Tiskane izdaje
Na cesti mimo rumeno-zelenih pašnikov, obrobljenih z borovci, ki se iz Kozine vije in vzpenja v nedrje Brkinov, za hip posedi smrdokavra, redki, a nezgrešljivi prebivalec suhe kulturne krajine, ki v ptičjem jeziku pripoveduje, da tamkajšnji kmetje naravo še vedno upravljajo pretanjeno in z velikim spoštovanjem.
Med njimi so tudi Brhanovi iz vasice Gradišica, ki se na višini 656 metrov razgleduje tako po Koprskem in Tržaškem zalivu kakor tudi po prostranih brkinskih gozdovih in slepih dolinah, Slavniku, Vremski dolini, goli hrib v daljavi pa naznanja obrise sosednje Hrvaške. Na domačiji, kjer živijo tri generacije družine Drožina, nas z opravičevanjem zaradi nereda, ki nastaja med gradbenimi deli, pozdravi mladi gospodar Bogdan, medtem ko se »stari gospodar«, oče Marijan, po pozdravu in nekaj stavkih modro umakne.
Odrasel na traktorju
Svetlolasec z dreadlocksi bi po videzu prej spadal na kakšen alternativni rokovski koncert kakor na kmetijo – pozneje pove, da je bil navdušen udeleženec Rock Otočca –, toda prihodnost ekološke kmetije, pravzaprav celotnega slovenskega kmetijstva, sloni na mladih kmetih, kot je on. Po njegovih očeh, prijemu, s katerim izpuli plevel med zelenjavo na dolgi ozki njivi, nežnem glajenju kobile Špele, ne nazadnje po od burje razmršenih laseh je videti, da živi in diha z rastlinami, živalmi, zemljo, plapolajočimi travami in drevesi, ki dajejo kruh sedmim družinskim članom.
»Delam, kar hočem, resda vse dneve, nimam prostih vikendov in praznikov, ampak če te nekaj veseli, je toliko lepše,« preprosto strne. Študiral je elektrotehniko, vendar si nikoli ni predstavljal, da bi delal osem ur v zaprtem prostoru. Odrasel je tako rekoč na traktorju, kamor ga je že zgodaj posadil oče Marijan. Od njega je vpijal ljubezen in znanje o kmetovanju ter pridobil trdne delovne navade. Ekološko kmetovanje, ki ga je začel že oče in je bilo na tem območju od nekdaj prevladujoča oblika kmetovanja, je tudi za Bogdana edina logična usmeritev. Znanstvenih dokazov za to ne potrebuje. Dovolj je ozreti se po svetu in »vidiš, da je vse zastrupljeno, polno bolezni in naravnih katastrof«.
Na kmetiji, ki obsega 60 hektarov, so usmerjeni predvsem v živinorejo in poljedelstvo, imajo tudi nekaj nasadov češenj, orehov, jabolk, hrušk in sliv, za krmo živali pa kosijo travnike v sosednjih vaseh in s tem skrbijo, da vasi ne bi pogoltnil gozd. »Ko sem bil mulec, so bile vse te rebri gole,« obuja spomine med zrenjem skozi okno kuhinje s pogledom na valovito pokrajino, ki jo gozd porašča, do koder sega pogled. »V vasi in okoli nje so bile njive, zdaj so se vse zarasle. Če ne bi bilo nas in kmeta iz sosednje vasi, bi bilo pol Brkinov zaraščenih.«
Na pašniku blizu hlevov – na strehi enega je sončna elektrarna – na koncu vasi se pasejo krave in čakajo na izpust na bolj prostrane pašnike pod vasjo in na bližnji goli hrib, zaznamovan s križem. Skupaj je na kmetiji približno 90 glav goveda, 15 ovc, 20 koz, ki pridno čistijo zaraščene terene, okoli 20 prašičev, zajci, kokoši, od konjev pa sta ostali le še kobili Špela in Črna, Bogdanovi ljubljenki.
Od živinoreje
Pred 15 leti je bilo med živalmi največ ovac, tudi po sto, vendar jagenjčki takrat niso šli v promet, zato so Brhanovi povečali število krav in dogradili hleve zanje. »Zdaj pa se bolje prodajajo jagenjčki. Težko se je prilagajati povpraševanju. Ravno oblikuješ čredo, in razmere na trgu se spremenijo,« pokomentira Bogdan. Če bi se še enkrat odločal za usmeritev kmetije, gotovo ne bi šel v živinorejo. Vložek vanjo z zgraditvijo kmetijskih poslopij in nabavo kmetijske mehanizacije je preprosto prevelik. Poleg tega se vzreja živali za zakol ne izplača. »Raje prodajamo žive junice in bike, težke 200 kilogramov. Ni nam treba iskati trga, v šestih mesecih jih zredimo na ciljno težo in dobimo okoli 600 evrov. Pri reji goveda za zakol pa ga moramo hraniti dve leti, da ga zredimo na 350 kilogramov. V klavnici dobimo tri evre za kilogram mesa, mesar pa ga naprej proda po sedem evrov. To odstopanje je preveliko,« meni Bogdan.
Zadnja leta se vse bolj posvečajo zelenjadarstvu. Na dobrih dveh hektarih njiv, razdrobljenih okoli vasi, nekaterih lastniških, drugih najetih, večinoma pa opremljenih z namakalnim sistemom, rastejo solata, bučke, korenje, zelena, zelje, kumarice, krompir, rdeča pesa, špinača, čebula, grah, »fižolete« – zaradi burje sadijo zgolj nizke sorte –, »pomidori«, cikorija, bazilika in številna druga zelenjava. Na dveh zoranih njivah pod vasjo bodo posejali repo za kisanje.
Po predhodnem naročilu pripravijo »kašeto« oziroma zabojček z zelenjavo, večji del pa je ob koncih tedna prodajo na koprski tržnici, med tednom jo dobavljajo vrtcem v Hrpeljah, Sežani in Divači ter zasebnemu domu za starejše v Sežani. »Težava je, ker smo na tržnici prisotni le od junija do decembra. Zime v tem delu Brkinov so ostre, rastlinjakov nimamo, zato se nas kupci pozimi odvadijo, spomladi pa potrebujejo kakšen mesec, da nas spet najdejo,« pripoveduje Bogdan. Med strankami je veliko takšnih, ki so na bolj zdravo prehranjevanje prešle zaradi bolezni, ter družin z majhnimi otroki. Pridelke prodaja skoraj po enaki ceni kot konvencionalni kmetje, saj želi, da bi bili dostopni tudi ljudem s tanjšo denarnico, ne le premožnežem.
Ker kaže, da bo zelenjavnega pridelka dovolj, se bodo Brhanovi ta konec tedna prvič podali tudi na glavno ljubljansko tržnico. Vendar suša vseeno kaže zobe. »V nič je šlo dosti fižola in solate,« ugotavlja Bogdan med obhodom ene od njiv. Nemalo škode kljub varovanju električnega pastirja povzročajo tudi divji prašiči, ki so bili na delu noč pred našim obiskom ter srnjad in jeleni. »Srne so lani pojedle več kot 200 kilogramov radiča. Samo lepe glavice, ne tistega, ki je bil podivjan,« se nasmehne. Na Krasu, kjer se pase drobnica, pa so bili lani na delu volkovi.
Pomoč prostovoljcev
Večino dela na njivah Brhanovi opravijo ročno. In čeprav Bogdan prisega, da lahko dolgo njivo, na kateri stojimo, v zgolj treh dnevih očisti plevela, da bo »čista kot solza«, je dela z živalmi, s košnjo in v gozdu, kjer z očetom sekata drva za prodajo, vseeno preveč, da bi ga opravile le njegove in očetove roke. Partnerka Metka mu pri opravilih seveda pomaga, a se poleg službe posveča malima hiperaktivnežema, enoletnemu Patriku in skoraj triletnemu Jonasu. Ko je treba posaditi 20.000 sadik, pomoč družinskih članov ne zadošča.
Rešitev za takšna ozka grla je našla prav Metka. »Počutila sem se krivo, ker nisem mogla več pomagati, zato sem iskala pot, kako bi Bogdanu olajšala delo,« pojasni vedno nasmejana temnolaska. Idejo za vključitev v mrežo Wwoof, ki prostovoljcem v zameno za pomoč pri delu na ekoloških kmetijah ponudi brezplačno hrano, prenočišče in učenje o ekološkem kmetovanju, je dobila v oddaji Polnočni klub na Televiziji Slovenija, zavihala rokave in izdelala profil kmetije za spletno stran. »Preden sva imela otroka, sva z Bogdanom veliko potovala z motorjem. Če že ne potujeva več, pa naj vsaj drugi k nama,« pove Metka. Tudi ona si želi ustvariti delovno mesto na kmetiji, vendar razmere še niso zrele za to.
Izkušnje z wwoferji so bile doslej večinoma dobre, pravita z Bogdanom, res pa je, da nikoli ne veš, koga dobiš. »Nekateri iščejo avanturo, drugi poceni počitnice, tretji idejo za svojo prihodnost.« Navdušena sta predvsem nad nizozemskim parom, ki je na domačiji preživel en teden. »Hotela nista niti do Kozine, tako lepo jima je bilo tu. Ob šestih zjutraj sta bila že pokonci, izpustila kokoši in piščance ter nahranila krave. Videti je bilo, da njuno srce bije za kmetijo, tudi sama jo želita imeti in na njej vzgajati ekološke sadike,« pripoveduje Bogdan.
Tudi Arly in Tijmen o Metki in Bogdanu govorita v presežnikih. »Med bivanjem na kmetiji sva imela veliko dolgih in kakovostnih pogovorov z družino. Njun življenjski slog naju je močno navdihnil. Tako resnična sta.« Nizozemca povesta, da sta se naučila tudi trdo delati. »Niso naju silili vanj, celo nasprotno, sama sva ga hotela izkusiti. Naučila sva se veliko o vzgoji rastlin in vzreji živali brez uporabe škodljivih kemikalij. Vsakemu meščanu priporočava prostovoljno delo na kmetiji. Prinese ti zavedanje, kaj pomeni pridelovati hrano. Prepriča te, da je nikoli več nočeš zavreči. Še bolj te spodbudi k uživanju naravno pridelane hrane. Vcepi ti spoštovanje, ki si ga zaslužijo vsi, ki pridelujejo hrano.«
Nekoliko slabše se je odrezal par iz Švedske, ki je v Slovenijo očitno prišel predvsem na brezplačne počitnice. A to Bogdana in Metke ne bi motilo, če bi obiskovalca imela količkaj občutka za kmečko življenje in delo. »V trgovino sta odšla kupit glavo zelja in čebulo, čeprav imamo na njivi ogromno zelja,« še vedno ne more verjeti Bogdan. Pomidori so od njunega obiska strogo pod njegovim nadzorom, saj sta namesto zalistnikov potrgala njihove vrhove.
Povpraševanje po prostovoljnem delu na kmetiji je veliko, dela za vsaj še tri ljudi od maja do decembra pa je prav tako dovolj, zato Brhanovi ob domačiji gradijo apartma, kjer bodo prostovoljci lahko mirno prebivali. Ob našem obisku je na kmetiji pomagal eden, ki smo ga ujeli na njivi med puljenjem plevela.
»Moje ime je Jezuel Sontion, star sem 42 let in ne dobim službe. Ker sem delaven človek, delo na kmetiji pa me še posebej veseli, sem si rekel, da če že nimam svoje, bom delal pri kmetih,« mirno pripoveduje. Dan začne ob osmih zjutraj na njivi, kjer odstranjuje plevel, pomaga pri sajenju in pobiranju zelenjave. »Delam do 13. ure, si vzamem nekaj ur premora, nato spet delam do sedmih zvečer. Ko pripravljamo zelenjavo in sadje za tržnico, pa se dela tudi do enajstih zvečer ali polnoči.« Plačilo v prenočišču in hrani mu povsem zadošča. »Kaj še hočeš drugega v tem življenju? Glede na razmere v svetu 70 odstotkov ljudi živi slabše.«
