Brez okrašenega voza in papirnatih rož ni vestringe

Ženske so pritegnile našo pozornost z informacijo, da so v poletnih mesecih izdelale kar 5000 nageljnov iz krep papirja. Še bolj nenavadna je bila trditev, da pred tem sploh niso obvladale te veščine. Novinarska radovednost nas je prignala pod star toplar v Belsko, blizu Postojne, kjer se Pudgurke srečujejo, zabavajo in v okviru turističnega društva, ki so ga ustanovili leta 1999, skrbijo, da tradicija iz njihovih krajev ne bi šla v pozabo.

Hja, Pudgurke. Kolegica iz uredništva me je čudno gledala, ko sem oznanila, da se odpravljam na postojnsko in me, avtohtona Dolenjka, skušala prepričati, da Podgurke živijo v krajih pod Gorjanci. »To ve vsa Slovenija,« me je podražila. A stvar ni tako enostavna. »Oh, Podgor ali Pudgur, kakor se sliši v našem dialektu, je v Sloveniji polno. V vsaki pokrajini najdete kakšno, tudi na Gorenjskem je ena. Povsod, kjer imajo kakšno goro, hrib ali vzpetino, imajo tudi Podgorce, Podgurce ali, po naše, Pudgurce. Mi smo takšnih krajevnih dilem že vajeni. V najavi pred nekim nastopom so nas locirali čisto ob zahodno mejo, denimo,« je razložila Vida Požar, ena od aktivnejših članic TD Podgura. »No, tudi mi imamo svojo goro, guro, kakor hočete. Imamo 1019 metrov visokega Svetega Lovrenca in imamo pravico biti Pudgurci,« je hudomušno poudarila Požarjeva. Resno je dodala, da so to prebivalci sedmih vasi: »Lohača, Strmca, Studeno, Belsko, Gorenje, Bukovje in Predjama. Lovrenc pa je za nas nekakšen Triglav.«

Medtem so pod kozolec začele prihajati njene kolegice. Čez vsakdanjo opravo so si hitele natikati lične rdeče predpasnike z belimi pikami, na glave pa so si zavezovale prav takšne rute. »Marija, še ti si daj facóu na glavo,« je ena svetovala drugi, ta pa: »Saj si ga tudi bom. Ker nimam frizure. Kakšna pa bom v časopisu!« Pojasnile so, da je v njihovih krajih facóu uveljavljen izraz za naglavno ruto, že njihovi predniki so ga priredili iz italijanščine, žepnemu robčku pa da rečejo ficolíč. »Te besede se od vasi do vasi malo razlikujejo, ampak mi se med seboj že razumemo,« so pritrdile.

Ideja je dala idejo

Očitno se res, in to ne le verbalno. Polno se jih je nagnetlo za mizo, neutrudno so klepetale, se smejale, roke pa so jim, kar same od sebe, spontano in spotoma, začele ustvarjati papirnate nageljne. Kako so se našle? »Že naše none in mame so se takole družile in menda znale izdelovati papirnate rože. Ko so pomrle, so v grob odnesle tudi to veščino. Me smo se med seboj poznale, želele smo si druženja, ideja je dala idejo in tako smo se že pred leti začele srečevati,« je povzela Ivanka Požar. Takoj je pristavila, da kljub priimku ni v sorodu s prej omenjeno Vido. Dodala je še: »Meni ta druženja veliko pomenijo, tudi zato, ker rada ustvarjam in želim prispevati k temu, da bi se ohranila kulturna dediščina, ki izginja iz naših krajev.«

Del te dediščine je tudi vestringa, štelnga ali nabor mladih fantov pred odhodom na služenje vojaškega roka. Včasih so jih sokrajani na pot pospremili s kmečkimi vozovi, ki so jih dekleta obilno okrasila s cvetjem. No, prav ta običaj so Pudgurke želele predstaviti na letošnji tradicionalni, že 14. prireditvi Gozdar-kmet, ki vsako leto privabi množico obiskovalcev. »Vestringe ni brez okrašenega voza, in ker je za to potrebnih precej rož, smo prek Notranjskega muzeja in etnologinje Magde Peršič prišle do gospe Marije Dolgan. V Košano smo šle ponjo. Konec aprila nas je naučila narediti prve nageljne in nam pomagala premagati začetno tremo,« je povedala Vida. »Sprva nismo niti približno vedele, koliko jih potrebujemo, Marija je rekla, da jih mora biti vsaj 6000. Kajne, Marija?« se je obrnila h gospe na drugem koncu mize. Ta je odločno in skoraj resno pristavila: »Ja, toliko bi jih rabile, če bi imele goste smreke! Ve pa ste našle tako revne, da ni za govorit.« Vida se je hitela izgovarjati na spomladanski žled, a jo je Dolganova prekinila: »Pa bi prišle k meni! Sto metrov od moje hiše rastejo smreke. Lepe in goste!«

Poslušne in vljudne učenke

Če že ni bila zadovoljna s smrečjem, so Marijo toliko bolj navdušile učenke. »Zelo so bile učljive, aktivne, poslušne, prijetne in vljudne,« jih je opisala, »med njimi sem se počutila čisto domače.« Potem nam je zaupala postopek izdelovanja nageljnov iz krep papirja: »Obvezno moraš imeti škarje na cikcak. Če jih nimaš, se zaplete. Potem vzameš papir in odrežeš trak. Iz običajne rolice pride dolg dva metra in pol. Tega lahko razrežeš na tri kose, če hočeš manjše nageljčke, na štiri.« Torej je za en večji nagelj treba vzeti približno tri četrt metra traku, sem poskušala izračunati. »Točno 82 centimetrov,« je Dolganova ustrelila z natančnostjo. »Ko imaš trak, ga moraš začeti na spodnjem robu lepo nabirati, ne pa kar vrteti okrog in navijati. Če ga samo vališ, se nageljček ne bo nikoli odprl in bo videti kot zakrnel ubožček. No, ko je trak tako navit, ga je treba trdno oviti še z žico.« Marija ima to tehniko v malem prstu, saj v eni uri naredi kar 20 nageljnov. Pa tudi spretnost Pudgurk je zelo pohvalila, toda »nageljček je najlažje izdelati. Drugače je z vrtnicami, narcisami, tudi potonike zahtevajo večjo izurjenost.«

Marija Dolgan se je papirnato cvetje naučila ustvarjati že v otroštvu, pri desetih letih. »V Begunjah pri Cerknici, kjer sem odraščala, sta živeli teti, ki sta krasili vaško cerkev. Takrat nismo imeli ne interneta ne televizije, pa tudi svežega cvetja ni bilo vse leto dovolj. Joj, kolikokrat smo otroci rekli 'pojdimo k Belčevim tetam, bomo delali rože'. Ko sem se poročila, jih nisem smela delati. Niso mi dovolili. S tem sem se spet srečala, ko je šel na vestringo moj sin. Rekel mi je: 'Mama, pojdi še ti delat rože.' Ma, jaz sem kar gledala, kako so jih zvijali ... kar nekaj v tri dni. Samo krak so odrezali, nič zobkov, nobene natančnosti. No, potem sem jim pa jaz pokazala, kako se to dela! Ko sem se upokojila, me je znova prijelo in sem se temu posvetila z vso strastjo. Zdaj delam rože tudi iz starih najlonskih nogavic, kvačkam jih, vezem, celo tehniko rešilje obvladam, pletem, imam tudi kolovrat in sama predem volno ... Povem vam, na stara leta sem postala zelo aktivna, hahaha. Ko dobim primeren material, izgubim razum. Rada hodim po naravi in gledam rože, preštejem liste ... Veste, narciso izdelam tâko, kot bi jo odtrgali na Golici. Izvezla sem tudi veliko prtov, a sem vse razdala. Kaj bom šparala, pravim, ko bom umrla, bodo pa proč metali.«

Prijetno s koristnim

Marijino razmišljanje je močno nasmejalo Lado Bajc, ki je za mizo sedela poleg nje. Druge so povedale, da je Lada najbolj za hece in da ima na zalogi polno šal, s katerimi jih rada zabava. Tokrat pa je bila čisto resna, ko sem jo vprašala, kako je z njeno spretnostjo pri rožah. »Moja mačeha jih je znala delati ... Jaz sem šla od hiše, iz Brkinov, že pri sedemnajstih letih in doslej nisem delala cvetov. Ne gre mi, nisem preveč spretna,« je izjavila, a nagelj pod njenimi rokami je dokazoval ravno nasprotno. »Ampak rada prihajam sem, ker se imamo luštno. Že več kot deset let sem v pokoju in rabim družbo.«

Tudi Vita Furlan ne izpusti skoraj nobenega srečanja. Pri izdelavi nageljnov se je prav ona najbolje odrezala. »Od maja do 20. julija sem jih sama izdelala več kot 1200. Material sem nosila domov in ob večerih, pred televizijo, tole vrtela po rokah. Vsak teden sem jih polno škatlo prinesla h kozolcu. Že od ustanovitve sem članica društva, a sem bila bolj podporna, ker sem morala čuvati vnuke. Letos pozimi pa sem se ženskam pridružila pri ročnih delih.«

Hermina Brus je med Pudgurke zašla po naključju. »Jaz sem Petrinova z Belskega,« se je predstavila po domače. »Povabili so me, prišla sem, plesali smo, delali in bilo je zelo dobro. Preprosto! Pa ne mislite, da delamo samo nageljne. Vsako leto izpeljemo vsaj tri veselice. Ženske za te priložnosti napečemo pecivo, tudi v maškare se vedno našemimo, pripravljamo četrtkove večere s pogovori na različne teme, zdaj pa bomo počasi že začele razmišljati o gobarski razstavi. Pogosto pa naštudiramo tudi kakšno veseloigro. Lani je bilo to Vasovanje pod kozolcem. Vedno jih spiše gospa Ivanka.«

Veseloigre z lokalno vsebino

S tem je Petrinova pozornost prenesla na Požarjevo, ki smo jo že omenili. Kako je z veseloigrami, me je zanimalo. »Ah, nič ni,« je bila skromna. »Včasih si čisto spontano kaj zapišem. Tako, po domače. Najraje neumnosti. Hudomušne zadeve, anekdote. Če rad delaš, ni težko. Potem te stvari povežem in poiščem ljudi, ki bi igrali. Moram reči, da je kar uspešno. Z Večerom na vasi, v treh dejanjih, smo nastopili celo na kulturnih dnevih v Postojni. Gledalci so bili kar navdušeni. Mogoče imam res malce talenta. Včasih zložim tudi kakšno pesem, spet po domače. Vse mora biti smešno, nič zateženega. Če to povemo v svojem narečju, ljudi še bolj pritegne,« je povedala Ivanka. Z drugega konca omizja pa se je slišalo: »Celo s kahlo jih polivamo.« Požarjeva pa malce v zadregi: »No, to je bilo lani, ko smo na prireditvi Gozdar-kmet predstavili vasovanje. Ko so fantje dekletom peli podoknice, se je včasih res zgodilo tudi to, kar je rekla tista gospa.«

Pa so spet imele povod za smeh. Še Julko Štrumelj iz Lohače je treba posebej omeniti. Omizje se je strinjalo, da je izjemna, najboljša kuharica. To je tudi dokazala, saj je za družbo spekla imeniten štrudelj. Kvašenega. Videti je bil kot potica, le da je imel jabolčni nadev. Okus je božanski. Kakšen je recept? »Približen! Delale so ga že naše mame, ki niso imele tehtnic, vse se je merilo na skodelice ali žlice. O, ta štrudelj je posebnost v naših krajih,« je poudarila. »Imamo še krompir v zelnici, pa štruklje. Tudi ti so kvašeni.«

Med klepetom pod kozolcem iz leta 1883 – mimogrede, 2002. so ga kupili v Šentjoštu pri Horjulu in ga prestavili v Belsko – so se za hrbti Pudgurk nagnetli možakarji. »Vedno nas podpirajo. Lahko bi obrnili pregovor in rekli, da pri nas za vsako delavno žensko stoji moški, hahaha,« je navihano pripomnila Vida Požar. Bolj resno je dodala: »Ko smo ravno pri spolih, naj vam povem, da smo se naučile plesti tudi otroške copatke. Vsakega novorojenčka v Pudguri obiščemo in ga za dobrodošlico simbolično obujemo. Želimo si več dojenčkov. Izdelale smo petnajst parov copatkov, a videti je, da ne bo toliko naraščaja. Letošnje leto je prav sušno.«