Tiskane izdaje
Pred šempetrsko Letriko je neusmiljeno deževalo in človek bi pomislil, da na stopnice simpatično poslikanega štirikolesnika, s katerega so pozdravljale podobe metuljev, deklice s češnjami na ušesih, cipres in knjig, ne bo nikogar. Sklep je bil seveda napačen: notranjost prvega bibliobusa na Goriškem, ki bo prav danes praznoval svoj štirideseti rojstni dan, je bila kmalu polna zvestih bralcev.
Začetki potujoče knjižnice na Goriškem segajo v šestdeseta leta, natančneje v leto 1966, ko je bila v elementarno knjigo potujoče knjižnice vpisana prva knjiga. »Takrat so knjige izposojali še v knjižnih ali bralnih kovčkih: v njih jih je bilo približno 120. Te kovčke so puščali pri prostovoljcih v oddaljenih krajih, na primer na Lokvah in Cerovem. Prostovoljci so domačinom izposojali gradivo, kovčki pa so se po določenem času vrnili v glavno knjižnico, kjer so gradivo v njih zamenjali. Poleg tega so obstajali še manjši kovčki, v katerih so izposojali knjige v podjetjih, to delo pa je opravljala Vasilka Kocina, naša dolgoletna vodja potujoče knjižnice,« pojasni Urška Magajne, bibliotekarka v bibliobusu Goriške knjižnice Franceta Bevka.
Sogovornica deluje v tandemu z Miranom Treplakom, šoferjem bibliobusa in hkrati knjižničarjem izposojevalcem. Treplak je temu poslanstvu zavezan že celih 34 let, torej le šest let manj, kolikor je dolga zgodovina prvega bibliobusa knjižnice. Ta je šel na pot kot eden prvih v Sloveniji, le malo za bibliobusi v Kopru, Mariboru in Ljubljani. Sicer pa slovenski bibliopark zdaj šteje dvanajst vozil, ki jih imajo potujoče knjižnice v Ajdovščini, Domžalah in Kamniku, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu, Postojni, na Ptuju, v Tolminu in Tržiču. Če bi te bibliobuse postavili v vrsto, bi dobili knjižnico, dolgo 104 metre.
Ima vse, kar imajo veliki
Povprečen slovenski bibliobus prevaža od šest do sedem tisoč enot gradiva in novogoriški v tem pogledu ni izjema. Gradivo, ki ga ponuja, je enako kot v splošnih knjižnicah. Skratka, potujoče knjižnice imajo vse, kar imajo veliki. Poleg tega pa je bibliobus še nadvse priročen, čemur v naslednjem trenutku pritrdi tudi Anja Leskovec, ena od obiskovalk. »Če povem po pravici, zahajam tako v bibliobus kot v knjižnico. A ker je tu moja služba, pridem pogosto sem. Pa še eno prednost ima potujoča knjižnica: novosti dobiš tu hitreje kot v knjižnici, kjer so te knjige običajno že rezervirane.« Urška Magajne in Miran Treplak sta takrat že polno zaposlena. Kar pa seveda ni ovira, da o njunem delu ne bi rekli še kakšne besede.
»Kaj je najlepše in kaj najtežje pri tem delu? Za vsako delo moraš imeti veselje. Jaz, na primer, v vseh teh 34 letih, odkar potujem s knjigami naokrog, ne pomnim, da bi imel kakšen konflikt z bralci. Predvsem pa so ljudje na podeželju malo bolj preprosti, tako da poznaš že skoraj vsakega bralca. Ti so nadvse hvaležni, ko prideš v njihov kraj in jim pripelješ gradivo. Pa še eno prednost ima naš bibliobus: knjige, ki si jih izposodijo bralci čez poletje, lahko obdržijo cele tri mesece, saj poleti ne gremo na pot. Temperature so namreč na Goriškem že nekaj let ekstremno visoke, tudi štirideset stopinj dosežejo. Klimo sicer bibliobus ima, a če je ljudi veliko in so vrata ves čas odprta, se vročini ne moremo izogniti.«
Bibliobus Goriške knjižnice Franceta Bevka obiskuje 56 krajev, ponavadi enkrat na mesec, ima pa kar 82 izposojevališč, saj se ustavlja tudi ob petnajstih vrtcih in nekaterih podjetjih, kot so Letrika, Gostol Gopan, Polident ali Vinska klet Goriška brda. Vsako leto izposodijo več kot 63.000 enot gradiva. Ko je bibliobus s knjigami poleg novogoriške preskrboval še ajdovsko in tolminsko občino – vse tri so bile v osemdesetih letih tudi njegove lastnice –, je bilo seveda drugače, se spominja Treplak.
»Zdaj isto območje obiskujejo kar trije bibliobusi, nekoč pa sem bil za vse sam. Bilo je med letoma 1981 in 1995. Ko sem šel v Tolmin, sem se na pot običajno odpravil malo pred sedmo zjutraj, domov pa ponavadi nisem prišel pred osmo zvečer. Veliko ljudi si je namreč hodilo izposojat knjige, računalnikov pa takrat še ni bilo. Ko je potujoča knjižnica na pot krenila proti Ajdovščini, sem iz Nove Gorice odhajal že pred šesto zjutraj, da smo lahko v Ajdovščini na bibliobus še naložili knjige in jo že pred sedmo uro mahnili proti okoliškim krajem. Posebno poglavje so bile slabe vremenske razmere: zgodilo se je tudi, da je bil v Vipavski dolini dež, bolj pa ko smo se približevali Predmeji, več snega je bilo. Na cesti pa nisi imel kje obrniti. Včasih poti preprosto ni bilo mogoče nadaljevati in smo se morali vrniti v dolino.«
Zamenjani knjižni listki
Zanimivih zgodb in prigod, ki so se dogajale na bibliobusu v štiridesetih letih, ni malo. »Milan Jež, ki je bibliobus vozil prvi, nam jih je povedal kar nekaj. Na primer o tem, da so nekoč šli proti Grgarju in z zadnjim kolesom zadeli pločnik, tako da je v naslednjem trenutku na tla padlo od dva do tri tisoč knjig. Takrat so imele te še knjižne listke. Potem so morali vse hitro znova postaviti na police – to so naredili kar na enem od postajališč –, knjižni listki pa seveda niso bili v tistih knjigah, v katerih bi morali biti ...« zgodbo obnovi Miran Treplak.
Časi so se od takrat pošteno spremenili, bralci danes svoje želje bibliobusu sporočajo kar po telefonu ali po elektronski pošti. Napovedujejo pa se že nove spremembe. »V dveh mesecih bomo tudi na našem bibliobusu prešli na internetno izposojo. Zdaj imamo namreč le en računalnik, kamor shranjujemo vse podatke, in ko pridemo nazaj v centralno knjižnico, podatke uskladimo. Zato pri njihovem ažuriranju ponavadi nastaja enodnevni zamik. Internetna izposoja ima več prednosti, pričakujemo tudi, da bomo imeli tako manj dela, saj bo odpadlo vsakodnevno usklajevanje podatkov ob vrnitvi v Novo Gorico. Prvi pogoj za tovrstno izposojo pa je dober brezžični signal. Pri nas je namreč še nekaj krajev, kjer signal ne deluje,« poudari Treplak.
A kakorkoli že, mogoče je pri vsem skupaj najpomembnejše, da ima bibliobus še vedno veliko zvestih bralcev, pa čeprav se bralne navade ljudi spreminjajo. »Ljudje veliko časa preživijo v službi, imajo pa tudi kup drugih obveznosti, tako da je časa malo, tudi za obisk bibliobusa. Zato pa bralne navade ostajajo. Mi zato precej pozornosti namenjamo otrokom, saj obiskujemo lepo število vrtcev. Navade je namreč treba privzgajati zgodaj,« je prepričan voznik bibliobusa.
»Saj veste: tisti, ki je bral in bere, bo bral tudi v prihodnje,« doda. »Včasih so mladi pri nas iskali celo gradivo za seminarske naloge,« ga dopolni Urška Magajne. »Res je, ko so imeli otroci v šolah referate, gradiva pa ni bilo, smo jim kar tu fotokopirali kakšno stran, da so vsi dobili tisto, kar so potrebovali,« se v dobo, ko še ni bilo interneta, vrne Treplak. Kar precej spominov bodo verjetno obudili tudi danes, ko je ob 17. uri v Goriški knjižnici Franceta Bevka za jubilanta napovedana osrednja slovesnost. Podelili bodo tudi priznanja in nagrade zmagovalcem natečaja Naš bibliobus, saj so ti s svojimi likovnimi deli ustvarili kuliso prireditve. Slavljenec pa si bo danes od vsakodnevnih poti malce odpočil ...
