Tiskane izdaje
Jesen je za mnoge najlepši letni čas. Tudi zato, ker se trte šibijo pod zrelimi grozdi. Trgatev je prav te dni po vsej Sloveniji v polnem teku. Nekatere sorte vina so že v sodih, druge lovijo še zadnje sončne žarke, ki vplivajo na sladkobo. V vinorodnih krajih je trgatev največji praznik. Dogodek je še bolj slovesen, če se ga udeleži aktualna vinska kraljica. Med trtami smo se sukali prav z njo in njenimi prijaznimi sokrajani.
Fotografije Leon Vidic
Že zgodaj zjutraj, ko so se po nebu lovile še zadnje meglice, so se s prisojnih vinogradov, ki obdajajo Bistrico ob Sotli, razlegali veseli glasovi. Najbolj pridni so že klicali »brenta, brenta«, drugi so, ob šilcu jutranjega, na oko ocenjevali, koliko pridelka bo dala letošnja letina. V enem od vinogradov vinske kleti Zorenč-Hohnjec je bilo še posebej veselo, saj je tam trgače spodbujala 22-letna Sara Stadler, dvajseta vinska kraljica Slovenije. Med njihovimi trtami smo se ustavili zato, ker je Sara protokolarno vino našla prav v tej kleti. Izbrala je polsladki sovinjon letnika 2015, med sladkimi pa je njenim brbončicam najbolj prijalo ledeno vino, laški rizling letnika 2009.
Za bistriškega vinarja Tomaža Zorenča, ki se je vinogradništva lotil skupaj s sosedom Jožetom Hohnjecem, je bila to velika čast. V hiši se ponašajo s številnimi priznanji z državnega ocenjevanja vin v Gornji Radgoni, najvišje odličje s tekmovanja Decanter v Londonu pa ima za Zorenča in Hohnjeca prav posebno težo. Zlato medaljo jima je pred dvema letoma prineslo ledeno vino rumeni muškat, letnik 2011. »To je največja svetovna predstavitev vin, takrat se jih je predstavilo več kot 16.000. Nagrade ni enostavno dobiti, zato ima veliko vrednost,« je poudaril Zorenč. S Hohnjecem imata na Bistriškem skoraj deset hektarov vinogradov in vsako leto naprešata od 60.000 do 80.000 litrov vina. Odvisno od letine. Kakšna bo letošnja? »Vreme lahko zelo pokvari načrte, ampak mislim, da bo, to kar je ostalo po spomladanski pozebi in poletni toči, vrhunsko. Bog nas je kar milostno pogledal. Grozdje je zdravo, sladkor dober,« je ocenil Zorenč, ki je obiskoval vinarsko šolo v Mariboru, nato pa dodal: »Vinarjenje človeka zaposli vse leto. Spomnim se šolske ekskurzije v Avstrijo, sredi osemdesetih. Profesor je tamkajšnjega vinogradnika vprašal, koliko dni je v vinogradu, koliko v kleti in koliko jih posveti prodaji vina, če bi vse leto strnil v en teden. Odgovoril je, da je manj kot en dan v vinogradu, celega posveti kletarjenju, pet dni pa nameni prodaji. Ni mi šlo v glavo, kako je to mogoče. Takrat je bilo pri nas čisto drugače. Vse smo delali ročno, lahko bi rekel, da smo bili v vinogradu sedem dni na teden, prodalo pa se ni skoraj nič. No, zdaj so prišli takšni časi tudi k nam. Najvažnejša je prodaja. Za pravo ceno, seveda. Nekateri Slovenci še vedno ločijo le med belim in rdečim vinom. Ampak zdaj h kulturi pitja, prepoznavnosti in promociji veliko prispeva tudi vinska kraljica.«
Ati je že vedel
V Bistrici ob Sotli skorajda ni domačije, ki ne bi imela zasajenih vsaj nekaj trt. Tudi Stadlerjevi imajo vinograd. Čeprav se njihova dejavnost bolj nagiba k sadjarstvu, je Sara prav doma nabirala prve izkušnje in po starših podedovala spoštovanje do vina. »Že ko sem bila majhna, mi je ati govoril, da bom nekoč vinska kraljica,« je povedala, »ampak kdo bi to jemal resno. No, pa se je vse nekako sestavilo. Ati je že vedel.« Kje pa je zdaj, nas je zanimalo. »Trga v sosednji gorci, mi pa danes beremo pri stricu,« je pojasnila. »Tu, v Bistrici si vedno pomagamo med seboj. Sosedje, sorodniki, prijatelji. Ko je bila trgatev, je bil vedno praznik, otrokom celo v šolo ni bilo treba. Še danes imamo tak odnos, neko spoštovanje do tega. Takšen je običaj.«
H grozdom na trtah se je spretno sklanjala kar v večerni obleki in s krono vinske kraljice na glavi. Je to običajno? »Ah, ne. Sem čisto običajna punca,« je poudarila. »Še zjutraj, ko sem trgala v domačem vinogradu, sem bila bolj praktično oblečena, toda protokol vinske kraljice zahteva, da se v tej opravi pojavljam v javnosti in takrat, ko se ob posebnih dogodkih poklonim vinu,« je razložila. Medtem ko je v priročen škafec nežno polagala grozd za grozdom, traminca, kralja vin, nam je pripovedovala, kako je prišla do naziva vinske kraljice Slovenije za leto 2016: »Enostavno sem se pozabila vpisati v drugi letnik. Na biotehniški fakulteti v Ljubljani študiram agronomijo, še posebej me zanimata vinogradništvo in vinarstvo, zato se nameravam specializirati v tej smeri. No, ker sem tako izvisela, nisem vedela, kaj storiti. Razmišljala sem, da bi šla malo v tujino, potem pa sem se na prigovarjanje domačih vinogradnikov le odločila za prijavo na izbor. In uspelo je.«
Seveda je zdaj že vpisana v drugi letnik, opravila je že štiri izpite za naprej, a tik pred začetkom predavanj se bo še nekaj dni intenzivno posvečala praksi. »Prav vseh opravil v vinogradu se lotim brez zadrege, le nakoliti ga ne znam. Ampak to je tako in tako bolj moško delo,« je pristavila Sara.
Medtem ko smo klepetali z vinsko kraljico, je Tomaž Zorenč skrbel, da trgači tisti dan niso bili žejni. Z veliko pletenko letošnjega mošta je šel od enega do drugega in vsakemu natočil kupico. »Moram, da ne bodo med obiranjem pojedli preveč grozdja ..., žvižgati nočejo,« se je pošalil. »Bog živi gospodarja, ki daje piti brez denarja,« so se mu zahvaljevali za pozornost, tisti najbolj pridni pa so že klicali »brenta, brenta«. To je pomenilo, da si mora na hrbet oprtati veliko leseno posodo, v katero trgači izpraznijo svoje škafce ali vedričke, kot jim rečejo na Bistriškem. »Tako se je delalo včasih, danes si je mogoče že precej pomagati s stroji, vendar v strmino z njimi ne moreš. Ni vsak dober za brentača, to vlogo navadno dobijo bolj močni možakarji. Pri hoji v hrib si pomagajo s palico, nanjo pa sproti vrežejo vsako brento, ki jo prenesejo v klet. V večini vinogradov so hrami na vrhu gorce. Ene brente ni težko nesti, ko jih izprazniš petdeset, je drugače,« se je nasmehnil.
Ker so se ta dan obiranja grozdja lotili zgodaj, se je nekaterim že oglasil želodec. Razveselili so se, ko so na poti v vinograd zagledali gospodinjo. Tako kot v dobrih starih časih si je na glavo položila svitek, nanj pa velikansko pleteno košaro. »Hoj, trgači, južina,« je zaklicala. Hermina Gracar je že več dni pripravljala hrano za trgatev. »To je kot mala ohcet,« je poudarila. »Po tradiciji je treba na trgatvi postreči s pečeno kokošjo, domačim kruhom, orehovo potico in pletenico. Zraven sodi tudi vino. No, včasih ga ni bilo, ker so ga spili že pozimi. Zmleli so kakšen jabolčnik in hruške in nam s tem postregli.«
Vino, pesem in veselje
Trgači so se začeli spuščati po strmini. Z robci so si otirali potna čela. Ni vsako leto te sreče, da bi trgali v sončnem vremenu. »Kje pa,« se je spomnila Mimica Babič, »celo v snegu smo že trgali. In ponoči, če je bilo treba. S traktorskimi lučmi so nam svetili, da smo potrgali še kakšno vrsto. Včasih se je trgalo kasneje, tudi za 1. november, če ni šlo drugače. Morali so čakati, da je bil sladkor boljši.« Njen mož, Jože Babič, ki je tudi predsednik Društva vinogradnikov in kletarjev Slovenska Bistrica, je dodal: »Če je kakovost grozdja dobra, je iz vina treba narediti še zgodbo. Že tako je na vino vezanih veliko zgodb in priložnostnih pesmi. Ko je Anton Slomšek, na primer, služboval tu blizu, na Bizeljskem, je napisal En hribček bom kupil. Vsi poznamo tisto, Sloven'c Slovenca vabi, pa še cela vrsta jih je. Včasih se je na trgatvah veliko pelo. Začeli so v enem vinogradu, potem pa so pritegnili še po drugih, tako da je pesem odmevala po vsej Bistrici.«
Ko so trgači sedli v senco k malici in je vinska kraljica zbranim voščila dober tek z besedami »Bog vas živi«, se je z brento na hrbtu od nekod prikazal Franjo Debelak, župan Bistrice ob Sotli. V bližini ima majhen vinograd in tudi njegovo otroštvo je zaznamovala pridelava vina. »Prav ponosen sem na domače vinogradnike, ki imajo v svojih kleteh svetovno priznana vina. Tudi sam zelo uživam pri tem delu, ob trgatvi je pa v naših krajih že od nekdaj še posebej veselo. Ponavadi se je grozdje trgalo, dokler je bilo sonce, potem pa so se v kleti bele sorte takoj prešale. Dolgo v noč. Prišel je muzikant s frajtonarico in plesalo se je do zore. Vsak dan so pobrali le toliko belega, da so napolnili eno prešo. Rdeče sorte so dajali v kadi in jih pustili macerirati po teden dni, da je vino dobilo barvo. Ste vedeli, da imamo tudi občinsko trto? Zelo staro,« je pristavil župan. »Včasih se šalim, da so v Mariboru dobili cepljenko naše. Prav danes jo bomo potrgali. Podedovali smo jo, saj imamo občinske prostore v hiši, ki je bila nekoč vinogradniška kmetija. Vsako leto pridelamo nekaj buteljk vrhunskega vina. Lani so ga celo nagradili s srebrno medaljo za kakovost. Imamo ga za protokolarne namene.«
Po odlični malici smo bili tako povabljeni še na eno trgatev, kar v njihovih krajih menda ni nič nenavadnega. Tudi to je počastila vinska kraljica. Spretno je splezala na lestev in se lotila trganja najbolj skritih grozdov. »To je sivi pino,« je pojasnil Jože Babič, njegovo društvo je namreč uradni oskrbnik občinske trte, »zraven je modra kavčina, imamo pa še dve sorti laškega rizlinga. Trto je treba imeti na očeh vse leto. Za jožefovo jo vsi Jožeti iz občine simbolično obrežemo, potem jo negujemo, jeseni pa potrgamo in sprešamo v roze. Lani je na njej zraslo 75 grozdov. Leto nam je bilo kar naklonjeno, upam, da bomo lahko ponosni tudi na letošnje vino.«
