Afganistan vojaka Franja Čretnika

Pripadnik slovenske vojske v misiji Isaf je Afganistan, o katerem razstava v Slovenski etnografski muzej vabi do konca marca, skupaj s psom Kekejem doživel dvakrat

čet, 30.11.2017, 18:00

»Dragi oči, lepo se imej v Afganistanu pa rad nas imej. Veselo korakaj in zdrav se vrni v naš objem. Tvoja družina: Roni, Jaka, Jošt, Anja in mami Anita,« je bila popotnica, ki so jo Franju Čretniku izročili najbližji, preden se je kot vodnik službenega psa Kekeja podal na prvo vojaško misijo v Afganistan. Ilustracija družinskih članov je z okoli petdesetimi Čretnikovimi predmeti eden od eksponatov osrednje razstave Slovenskega etnografskega muzeja Afganistan – Slovenski pogledi.

Kot pripadnik slovenske vojske v Natovi misiji Isaf je Afganistan doživel dvakrat: prvič leta 2006, ko je tam preživel toplejšo polovico leta, dve leti pozneje (2008/2009) pa sedem najhladnejših mesecev. To je zanj postala država, v kateri je izkusil največje temperaturne skrajnosti v življenju, saj je poleti temperatura zraka presegla 43 stopinj Celzija, pozimi pa se je spustila 30 stopinj pod ničlo. »Tisto zimo je v gorah umrlo okoli 800 domačinov, saj so tako pozimi kot poleti enako oblečeni,« pripoveduje. Kot precej nadležnega opisuje tudi spomladanski veter, ki je začel pihati že zjutraj in ni ponehal do večera. Nosil je pesek in sušil zrak.

Nastanjen je bil v vojaškem oporišču v bližini letališča v Heratu, začasno je služboval tudi v Kabulu, pri odkrivanju minskoeksplozivnih sredstev in drugih vrstah protiterorističnega delovanja pa je delal v tandemu z belgijskim ovčarjem Kekejem ter s kolegom Jernejem Horvatom in njegovim psom Mallyjem. Čeprav je bil Keke uradno službeni pes, se Čretniku še vedno orosijo oči, ko pripoveduje o njem. Štirinajst let je bil ne samo njegov tesni sodelavec, temveč družinski član. »S Kekejem sva se izkazala, ko sva znotraj baze našla vžigalnike in radijske postaje, ki jih je mogoče reprogramirati za proženje eksploziva, poleg dveh odkritij eksploziva sva enkrat odkrila tudi drogo,« se spominja invalidsko upokojeni sogovornik, ki se je naposled poškodoval med gasilsko intervencijo. Danes si kot prostovoljni gasilec prizadeva predvsem za ustrezno preventivo pri požarni varnosti in v prometu.

Domačini iz oporišča in od drugod

V muslimansko državo z več kot 34 milijoni prebivalcev je potoval z več cilji, pravi. Ne samo kot član mednarodne misije in zaradi zaslužka, temveč zato, da bi spoznal tamkajšnjo kulturo in ljudi. Afganistance je imel priložnost pobliže spoznati kar v oporišču. Poleg čistilcev, delavcev v pralnici in šoferjev, ki so v njem delali, se je srečeval z drugimi domačini, saj sta znotraj baze delovali dve bolnišnici, italijanske in španske vojske. Kot vodnik službenega psa, ki jih je moral pregledati zaradi varnosti, je pogosto poklepetal z njimi.

Bolnišnica je delovala trikrat na teden, mnogi domačini pa so tja zahajali tudi zaradi drugih razlogov, stikov s tujimi vojaki, da so dobili vodo in kakšen prigrizek. V vrsti za zdravniško oskrbo jih je vsakokrat čakalo nekaj deset, pripoveduje sogovornik. Da so se lahko sporazumeli o zdravstvenih težavah, so si pomagali z Zloženko s slikovno govorico za lažje razumevanje med domačini in vojaki, ki je zdaj razstavljena v vitrini Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. »Če je koga bolela glava, je pokazal sliko z veliko glavo, če je imel prebavne težave, pa ustrezno sličico blata. Ob nedeljah smo v bazi priredili tržnico, a le, če je teden minil brez incidentov, na njej pa so lahko prodajali samo preverjeni trgovci domačini s potrdilom Isafa iz Herata. Prodajali so vse mogoče, jaz sem si privoščil kakšen posladek, najpogosteje pečeno sladko testo v najrazličnejših oblikah. Toda vedno sem poskrbel, da sva ga zobala oba s prodajalcem. Če bi bilo kaj, bi šla oba rakom žvižgat,« pripoveduje v smehu.

Darila za prijaznost in pogovor

Z Afganistanci, ki jih je spoznal med prvo misijo, je sodeloval tudi v drugi. »Lahko rečem, da so precej nezaupljivi ljudje. Moral si prvi pristopiti, zaupanje pa si šele zgraditi. Nekateri so kazali strah in čutili nelagodje, med njimi so bile pogosto žrtve izsiljevanja talibov in podobnih skupin. Moja vloga je bila kdaj pa kdaj nehvaležna, saj sem zaradi varnosti komu moral za vedno preprečiti vstop v bazo, toda s tistimi, s katerimi smo se spoprijateljili, smo prijateljstvo ohranili tudi v drugi misiji. Izbirali so, s kom se bodo družili, je pa res, da so potem postali kdaj preveč domači in je bilo treba vzpostaviti distanco,« poudarja.

A večina tradicionalnih predmetov, ki jih je prinesel domov, so bila prav darila domačinov in ta si si moral zaslužiti – s pogovorom ali prijaznostjo. Tako je dobil kar nekaj kosov značilnih poldragih kamnov lapis lazuli, značilno svetlomodro burko, moška in otroška oblačila, skodelice iz fosilnih kamnin in tradicionalno afganistansko obuvalo. »Enega od naših afganistanskih prevajalcev sem vprašal, ali ima doma kaj starega, pa mi je prinesel te, približno stoletje stare čevlje, na katerih manjkajo cofki. Izdelani so ročno iz tekstila in usnja, vendar so tako smrdeli, da so z mano potovali vakuumsko zapakirani. Naposled mi jih je le uspelo odrešiti smradu,« pravi sogovornik. V vitrini pokaže še žensko denarnico za okoli vratu, ki se odpira s strani, pa pristno, na roko narisano avtomobilsko tablico, ki jo je gospod, potem ko ga je prosil zanjo, kar odtrgal s svojega avtomobila. Na ogled sta radio na dinamo iz prve misije, primerek, kakršne so oblasti razdelile prebivalcem v odmaknjenih višje ležečih krajih med prvimi predsedniškimi volitvami leta 2004, da so bili seznanjeni z aktualnim dogajanjem, in volilni seznam. Na njem so ob imenih in priimkih kandidatov še njihove fotografije, kar kaže, da je v Afganistanu še vedno veliko ljudi nepismenih, doda Franjo Čretnik.

Z delom v vojaškem oporišču v puščavski pokrajini na nadmorski višini tisoč metrov z obrisom gora v ozadju je tako ali drugače povezana večina drugih predmetov: vojaška obleka v značilnem vzorcu peščenih barv z njegovim »afganistanskim« imenom – Keke, modra baretka, ki je zaščitni znak veterinarske enote slovenske vojske, tam sta še podarjena kapa afganistanskega vojaka, medalja, ki jo je kot eden od izbrancev italijanske organizacije Aeronautica Militare prejel za dobro delovanje in sodelovanje z italijansko vojsko, ter narokavnik iz Uzbekistana, o katerem iz spomina potegne še eno zgodbo. »Ameriški kolegi v uzbekistanski bazi Termez so me vprašali, kaj zna moj pes. Odgovoril sem, da je izurjen iskalec eksploziva, a da jim lahko krepko strese hlače. Nasmejali so se in dejali, naj kar poskusiva, za nagrado pa da dobiva edini narokavnik enega od vojaških policistov. Kot vidite, je narokavnik moj!«

Smeti in odplake v odprtih kanalih

Medtem ko so v oporišču higieno vzdrževali na visoki ravni, redno izvajali deratizacijo in dezinfekcijo, črpali lastno vodo iz globokih vrtin ter bili samopreskrbni z elektriko, so higienske razmere v mestih zelo slabe. »Stranišča so zunaj, smeti končajo v odprtih kanalih, kar obupno smrdi. Ko vidiš razmere v Afganistanu, drugače gledaš na ljudi in njihove navade,« pravi in se spomni beguncev, ki jih je v okviru civilne zaščite v centru na Vrhniki sprejemal med zadnjim begunskim valom. Njihovo življenje je drugačno tudi v drugih pogledih. O tem, kaj vse so pretrpeli med državljansko vojno in talibskim režimom, nemo pričajo ostanki kulturnih spomenikov, ki si jih je ogledal. O tem, kako zakoreninjeni so tradicionalni vzorci, pa so mu pripovedovali prevajalci. »Povedali so mi, da je na podeželju še vse tradicionalno, tudi glede dogovorjenih ženitev. V mestih se to počasi rahlja in danes sin lahko dekle vsaj pripelje na predstavitev in potrditev k mami. Včasih o tem ni bilo niti govora. Ženo so mu določili in pika. Zato je Afganistan znan kot dežela nesrečnih porok, veliko je samomorov. Videti je, da si mladi želijo sprememb, vendar je v nekaterih predelih še vedno zelo velika nepismenost.«

Veselje otrok

Kako zelo hlepijo po zahodnih dobrinah, se je pokazalo, ko je z dopusta med prvo misijo prinesel podarjene igrače iz Slovenije. Zbiralno akcijo je zagnal, da bi tamkajšnjim otrokom naredil veselje. »Ko sem jim jih razdelil, me je stisnilo pri srcu. Niso jih razgrabili, temveč raztrgali. Spominjam se velikega plišastega medveda, od katerega je eden dobil glavo, drugi noge, tretji roke, a vsi so bili zgolj z delom igrače neznansko zadovoljni. Za vedno mi bodo ostali v spominu predvsem njihovi iskreni objemi. Pa ekipa štirih čistilcev, ki smo jih poimenovali jeans brothers. Ko so v bazi zaslužili dovolj, so se vsi enako oblekli v džins. Vsi srečni so se nam prišli pokazat, tako da smo se skupaj fotografirali,« trosi anekdote. O njih ob različnih afganistanskih spominkih, ki jih doma hrani v posebni sobi, posvečeni tudi njegovemu dedku gasilcu, poslej predava mladim po Sloveniji.

Prijavi sovražni govor