Tiskane izdaje
»Na osemdnevne odprave v letih 2018 in 2019, ki jih bodo vodili predstavniki OceanGate Expeditions, bomo vzeli po devet potnikov naenkrat in jih z obale Nove Fundlandije v Kanadi odpeljali na raziskovanje Titanika globoko na oceansko dno,« vabijo potencialne potnike na svojo odpravo k najslavnejši čezoceanki vseh časov skoraj 4000 metrov pod morsko gladino na spletni strani londonske potovalne agencije Blue Marble Private.
K temu dodajajo, da si je »mnogo manj ljudi v živo ogledalo Titanik kot potovalo v vesolje ali splezalo na Mount Everest« in »da je to res enkratna priložnost, ki so jo zasnovali samo za tiste z resničnim avanturističnim duhom«, za podrobnosti pa je treba pisati ustanoviteljici agencije Elizabeth Ellis. Po poročanju CNN je prva odprava že razprodana, čeprav je treba za potovanje odšteti okoli 97.300 evrov, kar je približno toliko, kot so za vozovnico v prvem razredu na Titaniku plačali v začetku 20. stoletja. Tedanjih 4350 dolarjev bi namreč danes znašalo kar 105.129 dolarjev, zatrjujejo pri agenciji Blue Marble Private.
Imeniten naziv
Toda Blue Marble Private v tem poslu ni edina. Rezervacije za odprave k Titaniku je za prihodnji dve leti že začela sprejemati tudi agencija Bluefish iz Los Angelesa, a nima še določenega ne natančnega programa potovanja ne cene.
Odkritje leta 1985
RMS Titanic, najimenitnejša ladja v lasti angleške družbe White Star Line, se je na svojo prvo in zadnjo vožnjo iz Southamptona v Veliki Britaniji proti New Yorku v ZDA podal 10. aprila 1912, ponoči štiri dni zatem pa trčil v ledeno goro in v zgodnjih urah 15. aprila potonil sredi ledenega Atlantika. S sabo je v večne globine potegnil več kot 1500 potnikov in članov posadke, utonili so tudi trije Slovenci Jakob Pašič s Štrekljevca pri Semiču, Janko Vovk z Jesenic in Janez Markun s Srednje Bele. Markunov svak Franc Karun in njegova (po nekaterih podatkih štiriletna, po drugih petletna) hči Manca (pozneje poročena Juvan) z Milj na Gorenjskem pa sta bila med približno 700 srečneži, ki so brodolom preživeli.
Kje natanko so končale razbitine, je šele 1. septembra 1985 odkril dr. Bob Ballard, univerzitetni profesor oceanografije in uslužbenec ameriške mornarice, podvodni arheolog in tudi stalni raziskovalec pri National Geographic Society za raziskovanje morskih globin.
Vse od odkritja ladje 611 kilometrov severovzhodno od Nove Fundlandije, najvzhodnejše kanadske province, pa so se vnemale tudi razprave, kako naj bi razbitine najbolj obvarovali in kakšen dostop do njih naj bi omogočili. Prve turistične potope k Titaniku je leta 1998 organizirala Deep Ocean Expeditions, naslednjič leta 2005 in nato še 2012. Takrat so za dvotedensko potovanje, katerega del je bil tudi potop k Titaniku, zaračunali 60.000 dolarjev (55.500 evrov). Med potniki je bilo po besedah turističnega agenta Roberta McCalluma zelo malo bogatašev, ki so iskali avanture, večinoma so bili med njimi navdušenci nad Titanikom, tudi sorodniki preživelih ali žrtev pa tudi tisti, ki so za potop delali in varčevali dolga leta.
Toda veliko je tudi tistih, ki nasprotujejo turističnim potopom, zlasti zaradi spoštovanja do žrtev. Zdaj že pokojni ameriški zgodovinar Edward Kamuda, ki je življenje posvetil raziskovanju Titanika, je pred časom javno opozarjal, da je treba ostanke Titanika razumeti kot kraj večnega počitka žrtev nesreče oziroma pokopališče, ki ga je treba pustiti pri miru. Še zlasti neprimerno se mu je zdelo, da se do Titanika potopijo tudi pari in se tam poročijo.
Razbitine vse bolj ogrožene
Ko so ob stoti obletnici Titanikove nesreče na kanalu National Geographic predvajali oddajo Save the Titanic, je zanjo spregovoril tudi oceanograf Bob Ballard. Že tedaj je opozarjal, da so ladijske razbitine čedalje bolj ogrožene zaradi vse večje dostopnosti in vse večjega smetenja ladij s površja in tudi s podmornic. Tudi zato so na slovesnosti ob stoti obletnici nesreče 15. aprila 2012 v morje nad Titanikovimi razbitinami spustili le tri (razgradljive) vence iz naravnega cvetja in zelenja, potnike, ki so se udeležili slovesnosti na ladji, pa pozvali, naj svoje spomine in spominke, povezane s Titanikom, ne mečejo v morje, ampak jih podarijo pomorskemu muzeju v Halifaxu v Kanadi.
Svoj delež pri uničenju imajo tudi tisti, ki z uporabo sodobnih tehnologij kradejo različne dele, ter seveda čas in narava, ki razbitinam ne prizanašata. Ballard je imel za ohranitev razbitin zelo ambiciozen načrt; da bi z roboti očistili trup in ga premazali z zaščitno barvo. Ko je leta 1985 Titanik odkril, na originalni barvi proti rjavenju na dnu ladijskega trupa ni opazil korozije, zato se mu je to vsaj teoretično zdela mogoča rešitev za njegovo ohranitev. A naravnim procesom je težko ubežati in po nekaterih napovedih naj bi Titanik razpadel oziroma se zlil z oceanskim dnom že v prihodnjih 15 do 20 letih.
Od posnetkov do muzeja
Tudi za tiste, ki se bojijo velikih globin in jih ne navdušuje hollywoodska upodobitev – film Titanik v režiji Jamesa Camerona z Leonardom DiCapriem in Kate Winslet v glavnih vlogah bo proti koncu leta praznoval 20. obletnico –, je malo morje možnosti, da se srečajo s Titanikom; za začetek kar na podvodnih posnetkih na portalu youtube iz domače dnevne sobe. Lahko tudi obiščejo muzej Titanik Belfast v Belfastu na Severnem Irskem, rojstnem kraju mogočne ladje, ki ga je od odprtja pred petimi leti obiskalo že več kot 3,5 milijona ljudi (lani je bil razglašen za vodilno svetovno turistično zanimivost in prejel nagrado World Travel Awards). Do prihodnjega leta pa bo menda treba počakati na dokončanje plovne replike te imenitne čezoceanke iz začetka 20. stoletja, ki se je je lotil avstralski mogotec Clive Palmer in njeno splavitev napovedal že za lani. Tudi na Kitajskem gradijo svojo repliko, čeprav kar 1200 kilometrov od morja, v celinski provinci Sičuan, kjer naj bi jo za stalno privezali v rezervatu na reki Qijiang.
