Tiskane izdaje
V parku Tivoli se je preizkušanje težnosti že povsem udomačilo. Ob lepih dnevih so namreč vrvi, po katerih se zibljejo izzivalci, razpete na gosto kot pajkova mreža. Prejšnji teden pa so sprehajalci opazili bolj nenavadnega. Skupina mladih se je podila po trati z metlami med nogami. Tistim, ki so samo debelo gledali, so ljubitelji čarovnika Harryja Potterja vzvišeno odgovorili: To je vendar quidditch!
Quidditch je tista ekipna igra, pri kateri mladi Harry Potter po hudem in divjem boju ulovi drvečo zlato kroglico ter tako svojo ekipo pred navdušenim občinstvom čarovniške šole Bradavičarka popelje do zmage – če seveda zelo poenostavimo. Da bi bila slika popolnejša, si je treba predstavljati malce temačno ozračje nad polnim stadionom ter divjo tekmo v zraku. Bodoči čarovniki drvijo na metlah, se mimo soigralcev prebijajo do gola (pitch), da bi skozenj pognali lokl (quaffle), nasprotniki jih poskušajo onesposobiti s štamfi (bludger), med njimi šviga zlata kroglica oziroma zviz (snitch), ki prinese takojšnjo zmago, občinstvo zadržuje dih, mojstri čarovniki jih motrijo z ostrimi pogledi ...
Išče se zviz
Napetost narašča, igralci so neusmiljeni, glavni junak je v smrtni nevarnosti – dokler se vse skupaj ne razreši v prid najbolj priljubljenemu mlademu čarovniku na svetu, Bradavičarka pa naprej živi idilično življenje v domišljiji ljubiteljev sedmih romanov pisateljice J. K. Rowling, na podlagi katerih so posneli osem filmov. Kakor knjige so tudi filmi takšna uspešnica, da s podrobnejšimi opisi najbrž samo tratimo besede.
Harry Potter je dosegel tolikšno slavo, da je med občudovalci postal tako rekoč resnični junak, vsekakor pa so za svojo vzeli tudi priljubljeno igro čarovniških vajencev. Quidditch tako ni več samo njihova igra, ampak se je preselil na trdna tla – pa čeprav so čarovniki stadione prav zaradi nevarnosti, da bi jih odkrili bunkeljni, pogosto skrili v močvirja in jih zavarovali z raznimi uroki, kakor je med drugim mogoče izvedeti v zgodovinski knjigi J. K. Rowling Quidditch through the ages. Čeprav so se nekateri bunkeljni v quidditchu že precej izpopolnili, vendarle niso blizu čarovnikom, zato se ta quidditch imenuje bunkeljski (muggle quidditch).
In tako je tudi v sredo Peter Buzáš, ki je opravljal vloge igralca, trenerja in sodnika hkrati, odgovoril bunkeljnu, ki je ob improviziranem igrišču na trati Tivolija provociral igralce, češ da bi vendar morali leteti, kakor v filmu: »Saj zato pa se imenuje bunkeljski quidditch!« Drugi sprehajalci so si večinoma začudeno ogledovali skupino, ki si je postavila nekakšne kroge na palicah in se podila po travi s palicami med nogami, tisti, ki so v pripomočkih in igrišču prepoznali fantazijsko igro, pa so si poskušali v spomin priklicati pravila.
Ljubljanska ekipa si je pravila še malce prikrojila, saj še nima dovolj članov, da bi igrala, kakor je treba. V dveh ekipah bi moralo biti po sedem igralcev, poleg tega bi potrebovali še enega, ki bi bil zviz. Bunkeljni namreč zlato kroglico ponazorijo z igralcem, ki ima rumeni dres in na hrbet pritrjen rumeni trak (kot nekakšen rep) in mora biti predvsem zelo uren. Tokrat se je na igrišču v Tivoliju zbralo deset igralcev. Gole so si naredili iz krogov, pritrjenih na stojala (ki so jih izdelali iz plastičnih vodovodnih cevi), metle so bile plastične palice z odebeljenimi konci, lokl in štamfi mehke žoge, kandidata za zviza pa sploh niso imeli. Kljub temu so se po pet igralcev razporedili na vsako stran igrišča, zavzeli startni položaj ob metli in čakali na znak, da se lahko zapodijo na drugo stran.
Ko se je to zgodilo, je za amaterskega opazovalca zavladala popolna zmeda, ki jo je še povečeval pes ene izmed igralk, saj se nikakor ni mogel odločiti, kateri ekipi bi se pridružil. A kmalu je postalo jasno, kam kdo teče, cilja in kdo dobiva točke, seštevanje teh pa je že zahtevalo malo višjo stopnjo pozornosti (vsak gol prinese deset točk). Noro dirjanje od ene strani do druge ter hkrati koncentriranje na pravila sta do prvega odmora že lepo upehali igralce in pritegnili nekaj radovednežev.
Mednarodna zasedba
Verena Deutsch, ki smo jo takoj prepoznali kot organizatorko igre, je bila zadovoljna, ker je okoli sebe zbrala dovolj ljudi, da so vsaj vaditi lahko začeli. »Vsakič jih pride več. Ponavadi prvič nočejo igrati, potem pa jih pritegne in se nam naslednjič pridružijo,« je razlagala in se takoj razgledala med gledalci, da bi prepoznala potencialne člane ljubljanskega quidditcha.
Mlado Nemko je igra prevzela pred kakim letom, v nemškem Freiburgu, nato še v Bruslju v Belgiji. Štiriindvajsetletna študentka je namreč vključena v Evropsko prostovoljno službo in tako je prispela tudi do Slovenije, natančneje do Sežane, kjer je delala v Mladinskem centru Podlaga. Zdaj je študentka zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti in oktobra ji je končno uspelo ustanoviti amatersko športno ekipo, večinoma iz znancev in sošolcev, pripeljala je tudi sostanovalca Boruta, je naštevala.
Kmalu jo je po znancih poiskal mladi Slovak Peter Buzáš, ki je prišel oktobra v Slovenijo kot študent na izmenjavi v okviru Erasmusa in je bil ravno tako že okužen z igro. Je namreč član ekipe Pressburg Phantoms, in čeprav ima ta ravno tako precej kratko zgodovino, je doslej že toliko usvojil pravila, da je dovolj dober za trenerja ljubljanskih bunkeljnov. »Prej sem jaz delal napake, zdaj pa vidim, da jih delajo drugi,« se je krohotal visokorasli mladenič, ki nosi vzdevek Pie. Kljub temu je zelo hitro postal dober iskalec (igralec, ki lovi zviz, ta prinese ekipi 30 točk), morda tudi zato, ker se tako vživi v igro, da ga nihče ne ustavi, je ugotavljal med smehom.
In kar je pri tem še posebno zanimivo, je, da 26-letni študent kognitivne znanosti sploh ni oboževalec Harryja Potterja. Videl je le en film, prebral pa ni nobene knjige, je priznal. Mu je pa zelo blizu fantazijski svet, navsezadnje se je tudi z ljubitelji quidditcha seznanil na eni izmed konvencij, kjer se zbirajo navdušenci nad vsemi vrstami domišljijskih svetov, prav tako se rad udeležuje dogodkov, ki jih pripravljajo ljubitelji igranja fantazijskih vlog (Larp – Live action role playing).
Našel se je zviz
Kako se vživi v svoje vloge, se je hitro poznalo tudi na igrišču. Kmalu je padel eden izmed improviziranih golov in polomljen pristal na robu igrišča. Podobno se je zgodilo že na prejšnjem treningu, je povedal Peter, tokrat ga, če smo natančni, ni zlomil on, ampak je vanj v zanosu potisnil soigralca, ki je poskušal zadeti gol. »Hm, očitno sem res uničevalen,« se je krohotal. Čez nekaj minut je Verena ob polomljeni gol položila še palico, ki je dotlej igrala vlogo metle, s čimer smo posredno dobili odgovor na vprašanje, zakaj vendar ne uporabljajo pravih metel. Soigralci bi se lahko na njih popraskali, poleg tega bi se lahko poškodovali na trskah, če bi se zlomile, je pojasnila Verena.
Ravno takrat je na igrišče priteklo še eno dekle in število igralcev se je približevalo zaželenemu, je zadovoljno ugotavljal trener. Angleščina se je zdela kot uradni jezik (tako so si tudi poenostavili poimenovanja in zmedo s sicer simpatičnimi slovenskimi prevodi), čeprav so v ekipi prevladovali slovenski študentje. Ampak narodnost nikakor ni bila pomembna, tudi spol pri quidditchu ni odločilen – oziroma le toliko, da morajo biti ekipe mešane, poleg tega se lahko igralci ravnajo po spolu, kakršnega čutijo, in ne po biološkem, je povedala Verena.
Še pred koncem treninga se je neznansko razveselila napovedi dvojice fantov, ki sta tokrat tekmo samo opazovala. Prihodnjič bo eden izmed njiju zviz.
