Tiskane izdaje
Čas, ko je naš vsakdanji govor tako zapolnjen z besedno zvezo lažne novice, da so jo ustvarjalci slovarja Collins izbrali za besedo leta, je dobro izhodišče za resno vprašanje: znamo razbrati, ali je vest resnična ali lažna? Na to vprašanje so včeraj poskušali odgovoriti učenci 7. b razreda na Osnovni šoli Franceta Bevka Ljubljana v okviru projekta medijske pismenosti, ki ga izvaja Zavod Časoris.
Novica o petindvajsetkilogramskem dojenčku zveni tako prismuknjeno, da se ob njej vsakdo le nasmehne, toda če je opremljena s fotografijo tolstega otroka, napisana na način, kakršnega smo vajeni iz medijev, in opremljena z virom (čeravno vprašljivim), zbudi vsaj malo sumničavosti. Ali pa o tem, da je lačni pingvin vdrl v dom v Peruju in si več kot očitno poiskal nekaj, s čimer je lahko potešil nestrpni želodec.
Sedmošolci včeraj niso imeli prav veliko težav s prepoznavanjem, da je prva novica lažna, njihovi vrstniki iz Velike Britanije pa so bili bistveno manj prepričani o tem, je povedala vodja delavnice, nekdanja novinarka Dela dr. Sonja Merljak Zdovc, ustanoviteljica in odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Kviz, v katerem predstavijo otrokom štiri enake novice, dve resnični in dve lažni, je oblikoval BBC. Pri novici o iznajdljivem pingvinu so bili učenci šole OŠ Franceta Bevka bistveno bolj razdeljeni, eden izmed ključnih prepoznavnih znakov pa je bil vir, to je bila tiskovna agencija Reuters. (Vir članka o dojenčku je bil izmišljen za potrebe kviza). Od kod pride informacija in kdo jo objavi, je bilo tudi izhodišče včerajšnjega medijskega opismenjevanja mladih in razbiranja zrnja od plevela.
Ključna vprašanja
V veliki dilemi so se šolarji znašli ob članku o orjaški anakondi, ki so ga na spletnih straneh www.dailymail.co.uk in svet24.si povzeli po zgodbi s facebooka. Zakaj menite, da je zgodba resnična, je vprašala Sonja Merljak Zdovc tiste, ki so ji verjeli. Po fotografijah, je bilo slišati odgovor. Zakaj pa menite, da je lažna, se je glasilo vprašanje drugi strani. Zaradi vira, je tokrat zvenel odgovor in z njim še nekaj precej razumnih pripomb, zakaj se to ne bi moglo zgoditi. Novica je bila res izmišljena, povzeli pa so jo številni svetovni mediji, podtaknili so jim jo menda kar brazilski novinarji sami.
V poplavi informacij vir torej sploh ni zagotovilo, da je novica resnična, je poudarila Merljak Zdovčeva, zato naj mladi, ko zasledijo vprašljive novice, najprej trezno razmislijo, ali niso preveč nenavadne, predvsem pa naj si poskušajo odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj: kdo je avtor zgodbe, ali je še kdo poročal o njej, kakšen je namen sporočila, kaj manjka v sporočilu, ali ga lahko bralci različno dojemajo, na katere vrednote, čustva poskuša vplivati in predvsem, kako ugotoviti, ali je resnično. Eden izmed načinov je, kot je predlagala, spletna stran Snopes, kjer lahko preverijo marsikatero informacijo.
Šale ni več
Navedeni primeri sodijo med tiste, ki bi jih lahko zapisali v sekcijo bizarno ali bi sodili med prvoaprilske šale, toda po zadnjem letu sodeč, šale ni več, kajti uporaba besedne zveze »lažne novice« (fake news) se je od leta 2015 povečala za 365 odstotkov, kakor so ugotovili snovalci slovarja Collins. Ta jih definira kot »lažne, pogoste senzacionalistične informacije, ki se širijo pod krinko novinarskega poročanja«.
Precej je k porastu priljubljenosti s pogosto uporabo in zlorabo prispeval ameriški predsednik Donald Trump, precej pa tudi samo širjenje takih novic. Ena izmed najbolj znanih je tista, ki je imela pomembno vlogo pri odločitvi Britancev za izstop iz Evropske unije.
Merljak Zdovčeva je pokazala fotografijo angleškega avtobusa, ki je sporočal: V Evropsko unijo vsak teden pošiljamo 350 milijonov funtov (ki bi jih lahko porabili v zdravstvu). Ta znesek, prvič, ni bil pravilen, in drugič, ni upošteval, koliko denarja na Otoku počrpajo iz EU. A nepravilna informacija je že vplivala na čustva ljudi in kljub pojasnilom živela svoje življenje.
Da bi šolarji bolje dojeli, kako lahko lažne novice vplivajo na ljudi, je Merljak Zdovčeva navedla primer, ki jih je bistveno bolj vznemiril. »Kaj če bi razširila novico, da otroci niso preutrujeni, zato bi lahko odpravili počitnice?« Med mladim občinstvom so vzniknili velika nejevera in tisoč in en odgovor, zakaj da ji to ne bi uspelo, toda izkušena novinarka in poznavalka medijev jim je iz rokava stresla nekaj argumentov: »Starši bi se najbrž strinjali, ker nimajo toliko dopusta kot vi počitnic in imajo težave z zagotavljanjem varstva, tudi učitelji bi morda bili za, ker bi to prineslo nove zaposlitve ...«
Delavnico je vodila dr. Sonja Merljak Zdovc, ustanoviteljica in odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Foto: Roman Šipić/Delo
Ko so ostali brez odgovora, je ostal le nasvet: Ne preostane vam nič drugega kot to, da ste ozaveščeni bralci, da ste pozorni na vire, da znate prepoznati, kateri so verodostojni. »Edini spopad z lažnimi novicami je medijska pismenost,« je poudarila Merljak Zdovčeva, »prepoznavanje lažnih novic je seveda le del tega, je trenutno najbolj pereč problem.« Predvsem pa se ne bi smeli sprenevedati in bi jim morali preprosto reči laži, je še citirala profesorico in medijsko strokovnjakinjo dr. Sandro Bašić Hrvatin.
Spet ta Trump
Da obstaja toliko različnih portalov, ki razširjajo različne informacije, je presenetilo sedmošolko Injo. Kot je priznala, ji ta svet ni prav domač, vsekakor pa bo pozorna na vire informacij. Tudi Tine je ob koncu ugotavljal, da mu je delavnica odprla oči, čeprav mu to, da je svet poln lažnih novic, ni nekaj novega. Če naleti na kakšno sumljivo, si želi predvsem izvedeti, od kod je prišla in kako je nastala, sicer pa je pomemben vir informacij v njihovem domu CNN, ki ga oče spremlja ob jutrih. In kaj je bilo na sporedu to jutro? »Ah, spet nekaj o Trumpu,« je nekoliko naveličano odgovoril sedmošolec.
Razbiranje, katere novice so lažne, je za mlade, že rojene v svet, ki ga obvladuje splet, neznansko težka naloga, je ugotavljala ravnateljica OŠ Franceta Bevka Barbara Kampjut. »Zato jih je treba naučiti uporabljati digitalne tehnologije in obvarovati pred njihovimi nevarnostmi. To je naloga šole.« Za zdaj sicer ugotavlja, da niso povsem izgubili kompasa in uporabljajo internet za vzdrževanje realnih prijateljstev, a starejši ko bodo, večja je verjetnost, da se bodo izgubili v virtualnem svetu.
V delavnici medijske pismenosti tokrat sodelujejo le sedmošolci, želi pa si, da bi nekakšno digitalno vzgojo vključili v kurikulum vseh razredov osnovne šole. Zdaj se s Sonjo Merljak Zdovc pogovarjata o tem, da bi pripravili pilotski projekt celoletnega medijskega opismenjevanja četrto- in petošolcev in ga vključili v nadstandardno ponudbo šole. OŠ Franceta Bevka je sicer ena od 14 slovenskih šol, ki so se prijavile za sodelovanje v projektu, ki ga je pripravil Zavod Časoris v sodelovanju z Društvom novinarjev Slovenije in s finančno podporo veleposlaništva ZDA.
