»Brez skrbi, imamo krste, žare, vence, celo Žareta«

Ansambel Šentjakobskega gledališča bo drevi na oder pred gledalce stopil s kultno črno komedijo Maratonci tečejo častni krog.

Fri, 26.02.2016, 10:00

Maratonci, pet generacij moških članov družine Topalović, ki so nas dodobra nasmejali v istoimenskem kultnem filmu, bodo od jutri naprej tudi v Ljubljani tekli svoj častni krog. Na odru Šentjakobskega gledališča.

Pred zadnjo vajo pred premiero smo z režiserjem in tistimi igralci, ki so jih maskerke in garderoberke že uredile, razčistili, kako to, da se je režiser Matjaž Šmalc odločil ravno za predstavo Maratonci tečejo častni krog. »Besedilo sva izbrala z umetniškim vodjo gledališča Simonom Šerbinekom. Po pravici povedano, sem se najprej izziva kar malo bal,« je priznal Šmalc. »Vedel sem, da stopamo v velike čevlje, saj ni enostavno doseči uspeha legendarnega, ikoničnega filma, čeprav je bilo prvotno besedilo v 70. letih spisano za gledališki oder.«

Čeprav so v dramsko predlogo zagrizli skozi sodobno časovno lupo, je vsebina še vedno, ali pa znova, zelo aktualna. »Zdi se mi, da nam močno približa problematiko sodobnega podjetništva in črne komedije nikakor ne postavlja južno od nas, temveč neposredno med nas. Avtor je besedilo zastavil kot politično dramo. Politike prejšnjega sistema je videl kot grobarje države, zato je sporočilo parodijsko speljal v okolje pogrebnega podjetja Topalović. Takrat je bil to edini način, da je prišel mimo cenzure. Ko je besedilo po odlomkih bral prijateljem, so se ti menda krohotali. To ga je užalilo in jim je rekel, da ne piše komedije, temveč dramo,« je povedal režiser. »Ampak dialogi so tako duhoviti, tu in tam celo groteskni, da se ob njih nihče ne more držati kot limona. Jezik je pravzaprav kar vulgaren, s precej kletvicami, vendar je zelo sodoben, domač in neločljiv od karakterjev oseb, ki jih spremljamo v predstavi.«

Kdo so naši grobarji?

V Šentjakobskem gledališču so zgodbo 'prevedli' v leto 2016, pravi Šmalc: »Najprej smo si postavili vprašanje, kdo so danes slovenski Topalovići, kdo so naši grobarji. Dobro, pri nas so zdaj popularni strici iz ozadja, toda nas je zanimalo, kdo so ti ljudje. Brez imen, seveda. Neke vzporednice so se kazale same po sebi, a vsega ne smem izdati že pred premiero. Ampak brez skrbi, imamo tudi krste, imamo žare, vence, celo Žareta. V žari.«

Kljub vsemu lahko razkrijemo ogrodje zgodbe. Kdor si je ogledal film Maratonci tečejo častni krog, se bo zlahka vživel tudi v odrsko različico črne komedije, le na nekatere podrobnosti in prilagojena imena se bo treba navaditi. V družini Topalović, sestavljeni iz šestih generacij moških, od katerih ima najmlajši še živeči 24 let, najstarejši pa 126, umre 155-letni patriarh Pantelejmon. »Takrat pridejo na dan vsa nesoglasja v družini, v katerih sodelujejo vsi, od reakcionarja Aksentija, diktatorja Milana, pa do tehnokrata Lakija in znanilca nove dobe, najmlajšega Mirka, ki po tistem, ko njegovi načrti o modernizaciji podjetja ne padejo na plodna tla, prihodnost načrtuje v tujini. Klasična, 'normalna' država torej,« je zgodbo povzel režiser.

Med pogovorom se je omizje v lobiju vse bolj širilo. Zanimalo nas je, kako so se maskerke spopadle s staranjem likov, saj igralca srednjih let najbrž ni prav preprosto spremeniti v 126-letnika. »To sploh ni bil problem, saj vidite, da imamo v Šentjakobskem gledališču same starčke,« se je pošalil režiser in požel salve smeha med igralci. Zasedbo v tokratni predstavi v večini sestavljajo moški, kajti v družini Topalović vsaka žena po porodu prvega sina tradicionalno umre. Le dve ženski sta dobili priložnost na odru, Nina Igrutinovič v vlogi Kristine in Pika Mihelič Kadunc kot Olga, ki je pri Topalovićih gospodinjska pomočnica. »Brisalka riti, dajalka odvajalnih svečk, predmet poželenja vseh Topalovićev po vrsti,« je svojo vlogo hudomušno dodatno predstavila Pika.

Topalovići grozni do žensk

Nina tokrat ni imela težav z učenjem besedila, saj ji je osnovno besedilo namenilo le štiri vključitve z vzklikom 'Mirko', a »skozi vaje se je njen prispevek Mirkov podvojil, pa še 'pusti me' sem ji spregledal,« jo je podražil režiser. »Prav zato sem želel, da sodeluje v tem pogovoru, da se bo punca vsaj malo razgovorila.«

Ninine vloge sicer ne gre podcenjevati, kajti dobršen del predstave je na očeh gledalcev in mora dodobra razgaliti svoje mlado telo, v korist predstave, seveda, pa se mora spustiti celo v precej žgečkljive položaje. »Res je, da nimam veliko besedila, ampak od Šmalca sem dobila pol kilometra opomb, kako se moram počutiti v prizorih,« pripoveduje Nina.

»Nina, kje si? Pridi, zvaditi morava tisti seks,« je od vrat zavpil Samo Ravnikar, ki v predstavi igra Staneta Satana. »O, moj bog,« se je odzvala Nina in proti nam dodala: »Ko sva se prvič znašla v tem prizoru, me je vprašal, kako se bova zadeve lotila. Rekla sem mu, da bi bilo za začetek dobro, če bi spustil hlače. Pri tem je ostalo. Tako si bomo vsaj zagotovili, da bo v prvi vrsti med občinstvom sedela tudi kakšna ženska.«

Čeprav so se igralci med vajami menda hudo zabavali, so predstavo vzeli nadvse resno. Šele pred tremi meseci, novembra, so se prvič srečali z besedilom, nato je »december šel bolj hitro mimo nas. Kot vidite, smo kar trije člani družine Topalović lepo zaobljeni, zato smo bili zelo zasedeni v vlogah dobrih mož. Tako se ne ukvarjamo le z mrtvimi, ampak včasih tudi za žive kaj naredimo,« je pripomnil Srečko Kermavner, ki se v Maratoncih poistoveti z vlogo Lakija.

Maksimiljana, 126-letnega sina velikega Pantelejmona, hromega v obe nogi, ki ne more govoriti in je skoraj povsem gluh, igra Božo Okorn, a je po režiserjevem mnenju »naravni talent za to vlogo«. Maksovega 102 leti starega sina Aksentija, hromega v eno nogo in slabih živcev, upodablja Bojan Vister, z vlogo njegovega 79-letnega potomca Milana, moža, ki ima glavno besedo v družini, se ubada Saša Klančnik, Kermavnerja, v podobi 44-letnega Lakija, ki je najbolj delaven, smo že omenili, lik najmlajšega Mirka, ki starejšim Topalovićem pošteno redči lase, pa je režiser zaupal Eliasu Rudolfu, sicer zelo resnemu študentu prava.

Kot se spodobi pred vsako premiero, so igralci tudi pred to rahlo nervozni. »Ja, kar pošteno smo se morali zdraviti s pivom,« je poudaril Srečko, Matjaž Šmalc pa je dodal: »Vsako vajo smo nadaljevali v Kljukcu in včasih je bilo kar naporno. Energija med igralci se mora pretočiti. In verjamem, da je to dobro uspelo. Predstavo zdaj predajam igralcem in prepričan sem, da se bodo gledalci v dvorani zelo zabavali.«

Prijavi sovražni govor