Christopher Atkins: Trdno verjamem v usodo

Zvezdnik filma Modra laguna je kot igralec, režiser, scenarist ali producent sodeloval v skoraj sto filmih.

Tue, 02.02.2016, 06:00

V Oni preberite še:

- Pustno rajanje na Sardiniji: Je drama. 
In je komedija.

- Razmah gripe in viroz: Vrhunec šele prihaja

- Novosti v šolskih programih: Kam naprej?

Je eden tistih zvezdnikov, ki so se med evergrine filmskih platen zapisali že z eno vlogo. Christopher Atkins je sicer kot igralec, režiser, scenarist ali producent sodeloval v skoraj sto filmih, a zanimivo je, da jih kljub njihovi uspešnosti Modra laguna še vedno prekaša. Zgodba o najčistejši, prvinski in iskreni ljubezni dveh mladih ljudi, ki se kot otroka znajdeta po brodolomu na zapuščenem otoku daleč od civilizacije, preživita in si ustvarita družino, ju je z Brooke Shields naredila za dve od največjih tedanjih zvezd, film pa je danes uvrščen tudi v klasiko. In čeprav je težko verjeti, kako čas beži, je vendarle res. Film, ki je zaslužen za morje solza in ob katerem se je rodilo tudi nič koliko najstniških ljubezni, je namreč praznoval petintrideseti rojstni dan. Christopher Atkins in režiser Randall Keiser sta ob tej priložnosti obiskala otok, kjer so ga posneli, in bila častna gosta.

Kadar koli govorimo z vami ali o vas, se ni mogoče izogniti filmu Modra laguna. Pa ga tudi midva ne moreva obiti, še posebno glede na njegov rojstni dan. Ste ga naveličani? Je to, da vas povezujejo z njim, za vas moteče?

Znan sem po Modri laguni in znan sem po Modri laguni, vselej rečem. Dvakrat zato, ker je res. Neizpodbitno. Čeprav je za menoj približno sto filmov, televizijskih nadaljevank itn., me ljudje poznajo po njej. Naravnost neverjetno. Ne nazadnje je minilo že toliko let, vmes so prišle nove generacije, a kamor koli na svetu pridem, me takoj prepoznajo. Celo brez kodrastih las in oblečenega. (smeh) Počaščen sem, da sem v filmu, ki je danes uradna klasika.

Ste nostalgični? Se ga radi spominjate?

Absolutno! Kdo pa se ne bi? To je bila neponovljiva življenjska izkušnja. S tem filmom sem pravzaprav dokončno odrasel in se osamosvojil v pravem pomenu besede. Bilo mi je osemnajst let, bil sem prvič sam tako daleč in toliko časa od doma, in ko je prišel v kina, sem čez noč, brez pretiravanja rečeno, postal eden največjih zvezdnikov na svetu. Nikjer ni bilo kraja, kjer me ne bi prepoznali in kjer bi bil neopažen.

Bi nastopili v nadaljevanju? Bi sprejeli vlogo Richarda trideset let kasneje? Kaj se je zgodilo z njim in Emmelline po vrnitvi v civilizacijo, morda je že dedek?

Vsekakor bi moral biti, oprostite izrazu, prekleto dober scenarij in nekaj nadvse zanimivega. Film je namreč postal takšna ikona, da bi bilo nadaljevanje težko narediti. Poleg tega mislim, da njegove čarobnosti ni moč ponoviti. Petintrideset let je navsezadnje le petintrideset let. In z Brooke bi bila verjetno videti kot mlajša dedek in babica. (smeh) Joj, upam, da ne izve, kaj pravim! (smeh)

Kaj menite o fenomenu tega filma? Če bi ga posneli danes, bi dosegel enak uspeh?

Najbrž ne. Pred kratkim sva z režiserjem obiskala otok, sam sem se po snemanju tja vrnil prvič. Takrat je bil otok neobljuden, še tekoče pitne vode ni bilo. Zdaj pa je čudovit turistični center, ki je vseeno obdržal naravo in čar. Vsak vikend predvajajo Laguno. Režiser mi je rekel, da bi danes morda izrezal kakšen prizor. Sam pa ne menim tako. V tem poslu sem se naučil, da nikoli ne spreminjaj nečesa, kar je doseglo uspeh. Res pa je, da bi težko, če sploh, ujeli na platno tisti čar. Vsaj po mojem. Mislim namreč, da je to neponovljivo.

Med drugim je film pomenil velik mejnik na homoseksualni sceni, saj so ga mnogi vzeli kot nekakšen simbol in so prav zaradi njega javno priznali svojo istospolno usmerjenost. Kaj je bil vzrok? Morda vi? Sprašujem, ker je presenetljivo, govori namreč o heteroseksualnem najstniškem paru.

Ne boste verjeli, a tega odgovora tudi sam še dandanes ne poznam. Pred leti so me v intervjuju vprašali, kaj mislim, zakaj imam toliko homoseksualnih oboževalcev. Odvrnil sem, da morda zato, ker sem jim všeč. Novinar se je nasmejal in rekel, da je šlo za poseben trenutek v zgodovini, ko je homoseksualna scena začela postajati javna. Veliko tudi pomembnih ljudi je stopilo iz omare in ustanovilo različna gibanja ali se jim pridružilo. Modra laguna je bil prvi film, v katerem so nekoga sprejeli tako, zaradi česar so se homoseksualci lahko odkrito počutili dobro. Postal sem njihov simbol. Počaščen sem bil. Še danes se mi zdi nadvse zanimivo. Ampak razumem pa tega, kot sem rekel, še vedno ne.

Ste eden redkih igralcev in še posebno svetovno znanih zvezdnikov, ki so se na platnu pojavljali povsem goli, tudi frontalno. Pozirali ste za znane ženske revije, kot je Playman. Kako danes, s časovnim odmikom, gledate na to? Kaj mislite o moški filmski goloti? Zakaj zdaj le malokateri zvezdnik pred kamero nastopi gol?

Osemdeseta leta so bila posebno obdobje. Golote na filmu je bilo precej. Morda je bilo preveč nepotrebne ali neupravičene, pa je zato kasneje vse nekako zvodenelo. Zame golota nikoli ni bila problem, ne na filmu ne zasebno. Vedno sem rekel, da bo nekega dne že prišel čas, ko me bodo plačevali tudi v oblečenih vlogah. (smeh)

Od osemdesetih let se je v Hollywoodu marsikaj spremenilo. Kaj menite o današnji kinematografiji?

Bilo je več preoblikovanj in sprememb, sindikati niso več, kar so bili. Filmska industrija je v tranziciji, stvari sledijo času. In temu se je treba prilagajati. Tudi sam, denimo, sem pravkar končal snemanje resničnostne virtualne serije s Harryjem Hamlinom.

V nasprotju z večino kolegov ste tudi producent, scenarist in režiser. Kaj je najbolj vaše področje in kje ste dosegli največji uspeh?

Po značaju sem človek, ki vedno teži k še boljšemu, perfekcionist. Najljubše mi je igralstvo, a nič manj kreativni proces režije ali scenarije.

Zelo zanimivo in pravzaprav nevsakdanje je vaše stališče, da ne skrivate let. Odkrito poveste, da ste jih dopolnili 53. Kaj je skrivnost vašega mladostnega in dobrega videza?

Seks! Brez dvoma, hehehe. Po mami imam podedovane dobre gene, no, nikakor pa nisem več tisti fant iz Lagune. In tega se zavedam, saj je to življenje. Življenje daje in jemlje. Ne nazadnje sem tudi že dedek, sin Grant ima dveletnega sinka, prej ali slej bo mamica hčerka Brittney.

Kako gledate na botoks in plastično kirurgijo? Marsikateri vaš kolega ju izdatno uporablja.

Jaz ne. Ne vem, ali verjamete, ampak govorim vam po resnici. Kot sem rekel, ni možno, da bi bil še vedno videti kot v Modri laguni, iskreno rečeno pa mislim, da se kar dobro držim. (smeh) Še posebno, ker sem imel lani precej zdravstvenih težav, ki niso bile niti malo lahke. Zato zdravje postavljam na prvo mesto. Moj oče je imel namreč v letih, kolikor jih imam zdaj sam, tako rekoč že štirinajst tisoč težav s srcem, in ker je to lahko dedno, sem se pri vas v Evropi odločil za temeljite preiskave.

Vaše življenje se brez dvoma bere kot odlična zgodba. Je kaj, kar res obžalujete, in kaj vas še posebno veseli?

Trdno verjamem v usodo in to, da ima svoje načrte in poti. V življenju se sicer lahko spoprimeš s prav vsem, a je včasih laže, če se kdaj tudi prepustiš toku. Vsekakor se veliko naučiš in to je najpomembneje. Zdaj bom rekel malce pregovorno in s prispodobo. Velikokrat sem z glavo butal ob drevesa, a sem spoznal, da je prav tako dobro, koristno in poučno, ko sem sedel pod njimi v njihovi senci. Težko me boste slišali reči besedi načrt ali kontrola, ker v te stvari preprosto ne verjamem. Potrudim se doseči rezultate, ki si jih zastavim. Tako si človek prihrani ogromna razočaranja, če se že razočaranjem kot takšnim ni mogoče izogniti, obenem pa ostaja odprt za nove in različne možnosti. V življenju pa se moramo vsega naučiti sami. Če bi lahko nadziral kar koli, tudi usodo, bi imel na hribu hišo s polno garažo eksotičnih avtomobilov in nenehno bazenske zabave, hehehe.

O svojem življenju presenetljivo odkrito govorite. Vsega sicer zagotovo ne poveste, a tisto, o čemer teče beseda, za vas ni tabu.

Filmski posel je področje, na katerem se le malo stvari da povsem skriti ali obdržati zase. Naučil sem se, da so nekatere zasebne in da človek to preprosto mora imeti, sploh če si na očeh javnosti in ljudi zanima o tebi tako rekoč vse. Kot ste rekli, pa zame ni tabuja. Sem samo človek, krvav pod kožo in z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi, kot vsakdo. Zaradi vsega, kar sem v življenju naredil in kar se mi je zgodilo, sem danes tak, kakršen sem. In ne obžalujem. V nekem obdobju, denimo, sem kariero dal na stranski tir. Ali je bilo to prav ali ne, je stvar posameznikovega zornega kota. In dva človeka nista enaka. Ko sem se poročil in odločil za družino, sem hotel biti tudi najboljši oče v pravem pomenu besede. Ne samo obraz, ki bi ga otroka poznala s platna in iz časopisov, ampak res oče. Že ko sem bil šestnajstletni mulec, sem od zasluženega denarja dajal del na stran za čase, ko bom imel družino. Nikoli mi ni bilo žal in osebno menim, da sem očetovsko vlogo dobro opravil. Od vsega sem najbolj ponosen prav na sina in hčer. Dvajset let sem bil poročen, v naši družini ni bilo škandalov, imeli smo običajno življenje. In ko sem se ločil, sva se z ženo razšla lepo in v nikogaršnjo škodo. Za seks simbol, kakršen sem bil, je pravzaprav škandalozno biti poročen toliko časa in za povrh le enkrat. Odkrito povem tudi, da sem dedek. Z vnukom res uživam in to, da starš lahko opazuje svojega otroka v starševski vlogi, kako tvoje sadove prenaša naprej in kako si opravil to poslanstvo, je neopisljivo.

Zasebno ste zdaj v drugi zvezi, preselili ste se. Če upoštevava še vaše uspešno prebrodene zdravstvene težave, bi rekli, da začenjate novo življenjsko poglavje?

S Sandro sva par že dve leti. Preselil sem se, ker sem si želel nekaj novega in svežega. V prejšnjem domu sem bil več kot 25 let in menim, da je čas za novo pozitivno stvar. In veliko jih tudi prihaja. Le da sem vmes malce pozabil, kako je videti in kaj pomeni selitev. Nikoli konca. Uh!

Že v klepetu pred intervjujem sem vas vprašal, ali boste izdali biografijo. Rekli ste, da po vašem bralci še niso pripravljeni na stvari iz vaših divjih hollywoodskih let.

Res je, hehe. No, sem pa prepričan, da bom našel sodelavca in pisca, ki se bo lotil naporne naloge raziskovanja. Veste, da sem sam že marsikaj iz osemdesetih tudi pozabil. (smeh)

Kaj pa Slovenija? Jo poznate?

Bojim se, da žal bolj malo, predvsem po imenu. Nekaj malega že vem, a se ne bi mogel pohvaliti s tem. No, seveda, poznam vas. (smeh)

Prijavi sovražni govor