Vem, kaj je popolna ljubezen

Rahela Atijas je bila rojena v Zagrebu v sefardski družini. Sefardi so Judje, ki so bili leta 1492 pregnani iz Španije in s Portugalske, potem se jih je največ naselilo v Severni Afriki in otomanskem imperiju. Na tleh nekdanje Jugoslavije je največ Sefardov živelo v Sarajevu. Med seboj so se sporazumevali v ladinu, starem španskem jeziku, ki so ga ohranili, ko so še živeli v Španiji. Sarajevski priseljenci so živeli tudi v Zagrebu, tam je bilo okoli dvesto družin. Med njimi so bili Atijasovi, oče David in mama Mirjam, rojena Montiljo, ter sin Benjamin, rojen leta 1924, in pet let mlajša hči Rahela.

Zagrebški Sefardi so bili povezani v skupnost, imeli so svojega rabina, uslužbenec te verske skupnosti pa je bil tudi David Atijas. Med drugo svetovno vojno je bila večina Sefardov z Balkana usmrčena. Od Atijasovih pa je preživela Rahela, ki je med drugo svetovno vojno v skupini otrok legalno potovala do Palestine po okupiranih ozemljih. Kraj, kamor se pri svojih 86 letih rada vrne, je Bled. Izkustvo holokavsta sefardske Judinje objavljamo dan pred mednarodnim dnevom spomina na žrtve holokavsta, 27. januarja 2016.



Kako bi opisali svoje otroštvo?

Lepo je bilo. Doma smo govorili hrvaško, nemško in seveda ladino. Stanovali smo v velikem stanovanju poleg sinagoge. K nam so prihajali drugi Sefardi, saj je imel oče takšno službo, da je urejal zadeve v skupnosti. Mama je bila ljubeča ter odlična kuharica in je pripravljala španske judovske jedi. Do začetka vojne sem bila gimnazijka, brat pa študent na višji tehniški šoli. Kot zaveden sionist, ki se je zavzemal za ustanovitev judovske države, je želel oditi v Palestino, a mesec pred njegovim odhodom se je začela druga svetovna vojna.



Ta vam ni prinesla nič dobrega.

Tragedija v naši družini se je zgodila, ko so leta 1941 ustaši prijeli mojega brata, ki je stopil med partizane. Star je bil sedemnajst let in pol. Sodili so mu in ga ustrelili. Leto pozneje so v Auschwitz deportirali mojega očeta. Ostala sem sama z mamo.



Ste prej kaj slišali o Auschwitzu in kaj se tam dogaja?

O njem smo vedeli samo to, da se od tam nihče ne vrne.



Kako to, da so pošiljali v Auschwitz, ali ni bilo že zadosti taborišč na Hrvaškem?

Ustaši so napolnili vsa taborišča na Hrvaškem, Džakovo, Loborgrad, Jasenovac in še druge. V njih je stradalo toliko Judov, Romov, Srbov, da ni bilo več prostora. Ubijali so jih in metali v Savo. Grozno je bilo videti plavajoča trupla v reki, ki je bila rdeče barve. Taborišča pa so še bila polna, zato so leta 1942 začeli s Hrvaške pošiljati ljudi v Auschwitz.



Kako pa je bilo potem z vami?

Čudež je bil, da sem bila med prvimi, ki smo v obdobju Neodvisne države Hrvaške zakonito zapustili državo. To je bilo mogoče po zaslugi zagrebškega nadrabina dr. Freibergerja, ki je poslal svojega edinega sina Rubena v Palestino, sam pa je do konca želel ostati s svojim narodom, s svojimi ovcami, kot je dejal. Čeprav mu je škof Stepinac omogočal rešitev, jo je odklonil. Pri posredovanju otrok je imela pomembno vlogo Marija Bauer, Judinja iz Istanbula, ki je bila rojena v Vinkovcih. V Zagrebu je imela del družine in vnuka. Prizadevala si je, da vnuk ostane pri življenju. Ta bogata dobrotnica, navdušena zbiralka porcelana in znamk, je imela močne vezi po vsej Evropi, bila je prijateljica nekega vatikanskega kardinala, ki je posredoval pri papežu. Tu so bili še sionistična organizacija in posamezni Judje, predvsem iz Budimpešte, ki so organizirali in financirali pot, da 60 otrok nezakonito zapusti Zagreb. Med njimi sem bila tudi jaz.



Kako je to potekalo?

Bilo je 7. februarja 1943, ko smo se otroci, stari od enajst do štirinajst let, s starši zbrali na judovski občini Zagreb. Imela sem trinajst let. Bilo nas je samo deset otrok, moralo pa bi nas biti šestdeset, kolikor je bilo izdanih dovolilnic. Na vsako dovolilnico je bilo zapisano eno ime judovskega otroka. Preostalih 50 je bilo od nastanka seznama do našega odhoda odpeljanih v taborišče ali so jih kako drugače ustaši pokončali.

Ste se zavedali, da zadnjič vidite mamo?

Ne. Tam pred našo judovsko občino sem se poslovila od nje. Nisem vedela, da jo vidim zadnjikrat, ker nismo vedeli, kam se bomo peljali. Mislili smo, da gremo na nekajdnevni izlet. Mi smo samo sledili skrbnikom. Pred stavbo je stal avtomobil s simbolom Rdečega križa in mlajšo redovnico. Menda je bila partizanka, preoblečena v redovnico. Usedli smo se v avtomobil in odpeljali so nas do železniške postaje. V roki sem držala manjši kovček.



Kaj je bilo v njem?

Nekaj kosov oblek, čevlji, malo suhe hrane in družinske fotografije, ki sem jih vzela iz albuma. Nositi fotografije čez mejo je bilo strogo prepovedano. A sem jih vseeno vzela. Objavila sem jih v knjigi Moja zgodba, ki je izšla pred dvema letoma v hebrejščini.



Bo tudi v slovenščini?

Upam.



Vaša zgodba se nadaljuje do Madžarske in naprej.

Na hrvaško-madžarski meji nas je prevzel človek, ki je povedal, da je iz judovske občine Budimpešta. V vagonu je bilo zelo mrzlo. Prispeli smo do madžarske prestolnice, kjer so ob izstopu prebirali imena vseh otrok, ki smo bili v skupini, in 50 drugih, ki bi morali biti na seznamu, a so verjetno že bili na onem svetu. Grozno je bilo poslušati imena sošolcev, prijateljev, s katerimi smo se skupaj igrali in bi morali biti v skupini. V Budimpešti so njihova imena prevzeli drugi begunci, judovski otroci s Češke, Slovaške, Poljske in še od kod. Smisel je bil rešiti čim več otrok. Naši skupini se je pridružil tudi moj bodoči mož Moše.

Po treh dneh v Budimpešti smo nadaljevali pot proti Romuniji. Romunsko-bolgarsko mejo smo prečkali tako, da smo prehodili poledenelo Donavo, saj je bil most porušen. Prevozili smo Grčijo. Na vsaki meji smo postali približno za dve uri. Sedeli smo v vagonu in čakali skrbnico, ki nas je vodila in s papirji stopala do nemških uradnikov, da je urejala za naprej. Tako je bilo do Istanbula, kjer se je začela pomlad. Na postaji je že čakala na naš vlak elegantna gospa Marija Bauer. Ko je lokomotiva postala, je poklicala svojega vnuka, a je iz skupine stopil drug otrok. Njen vnuk je bil že poslan v taborišče. Ni jokala, bila pa je zaskrbljena in nečesa ni mogla razumeti. Dejala je: »To ni moj vnuk, z njegovim imenom se je rešilo vsaj neko drugo judovsko dete.« Gospa Bauer nas je nastanila v hotelu, tam smo se okopali, tri dni počivali. Imela je limuzino in nas vozila naokrog. Vsi smo bili dobro sprejeti v njenem razkošnem stanovanju v centru Istanbula. Pogostila nas je s hrano, na mizi je bilo dosti eksotičnega sadja, eno veliko udobje. Spraševala sem se, kako lahko tuja ženska tako materinsko sprejme otroke. To je bila ljubezen.



Ste še kdaj srečali istanbulsko radodarno gospo?

Žal ne. Leta 1955 je pripotovala v Izrael, časopisi so pisali o veliki dobrotnici, ki je med vojno naredila dobro nam in številnim drugim. Ko smo hoteli do nje, ni bila več živa. Imam pa stike z njenimi potomci, srečujemo se. Zelo sem ji hvaležna.



Kako je bilo potovati od Istanbula do Palestine, predvsem po arabskih deželah?

Takrat Arabci še niso bili naši sovražniki. Nemoteno smo se peljali čez Sirijo in Libanon in končno prispeli v obljubljeno deželo, Palestino, ki je bila takrat pod angleškim mandatom. Po prihodu sem bila v kibucu Šaram makim, blizu Hajfe, ki so ga ustanovili jugoslovanski Judje. Tam sem hodila v šolo, delala na polju. Leta 1946 sem se priključila tajni sionistični vojski Palmah, ki je delovala v ilegali. Iz te je nastala sodobna izraelska vojska.



Hoteli so iztrebiti Jude. Vaše družinsko drevo pa raste naprej.

Na srečo. Z možem Mošejem Rotemom sva se poročila 1948, le dva meseca pred razglasitvijo države Izrael. Po dvanajstih letih sva s sinovoma Itaijem in Giladom zapustila kibuc in zaživeli smo na svojem. V kibucu je namreč vsa lastnina, ki jo imaš, skupna. Imava sedem vnukov in šest pravnukov. Naše izraelske družine so maščevanje Nemcem, katerih ideologija je bila uničiti naš narod. Mi smo ponovno velik narod.



Kako se počutite v Izraelu?

Ponosna sem, da sem Izraelka. Toda tudi v Izraelu se mi še po toliko letih odprejo rane otroštva, ko se spomnim svoje družine in tragedije med vojno. Zato je o tem težko govoriti. Naš narod ni nikomur naredil nič krivega, a je pretrpel dosti slabega.



Dosti razmišljate o tem?

Seveda. Danes sploh ne morem verjeti, da smo preživeli tako dolgo in nevarno pot v tistem času. To, da smo prepotovali vsa okupirana ozemlja, je bilo nekaj izrednega. Vse življenje sem se spraševala, kdo nam je pomagal in kako. O tej fascinantni zgodbi želimo v Izraelu narediti film, dokler še živimo otroci iz te skupine. No, ne živijo vsi. Preostali pa se redno srečujemo. Zato bo film še toliko bolj fascinantna zgodba. Ne želim, da se jo pozabi.



Potujete kaj na Hrvaško?

Ne želim. Samo dvakrat sem bila na kraju, kjer so mi ustrelili brata.



Kako to, da vsako leto tako radi pridete v Slovenijo?

Ker je tu zares lepo in ljudje so dobri. Najraje pridem na Bled. Sicer pa imam v Sloveniji edine sorodnike. Leta 1946 sem v kibuc dobila pismo iz Sarajeva, ki ga je napisal moj polbrat Albert. Namreč moj oče je bil pred poroko z mojo mamo poročen in je imel dva sinova. Nikoli prej nisem vedela, da imam polbrata Alberta (18 let starejši od mene) in Leona (19 let starejši). To je bil zame najsrečnejši dan v življenju, saj sem mislila, da sem edina iz družine, ki je preživela. Kmalu potem sem odpotovala v Sarajevo, da sem ju spoznala. Albert se je po zadnji balkanski vojni priselil v Ljubljano. Žal je že deset let pokojni. V Sloveniji pa z družinama živita njegova sinova Ranko in Slobodan.