Tiskane izdaje
Čeprav je malo pred 11. uro dopoldne na navaden delovni dan v zgornjem delu doline Planice, na jugu obdane z mogočnimi stenami Velike Mojstrovke, Travnika in Šit, desno od njih pa s skalnim vrhom Jalovca, mraz pritiskal več stopinj pod ničlo in je bilo treba do prihoda sončnih žarkov počakati še približno dve uri, je dom v Tamarju skoraj pokal po šivih. Prvo sobo so zasedali večinoma osnovnošolci, ki so prišli na športni dan in tu pomalicali, v mirnejši sobi na drugem koncu koče pa je sedela skupina Avstrijcev, dve ženski ter skupina štirih, ki so si privoščili čaj pa tudi kanček alkoholnega okrepčila. Kot je zaupala Duška Pervinšek iz Kamnika, so si med počitnicami v Kranjski Gori en dan tako kot vselej vzeli za pohod v Tamar. »Pridemo, ker je lepo in ker je do sem ravno prav dolga pot. Danes je prijetno hladno, tako kot mora biti, saj je zima,« je dejala, preden so se z družbo spustili nazaj proti Planici in si nato ob smučišču v Kranjski Gori privoščili kosilo.
Začetek ob 7. uri
Ob tej uri je bil delovni dan Marka Bernika in njegove družine že v polnem teku. Ta dan so imeli napovedanih približno sto otrok, a čeprav ti malico običajno prinesejo s seboj, so se v loncih že ponujali ričet, jota in goveja juha, jedilnik pred vhodom pa je obljubljal tudi več vrst značilnih slaščic za planinske koče: zavitke in štruklje.
Oskrbnikov dan se v tem kotu doline pod Poncami začne ob 7. uri, ko je na vrsti čiščenje in kurjenje dveh peči na drva, kadar gostijo dijake na taboru, tako kot ta teden, pa dan in noč gori tudi plinska peč. Potem je treba zavihati rokave za štedilnikom, saj ob 11. uri v kočo že začnejo vstopati prvi izlakoteni pohodniki. Vrhunec strežbe traja tja do 14. ure, a ekipa skupno osmih – med vikendi po potrebi prideta pomagat tudi Bernikova sinova Grega in Andraž – se je v dobrih treh letih že utekla. Najhuje je bilo ob vikendih prvo leto, nam je zaupala Bernikova hči Nuša, ki od maja lani sem hodi v službo. Na delo se pripelje vsak dan iz Rateč, kjer živi pri fantu. »Ponavadi v božičnem in novoletnem času pa tudi ko so v Planici smučarski poleti, tu tudi prespim, da lahko hitro priskočim na pomoč,« je povedala temnolasa sogovornica, ki si je gostinske izkušnje nabirala v očetovi piceriji v Kranju. »A tu v hribih je ta služba bolj prijetna. Redkokoga poznaš, medtem ko v mestu za šankom vselej visijo eni in isti gostje.«
Pozabiti je treba na morje
Prav to, da je imel Marko picerijo s prijateljem v njegovi hiši, je bila olajševalna okoliščina, da je sploh lahko sprejel oskrbniško službo. Poleg tega je takrat tudi žena Martina ostala brez službe. Toda oskrbniška služba, čeprav jo je deloma že izkusil, je veliko več od predstave, ki jo ima človek, preden stopi v oskrbniške gojzarje. »Veliko stvari je nepredvidljivih, med drugim je treba pozabiti, denimo, na poletni dopust na morju. Lahko greš za kakšna dva dni junija, julija, avgusta, septembra pa zagotovo ne. Čeprav imam zelo rad tudi morje – štiri leta sem kuhal na hrvaških otokih –, ga niti ne pogrešam.«
Brez ljubezni do gora v tej službi ne gre, saj življenje na 1108 metrih nadmorske višine še zdaleč ni zimska pravljica, kakršna je bila tistega dne. »Precej neprijetno je, kadar močno dežuje, grmi in švigajo strele, če kaj odpove ali se pokvari, pa je treba hitro ukrepati, saj pristojne službe potrebujejo več časa, da pridejo do sem. Dela nikoli ne zmanjka, tudi v mirnih mesecih ne. V tem času od martinovega do svečnice, to je kar štiri mesece, do koče sploh ne pride sonce. Vse skupaj je po eni strani prijetno, po drugi pa stresno. Smo dežurna koča, v kateri imajo ob gorski nesreči zbor reševalci,« je našteval sogovornik, očitno dodobra utrjen proti mrazu, saj je nasproti sogovornici v puhovki in kapi stal le v flisu.
Njegova letošnja zima pod Jalovcem je precej podobna tisti pred štirimi leti. Je zelo mrzla, a bolj skopa s snegom. Pred dvema tednoma je na srečo prišla nova pošiljka puhaste beline in prav ta precej odloča, ali se bodo pohodniki sploh podali do Tamarja. Zaradi mraza, ki je v povprečju vztrajal pri minus 15 in 10 stopinjah Celzija, jim je znova, že drugič v dveh letih, zmrznila voda v ceveh, toda na srečo jim je kranjskogorska komunalna služba hitro priskočila na pomoč, pripoveduje najemnik doma, ki je z denacionalizacijskim postopkom aprila 2013 prešel pod okrilje Agrarne skupnosti Rateče Planica. Ta se je po Bernikovih besedah v zadnjih letih zelo izkazala, saj so zamenjali streho in okna ter obnovili sanitarije, zdaj je na vrsti še obnova fasade. A ker je objekt star, so nenehna popravila neobhodna. Prvo skromno kočo so zgradili že leta 1899, a zavetišče v Zelju pod izvirom Nadiže je že v zimi 1903/1904 podrl snežni plaz s Ponce. Za potrebe planincev so jo preuredili leta 1936, preureditve in prenove pa so se vrstile tudi v desetletjih, ki so sledila.
Vez Marka Bernika in njegovih zaposlenih z dolino so pozimi motorne sani, v skladu z načelom, da mora vsakdo obvladati vse, pa jih znata voziti tudi žena in hči. Z njimi se vsak dan vsaj dvakrat odpravijo do Planice, po delovno silo in živež. Tega dne je s sanmi v dolino peljal tudi gospo, ki ji je bilo slabo in poti nazaj ni zmogla. »Tudi mi smo zelo odvisni od drugih. Z dobavitelji smo dogovorjeni, da nam do Planice dostavijo hrano. Največ je potrebujemo ob lepih vikendih, ko skuhamo po okoli dvajset litrov ričeta, jote in obare na dan. Tedaj nam utegne zmanjkati kakšen hlebec kruha ali mleko, ki nam ga potem v nahrbtniku prinese kakšen prijatelj, učitelji pa nam pogosto ustrežejo tako, da v dolino odnesejo smeti,« pripoveduje sogovornik, ki se enkrat na teden poda domov v Kranj.
Bolj zabavno je pozimi
Hip pred tem je v kočo vstopila skupina dijakov Gimnazije Jožeta Plečnika iz Ljubljane, eno od miz pa je zasedla družba štirih deklet prvega letnika. »Za pohod sem se odločila, ker pot ni tako zelo dolga pa tudi strma ne. Danes je sploh super, ker sije sonce in ni tako zelo mrzlo. Čeprav sem pridem občasno tudi s starši, je bolje iti s prijatelji, saj pot hitreje mine. Poleti ni nič posebnega, pozimi pa je veliko bolj zabavno, ker drsi,« je povedala 16-letna Lučka Diaci in izzvala smeh sošolk Pie, Sare in Katarine. Preostali sošolci so dan preživeli na smučanju v Kranjski Gori ali pa odšli plavat ali drsat.
Pred kočo je medtem zavladal pravi otroški direndaj. Skupina osmih dečkov si je postregla s porcijami ocvrtega krompirčka in navrgla skupinski odgovor: »Smo z Osnovne šole Franca Rozmana Staneta iz Šentvida.« Pri vprašanju, ali je bilo težko priti do koče, pa so se odgovori razdelili na pritrdilne in nikalne. »Je kaj drselo?« »Jaaa! Nazaj pa gremo s sankami. Jaz še nikoli nisem bil tu in mi je zelo všeč,« je povedal eden od četrtošolcev, medtem ko so se njegovi sošolci in sošolke za finalni spust do Planice že ogrevali na klančku pred domom. Tedaj se je nad pobeljene gorske vršace dvignilo tudi sonce.
Učiteljice so namignile, da so se učenci po poti kar precej pritoževali, a po prihodu na cilj so vse videli drugače. Pobudnica izleta, učiteljica v podaljšanem bivanju, športna pedagoginja Urša Makovec je povedala, da so ga za četrtošolce in petošolce organizirali znova po dolgem času. »Zadovoljna sem, da smo šli, čeprav nisem vedela, kako bo. Kot opažamo, otroci dandanes bolj malo hodijo, starši jih pripeljejo celo do šole pa tudi čez vikende večkrat sedijo na kavču pred televizorjem ali računalnikom, kot se podajo na kakšen bližnji hrib. Tako s strokovnega kot življenjskega vidika smo se odločili, da v šolski vsakdan povrnemo take športne dni, ki smo jih nekoč že imeli, saj tudi če smo organizirali sankanje, so se otroci pol ure sankali, potem pa ležali v snegu, kar ni doseglo cilja športnega dne,« je povedala. Dodala je, da so se prav zaradi sankanja tudi tisti, ki znajo smučati, raje podali v Tamar. Vzeli so po ene sanke na dva učenca ter si tako porazdelili njihovo vlečenje uro hoda navkreber. »Smo pa ugotovili, da so se hitro upehali in da se nekateri ne znajo sankati, kar je precej žalostno. Zato se mi zdi toliko pomembneje, da jim znova omogočimo to otroško igrivost pa tudi neposreden stik z naravo, saj če poženeš telo, lahko bolje razmišlja tudi glava,« je poudarila sogovornica. Kritična je do tega, da starši – tudi sama je mama – otroke vse prevečkrat skušajo zaviti v vato, da se le ne bi nič zgodilo, s čimer pa jih prikrajšajo za doživetja in tudi za večjo telesno zmogljivost. »Namesto tega, kaj hudega se lahko zgodi, si raje recimo, kaj pa, če se ne bo nič in bodo na koncu otroci le zelo veseli!« je še dejala športna pedagoginja, po besedah katere obiskovanja narave ni treba povezovati le z denarjem; v neposredni bližini vsakega doma se dviga kakšen hrib, ki že omogoči dovolj gibanja na svežem zraku.
Po koncu zimskih počitnic oziroma po tem, ko bo sneg skopnel, bo v Tamarju znova zavladalo zatišje. Nato bodo na vrsti že priprave na poletno sezono, ko je obiskovalcev veliko več. Tudi letos je pričakovati, da se bo tako kot zadnji dve leti koča polnila in praznila predvsem s planinci, ki ubirajo Via Alpino, tako da bo tod slišati jezikovno veliko bolj pisano množico.
