Teater groze v temačni kleti Friderikovega stolpa

Na novi razstavi na celjskem Starem gradu so natančne replike mučilnih, sramotilnih in usmrtilnih novoveških naprav.

sob, 26.08.2017, 12:00

Dežela celjska vabi

Obisk razstave Teater groze je vključen v ceno dnevne vstopnice na Stari grad, kjer danes pripravljajo tradicionalni srednjeveški dan. Barantanje, predstave za otroke in odrasle, za konec pa ognjeni nastopi. Na dogodku sodelujejo skupine iz Slovenije, Hrvaške, Češke in Slovaške, skupaj več kot 80 nastopajočih v kostumih.

Klet Friderikovega stolpa, ravno prav osvetljena z rdečkasto svetlobo, napolnjena s pritajeno strašljivo glasbo, je odslej prostor mučenja. Oziroma vsaj spomina na barbarska grozodejstva, ki so bila sestavni del pravosodja od 16. do 18. stoletja. Ko je bilo priznanje kralj vseh dokazov, do katerega se je bilo treba dokopati. Nekateri so priznali že ob pogledu na mučilno napravo, drugi so vztrajali, da so nedolžni. Do brutalne smrti.

»Na čarovniškem procesu proti Marini Vukanec v Hrastovcu leta 1673 je obtoženka do konca vztrajala pri zanikanju vseh obtožb. Potem ko je v šestih dneh presedela na čarovniškem stolu kar 83 ur, v obute čevlje pa so ji večkrat vlili razbeljen loj, se ji je zmešalo. V ječi je začela blesti, da vidi mnogo belih žensk po strehah in upa, da bo kmalu pri njih; da je okoli nje vse polno hudičev, ki ji črpajo kri iz nog v lonec in si s krvjo nazdravljajo, hudičeva mati pa jo vleče za lase. Ob divjih krikih je v ječo nato prišel oskrbnik deželskega sodišča Jurij Šoster ter jo škropil z blagoslovljeno vodo, toda vse skupaj ni nič pomagalo. Krvni sodnik Lampertič je zjutraj prišel v ječo, da bi nadaljeval ostro izpraševanje. Toda izkazalo se je, da je obtoženka zaradi prestanih muk izdihnila.«

Rabelj je velikokrat priznanje izvabil že, če je zgolj pokazal čarovniški stol z nešteto bodicami ali ko je žrtev slekel. Na stol so jih namreč posedali gole. Foto: Blaž Samec/Delo

To je uvodni zapis k stalni razstavi Teater groze, ki jo je pripravil Zavod Celeia Celje. Razstavljeni eksponati so natančne replike mučilnih, sramotilnih in usmrtilnih naprav iz obdobja od 16. do 18. stoletja. Vse so odkupili iz Poljske, le repliko prangerja, sramotilnega stebra iz Podsrede, jim je v trajno last odstopil Zgodovinski arhiv Celje. Tovrstne naprave so bile stalnica tudi na slovenskih tleh, je povedal kustos razstave in avtor vseh spremnih besedil dr. Andrej Studen: »V arhivih so zapisi, ki govorijo o delovanju sodišč, rablja na Slovenskem in prakse, ki jih predstavljajo razstavljeni eksponati, so v bistvu tudi del naše preteklosti.«

Priznanje za vsako ceno

Kot je dejal Studen, je bilo v novoveški kaznovalni politiki nujno, da je obtoženi priznal očitano dejanje. Brez priznanja zločina ni bilo obsodbe. Da bi se do tega dokopali, so rablji okrutno mučili žrtve, mučenje pa ni bilo kazen, ampak sredstvo za ugotavljanje resnice v kazenskem postopku. »Če je obtoženka na čarovniškem stolu trdovratno trdila, da ni čarovnica, je sodišče odredilo ponovno torturo. Priznanje je bilo treba na vsak način doseči. To je bila logika teh sodnih procesov, ki so bili naravnost grozljivi,« je dejal Studen.

Železna ali nürnberška devica (Iron Maiden). Foto: Blaž Samec/Delo

Med mučilnimi napravami, ki so jih uporabljali za »izžemanje resnice«, kot se je izrazil Studen, je med najbolj atraktivnimi zagotovo železna ali nürnberška devica. Gre za lesen sarkofag v obliki telesa, v njem pa so ostra rezila. Ko je vanj stopil obtoženi, so sarkofag zaprli, vendar rezila niso poškodovala vitalnih organov. »Iz obsojencev so izvabljali fantastična priznanja. Recimo od obtoženih čarovnic, da so letele nad Slivnico, Donačko goro, da so letele na oslu, metli, kozlu, da so občevale s hudičem, da so rajali vso noč, da so veliko jedli – to so bili namreč tudi časi neprestane lakote,« je razložil Studen.

Grešnice so morale sedeti tudi na čarovniškem stolu s številnimi bodicami. Že pogled nanj jih je velikokrat prisilil k priznanju, včasih so priznale, ko jih je rabelj slekel, saj so obtožene nanj posedali gole. Bodice so se zabadale v telo, včasih so rablji mučenje popestrili s ščipanjem s kleščami, polivanjem z razbeljenim oljem, obtoženi pa so bili na stol privezani z jermeni. Nič manj strašljiva ni natezalnica, na kateri so telesa obtožencev lahko raztegnili tudi do 30 centimetrov. In niso pozabili na bodice, je dejal Studen: »Na natezalnici je bil tudi tako imenovani bodeči zajec, valjčki z bodicami, s katerimi so obtožene še malo povaljali po hrbtu. To je prebadalo hrbet, ni pa zadalo smrtnih ran.«

Smrt za posek drevesa

Povsem razumljivo, da rabljev niso marali. To je bil nečasten poklic, izogibali so se jih, v cerkvi so imeli posebno mesto, niso se jih dotikali, saj bi lahko družino prizadela nesreča. Rabelj je bil umetnik muk, tako na morišču kot pri mučenju: »Njegova naloga je bila, da na kakršen koli način izvabi priznanje. Tortura se je dogajala v temačnih ječah, za zaprtimi vrati, včasih je bilo dovolj, da je samo pokazal mučilno orodje, da je samo slekel svojo žrtev. Sodnik je postavljal vprašanja, on pa je izvajal umetnost mučenja. So zapiski, da je sodniku postalo slabo, ker je smrdelo, polno je bilo podgan, mrčesa. Tudi podgane so uporabljali za mučenje. Da je šla skozi telo.«

Na seznamu za mučenje je bilo ogromno potencialnih zločincev, je poudaril Studen: »To je bil čas, ko je skoraj vsak zločin, tudi če si posekal drevo v cesarjevem drevoredu, zahteval smrtno kazen. Še v 18. stoletju je zakonik Marije Terezije določal smrtno kazen za kar 58 zločinov.« Posebej okrutno je bilo usmrčevanje s kolesom, ki je tudi razstavljeno. Z njim so »drobili« človeško telo. Če je imel obsojenec srečo, so mu najprej zdrobili glavo. Sicer ga je čakalo hudo trpljenje, saj mu je rabelj zdrobil ude, jih vpel v kolo, ki je stalo vodoravno na visokem podstavku, opisuje Studen: »Če je še živel, je umiral na kolesu v strašnih mukah v prisotnosti krokarjev in potepuških psov.«

Natezalnica z bodečim zajcem, s katerim so se »sprehodili« po hrbtu obtoženega. Foto: Blaž Samec/Delo

V primerjavi s kolesom se zdi grmada poezija. Zažigali pa niso samo čarovnic, ampak tudi sodomite, seveda skupaj z živalmi, saj so po njihovem tudi živali grešile. Med usmrtitvami so bila pogosta tudi obglavljanja, rezervirana za plemiče, če so jih že obsodili, in obešanja. »Obešanje je veljalo v tistem času, ko je bila zelo pomembna čast, za precej sramotno kazen. Poleg obsojenca, ki je visel, je bila onečaščena vsa njegova družina, vse njegovo sorodstvo,« je poudaril Studen. Dodal je, da so bili v vsem novem veku le trije primeri, ko so se obtoženi rešili smrtne kazni: »Obtoženi sodomije leta 1723 v Ljubljani je obtožbe trdovratno zanikal, potem so ga obsodili na težko delo, utrjevanje trdnjave v Karlovcu v Vojni krajini. Tam je pa tudi lahko izdihnil.«

Bolje biti tiho

Za manjše prekrške, na primer male tatvine pa tudi jezikanje in prepire žensk na tržnici, so imeli sramotilne kazni. V stolpu so med drugim razstavljene sramotilne gosli, lesene ali železne priprave z odprtinami za roke in vrat. »Vanje so po navadi vklenili dve prepirljivki, da sta si stali nasproti, nato pa so ju vodili javno po trgu ali izpostavili pred cerkvijo,« je povedal Studen. Podobno je bilo s prangerjem, na katerega so priklenili prestopnike, ljudstvo pa se je nad njimi izživljalo, jih obmetavalo z gnilimi jajci, blatom, jih pljuvalo, lahko so jih tudi tepli.

Čeprav se zdi v primerjavi z vsemi mučilnimi napravami in smrtno kaznijo sramotitev precej mila, je bila za tisti čas prav tako grozljiva, saj je imela čast takrat veliko vlogo, je razložil Studen. Dodal je, da so na razstavi morda najbolj atraktivne sramotilne železne maske: »Maske so natikali obsojenkam na glavo. Z masko zmaja z dolgim jezikom, ime ji je hišni zmaj, so zelo radi kaznovali jezikave ženske.«

Hišni zmaj za jezikave ženske. Foto: Blaž Samec/Delo

Čeprav srednji vek označujejo kot mračni, mučenje takrat ni bilo kodificirano. V novem veku so imeli zakonike, razstava se opira na kazenski zakonik Marije Terezije iz leta 1769. Bil je obsežen, natančen, s slikami, kako naj rabelj muči, da bo čim bolj bolelo in bo seveda učinkovito. Studen je poudaril, da gre za civilno sodstvo: »Cerkvene inkvizicije naše dežele niso poznale, razen en majhen delček okrog Kopra pod beneškim vplivom. Zlasti Theresiana je povsem civilen zakonik. Bil je skregan z načeli razsvetljencev, kar so Mariji Tereziji, ki naj bi bila že razsvetljena vladarica, tudi očitali. Zato je tik pred smrtjo odpravila torturo, ne pa smrtne kazni.«

Teater groze je bil spektakel. In občinstvo je uživalo v usmrčevalnih predstavah, kot tudi v zasmehovanju in poniževanju obsojenih. Je družba danes bistveno drugačna? Foto: Blaž Samec/Delo

Njen sin Jožef II. je leta 1787 kot prvi odpravil smrtno kazen, vendar so jo po francoski revoluciji vrnili, čeprav v manj drastičnih oblikah. Studen se vendarle sprašuje, ali smo danes res bolj civilizirani: »Razsvetljenci so novoveške muke razglasili za barbarske, da je to relikt preteklosti, ki se ne sme nikoli več ponoviti. Če pa danes samo pregledamo dokumentacijo Amnesty International, se moramo vprašati, ali smo res bolj civilizirani kot naši predniki, ki so uporabljali prej omenjene kazni. Mislim, da se lahko strinjate, da današnja družba ni nič boljša, manj barbarska od te novoveške.«

Prijavi sovražni govor