Tiskane izdaje
Kombinacija neokrnjene narave, kakršna se v vseh odtenkih zelene in turkizne bohoti v Trenti, in tehnoloških navdušencev je prav tako nenavadna kot kombinacija težkometalcev ob Sotočju v Tolminu. Toda deluje. In vse kaže, da se bodo tudi piflarji ustalili ob Soči v Soči. Letos so se zbrali na drugem PIFcampu, v sredo so bili že v polnem pogonu, jutri pa vabijo k vsesplošni hektivaciji.
Izraza piflarji v resnici ne marajo preveč, navsezadnje to v slovenščini asociira na učenca, ki se uči na pamet, oni pa so kvečjemu učenci, ki so ostali po šoli, da bi še kaj naredili, se je namuznil Luka Frelih, vodja društva Ljudmila, ki skupaj z zavodom Projekt Atol pripravlja PIFcamp. A ker za izraz geek nimamo boljšega prevoda, se poigravajo tudi s poimenovanjem piflarji – podobno kakor z drugimi besedami, ki na različne načine povezujejo to, kar jih najbolj veseli: znanost, umetnost, tehnologijo in naravo.
Hekanje ni več samo hekanje
Letošnji kamp (poteka od 25. do 31. julija) so poimenovali Alpska hektivacija; slednji izraz izhaja iz besede hekati in že tukaj se nepoznavalec znajde v slepi ulici, še zlasti če vse, kar ve o hekanju, izvira iz nadaljevanke Mr. Robot. »To je čisto napačno razumevanje,« me je na realna tla postavila Tina Dolinšek, vodja izobraževanja in umetniških dejavnosti pri Ljudmili, tokrat pa predvsem vodja PIFcampa. »Ljudje hekanje večinoma povezujejo z vdori v računalniške sisteme, mi ga pa razumemo kot reševanje problemov. Ta definicija se je pred nekaj leti spremenila v sociološkem kontekstu. Ko nekaj, bodisi program bodisi stvar ali navsezadnje svoje življenje, shekaš, ji spremeniš namembnost na način, da tebi bolj ustreza.« Zato so izumili svoj izraz – hektivacija – s pojasnilom, da je to: 1. pripravljenost za skupinsko ustvarjanje, 2. prevpraševanje ustaljenih in pričakovanih ustvarjalnih praks, 3. igriva predelava ali spreminjanje namembnosti predmeta za njegovo priročnejšo uporabo in 4. pripravljenost za iznajdljivo reševanje problemov.
Shekajo vse mogoče. Foto: Mavric Pivk/Delo
Z razglabljanjem, kaj vse je mogoče shekati, bi se lahko poigravali ure in ure, če ne bi bil shekan tako rekoč ves tabor, zlasti pa stereotipi o navdušencih nad znanostjo in tehnologijo. Ne le da so se zbrali v okolju, ki je daleč od urbanega in tehnološkega, za nastanitev so si izbrali – župnišče. »Ko smo iskali lokacijo, smo si ogledali to cerkev in spoznali, kako dobro zgodbo ima. V njej so freske Toneta Kralja z močno protifašistično noto in poslikave številnih slovanskih svetnikov, med njimi češke mučenice Ljudmile,« je povedala Tina, medtem ko sva sedeli na vrtu s pogledom na vršace.
Za mizami, bogato obloženimi z matičnimi ploščami, tiskanimi vezji in drugimi tehničnimi pripomočki, je bilo še mirno. Nekateri udeleženci so lovili zadnje minute spanja, nekaj jih je bilo na pohodu proti Krnskemu jezeru, peščica jih je sedela pri zajtrku in žulila skodelice s kavo, kuharska sekcija pa je bila z mislimi in rokami že pri kosilu. Hrana se spet zdi nekaj, čemur geeki ne bi pripisovali pozornosti, a tudi to so shekali ter programu, ki daje poudarek zabavni, »naredi si sam« in »naredi skupaj« elektroniki, računalniški umetnosti in e-tekstilijam, dodali spoznavanje užitne divje prehrane z Dariem Cortesejem.
Modularni gobelini
Udeleženci (vseh je 50 in še deset iz ekipe prirediteljev), ki jih je to zanimalo, so že bili na terenu, začenjala pa se je tudi hektivacija za delovnimi mizami. Mojca Založnik, po poklicu mikrobiologinja, sicer pa zaposlena v javni upravi, je bila prvič na kampu in je utrjevala znanje, ki ga je pridobila prejšnji dan. Na tiskano vezje je namestila baterijo in drobno žarnico ter ju zvezala. Ni bilo težko ugotoviti, da gre za osnove, to pa je bilo tudi vse, o čemer bi lahko sklepal popoln laik. Pristopila je mentorica Lynne Bruning: »Bi poskusila?« Ni bilo izbire, shekati je bilo treba nelagodje in odpor pred neznanim. Z dobro razlago in potrpežljivostjo mentorice je tudi pod mojimi prsti kmalu zasvetilo, dodali smo stikalo pa še LED-diodo in se tako naprej igrali.
Lynne Bruning je povezala elektroniko in šivanje. Foto: Mavric Pivk/Delo
»Ljudi, ki niso seznanjeni z osnovami, učim prav to: kako deluje krog električne energije,« je pojasnila Lynne. Tokrat so ustvarjali šele drugi dan in prav veliko še ni bilo pokazati, zato je iz nabora opreme in pripomočkov potegnila izvezene ploščice ter pokazala, kje je tista točka, ko se v znanost začne vpletati umetnost. Videti so bili kot nekakšni sodobni gobelini – umetelni vzorci niti, ki tečejo skozi luknjice tiskanih vezij. V misli so se priteple babice, ki bi ob takšni novotariji zmajevale z glavo, toda Lynne je pomislek razblinila.
Svoje znanje je navsezadnje že prepletala s tradicionalnim čipkastvom in sodelovala na letošnjem Mednarodnem čipkarskem kongresu v Ljubljani. Slovenija ji je sicer znana več let (»Postala je moj poletni dom.«), zadnje mesece pa je precej dopoldnevov preživela na ljubljanski tržnici, kjer je poskušala svoje veščine prikazati mimoidočim. »Ob meni so se ustavljali starejši ljudje, me najprej z zanimanjem opazovali, potem pa so tudi oni začeli šivati,« je dobrovoljno pripovedovala dama iz Kolorada.
Svetlobna oblačila in potres
Osnove, ki jih uči, je bilo mogoče uporabiti pri mizi, kjer je sedela trojica mladih moških in se ukvarjala z izdelovanjem modularnih sintetizatorjev. Tisti, ki je najbolj pristojen za razširjanje znanja, je Peter Edwards, prav tako Američan, ki v zadnjem času živi na Češkem – zaradi znanosti, seveda. Sodelovati je začel z Václavom Pelouškom, ki ima v Brnu podjetje Bastl Instruments. Ti inštrumenti so modularni sintetozatorji. Na prvi pogled so bili videti kot zelo izpopolnjena in zapletena vezja, dokler ni Václav pokazal, kakšen je končni izdelek.
Václav Peloušek je inštrument prihodnosti izdeloval dve leti in pol. Foto: Mavric Pivk/Delo
Na lesenem ohišju je bila kopica gumbov in luknjic, v katere je vtikal avdio kable in ustvarjal nekaj, čemur bi brez omahovanja rekli hrup, dokler ni napredoval k sofisticiranim različicam skladb, kakršne je slišati na koncertih elektronske glasbe. Tako izpopolnjeni sintetizator je izdeloval dve leti in pol; zaenkrat je še redkost, a gotovo igrača prihodnosti. S podobnimi rečmi se je ukvarjal Anglež Mike Page. »To je nekaj podobnega, kar delata Peter in Václav, le v analogni in pomanjšani različici,« je pojasnil. Nato se je pomaknil k staremu gramofonu, na katerega je bila pritrjena naprava, ki je proizvajala ponavljajoče se zvoke. Tisto, kar je bilo mojemu umu nedojemljivo, je poimenoval eleganca preprostosti.
Čim bolj preproste rešitve je iskala tudi Lavoslava Benčić iz Iniciative Čipke. Njena miza je bila v hiši župnišča, ob veliki nabožni podobi. Misli si je zaposlovala s tem, kako čim bolj elegantno uporabiti elektronske elemente v oblačilih, denimo stikalo za osvetlitev na modrcih. Tudi tukaj se je ta pot začela pri vezjih, prešla na računalniški zaslon, nato pod UV-luč, posodo za jedkanje ... – dokler ni nastala ploščica s stikalom. »Iščem rešitve, ki jih v industriji ne najdem,« je dejala, uporablja pa jih pri oblikovanju svetlobnih modnih dodatkov in drugih tekstilij.
Bistveno bolj v stiku z okoljem je bil Jani Pirnat iz Društva za domače raziskave (in kustos v Mestnem muzeju Ljubljana), ki je na dvorišču izpopolnjeval potresno mizo. Izdelujeta jo z japonskim strokovnjakom Soičirom Micujo, z njo pa bosta poskušala prikazati simulacijo potresa v Posočju pred 40 leti. Potres bodo ustvarjali zvočni simulatorji in prikazali, kako se nad tlemi svet sesuva kakor paličice iz igre jenga. V sredo si je bilo eksperiment še težko predstavljati, toda v soboto bo – tako kot drugi projekti na PIFcampu – že nared, da si ga ogledajo tudi vsi tisti, ki se bodo pripravljeni toliko hektivirati, da se bodo odpravili v Trento pogledat, kaj delajo tisti geeki, ki živijo v sozvočju z naravo.
