudje, sestavljeni iz »zvezdnega prahu«. V redu, smo skupek subatomskih delcev, a to ne spremeni občutka čudenja, tudi groze, vznesenosti, dodaja življenju dimenzijo ... Vsakdo svobodno izbira okus lastnega intelektualnega življenja, a tako kot pri vseh rečeh – bolj kot jih poznaš, bolj jih imaš rad. Znanje samo poglablja učinek čudenja.
Če se vrneva k zaljubljenosti ... Kako se je evolucijsko razvijala, kakšne so razlike med ljudmi in primati, obstajajo razlike v delu leta, porastu števila ... Vse to so podatki, katerih poznavanje nikakor ne zmanjša moči občutenja. Še naprej bomo ostali ujetniki lastne biologije, kar smo bili vedno. Glede na to, da poznamo fiziologijo sitosti in lakote, nam prav nič ne bo preprečilo, da ne bi segli po hrani, ko bomo lačni. Enako je s kemijo ljubezni. Ko nekdo reče, da je neko doživljanje samo proces v možganih, ga prijazno opozorim, da je beseda samo povsem odveč. Vse so procesi v možganih! Tudi percepcije univerzuma so procesi v možganih! Če se poglobim v neko dogajanje in se obenem zavedam, od česa vse je odvisno, vstopim v poznavanje stvarnosti, ki je opijajoče poetična. In tukaj ne vidim nikakršnega omejevanja, narobe – vidim neznansko širjenje obzorij!
Dvajseto stoletje je dobilo sloves dobe tesnobe, od začetka tega stoletja pa je vsak naslednji rod v svojem življenju bolj kakor rod staršev izpostavljen resnejšim napadom depresije, ne samo žalosti, temveč tudi paralizirajoči ravnodušnosti, zavračanju, samopomilovanju in neobvladljivemu brezupu, berem v knjigi Čustvena inteligenca dr. Daniela Golemana. Ko smo depresivni, gremo k zdravniku. Dobimo zdravila. Čez nekaj tednov se običajno počutimo bolje. Zakaj vsi ne jemljemo kakšnih tabletk? Za vsako reč, pravzaprav. Če ne vzdržimo v svoji percepciji sveta, če se zdimo za stvarnost preveč občutljivi? Rešitev bi bila preprosta. Če je vse kemija v možganih, potem ni nič narobe, če si jo spreminjamo zavestno, in s tem tudi svoj pogled na svet?
Klinični kriterij za zdravljenje depresije je kronično stanje. Če se tu in tam počutiš na tleh, ti antidepresivi ne bodo koristili, nesmiselni bodo. Sicer pa mi, ljudje, vsak dan počnemo prav to, kar ste omenili – zavestno spreminjamo kemijo v možganih.
Bolj sem imela v mislih poživila najbrž. Da vzameš nekaj in se potem počutiš top.
Saj to ljudje počnejo! Kaj pa je tek drugega? Ali pa jutranja kava? Objem otroka? Poslušati glasbo? Ljudje to počnemo nenehno. Ni potrebe po tem, da goltamo medikamente. Če bi se recimo pojavil kdo, ki bi na ulici prodajal tabletke sreče, bi to bil neetični posel tudi zato, ker bi s tem ljudem, ki bi tabletko kupili in pojedli, onemogočil zadovoljstvo ob obvladovanju problemov. Kar je prav tako pomembno doživetje. Več kot jih je, širši je naš repertoar znosnosti življenja. Krasni novi svet, recimo? Obstaja nevarnost, da bi postali s tovrstnimi »zdravili« zasvojena vrsta? Seveda. Sposobnost človeka, da dela neumnosti, je neomejena. (Smeh.)
Študirali ste nevroznanost. Ste bili kdaj v bližnjih odnosih s kakšnim kolegom, ki je samega sebe videl kot poskusnega zajčka za preverjanje lastnih znanstvenih domnev? Kot je bil recimo ameriški proktolog Edwin Katskee, ki si je leta 1936 vbrizgal usodno dozo kokaina. Njegov namen je bil preveriti učinkovine tega sredstva, takrat uporabljenega kot anestetik, z metodo, ki bi ji lahko rekli opazovanje z udeležbo? Žal poskusa ni preživel.
Sam nisem imel tovrstne izkušnje. Vem pa, da so ljudje v zgodovini večkrat eksperimentirali na sebi, da bi prišli do novih spoznanj. Molekularni biolog Max Perutz si je, ko mu je zmanjkalo vzorcev za proučevanje hemoglobina – proučeval je namreč njegovo strukturo – na kraju samem vzel kri in nadaljeval delo. Sicer ni ničesar pogoltnil, je pa imel samega sebe za poskusnega zajčka. No, ne samo samega sebe. Znan je bil po tem, da je svoje študente zaklepal v laboratorij, da bi čim dlje delali.
Eno je, če človek dela preizkuse na sebi, to je domena osebne svobode. A meje obstajajo. Morda imate kot raziskovalec možnost, da kupite substance (sicer v točno določenih količinah in za točno določen namen), ki sicer spadajo med kontrolirane, a ni etično zlorabiti svojega statusa tako, da si vbrizgavate prepovedano. Če pa nekdo prav res želi vedeti, kako sto sklec vpliva na raven sladkorja v krvi, potem pa – izvolite!
Ste iz Črne gore, študirali ste v Beogradu. V Nemčiji ste delali doktorat, potem pa tridesetletni odpotovali v ZDA. Kako ste takrat gledali na to t. i. obljubljeno deželo? Vas je razočarala, izpolnila vaša pričakovanja?
Moja selitev v ZDA je bila pragmatična. Dovoljenje za bivanje je bilo vedno odvisno od mojega angažmaja na univerzi, niza kratkotrajnih viz. Imel sem srečo, da sem na loteriji zadel zeleno karto. In sva z ženo šla. Najprej sva bila v New Orleansu, zdaj pa že dolgo živim in delam v Chicagu.
Pričakovanja? Izpolnila so se. Želel sem si mnogo več administrativne fleksibilnosti, in to sem tudi dobil. Kot tudi čas za pisanje knjige. Kar pa se države tiče, je vredno omeniti, da jo danes gledam od znotraj. Če povzamem: glavna pričakovanja so bila izpolnjena, vse drugo je učenje. Več let sem potreboval, da sem se toliko amerikaniziral, da me Seinfeld spravi v smeh. (Smeh.) Kulturna koda je bila v meni drugače vtisnjena. Ni mi bilo jasno, čemu hudiča se tako zelo smejijo. Ljudem, v katerih okus in intelekt ne dvomim, in so imeli to serijo radi, sem se čudil. Nato sem se nekega dne začel smejati. Nekaj je kliknilo. (Smeh.)
Kako dobite ideje? So ljudje, ki jih vonj odnese v drug čas, drugi so bolj vizualni in je pogled tisti, ki začne pisati zgodbo »sam od sebe«.
Glavni impulz za knjigo Ameriški sfumato je bila večerja. Prva zgodba v njej je posvečena dobri prijateljici Američanki, pri kateri smo nekega večera ob pecivu in pijači govorili o marsičem. Potem je nekaj rekla, izdavila je precej vulgarno pripombo o hrepenenju in strasti – v tistem trenutku se mi je pred očmi narisala knjiga z vsemi svojimi značilnostmi. In sem jo začel pisati. Počasi. Pisal sem eno zgodbo za drugo. Najprej sem naredil okostje in ga zapolnjeval z besedami.
Kako se počutite, ko berete nekaj, kar je delo pisatelja Pejovića in ni denimo izsek znanstvenega dela, ki ga prinese v branje vaš drugi pol življenja?
Več kot očitno imam potrebo, da razlagam svoje misli. (Smeh.) Zadovoljen sem, ker sem sposoben projekt knjiga pripeljati do konca. To me osrečuje. Človeško stremljenje konec koncev lahko zminimaliziramo na potrebo po izkušnji lepote in resnice. Če dobro pomislim, mar nista eno in isto?
Bo kar držalo. V knjigi se zahvaljujte prof. Svetlani Slapšak, antropologinji. Kakšno vlogo je imela v vašem življenju?
Izjemno pomembno! Podprla me je, ko sem podporo najbolj potreboval. To je bilo med študijem, ko je bila urednica časopisa Pro femina. Navdušen sem bil nad njenim slogom, intelektom in imel sem potrebo, da se z njo srečam, kaj rečem. Nekega dne sem na časopisno uredništvo prinesel svojo zgodbo. Takrat je ni bilo v pisarni, tekst sem pustil pri tajnici. Čez nekaj tednov me je poklicala, povedala, da je prebrala mojo zgodbo, in izrazila željo, da me spozna. Tako se je začelo. Neizmerno sem ji hvaležen. Dala mi je pravo spodbudo, točno takšno, kot sem jo takrat potreboval.
V življenju ljudi, ki si želijo znanja, je pomembno imeti mentorja. Ki ostane v tebi vse življenje. Je bila to Svetlana?
Gotovo je bila zame »usodna«! Mentorstvo je izjemno pomemben odnos za vse ljudi. Za nas v intelektualno-duhovni sferi kvečjemu še bolj. Kajti ko je človek mlad, je po definiciji neveden. Potrebuje usmerjanje. V znanosti je veliko sled pustil moj beograjski univerzitetni profesor Vukić Šoškić. Iz mene je ustvaril znanstvenika. Brez njegove pomoči nikoli ne bi počel, kar počnem. Brez Svetlanine pa bi najbrž porabil nepreštevno veliko dni, da bi zmogel odpreti še pisateljski del sebe.
