Čas na Planini ni pastirjev gospodar

Pastirji so se s koso na rami vrnili okrog poldneva in se raztepli po naselju pastirskih stanov. Kakšnih 25 jih je ta dan oddelalo štiriurni šiht na delu pašnikov, kjer sta se razrasli neužitno šavje in močvirsko rastlinje. Med njimi je 12-letni Florjan, pravnuk Petra Erjavška, enega najstarejših pastirjev na Veliki planini.

Visoka planota v preddverju Kamniških Alp je še danes, kar je bila že za časa Marije Terezije, to je poletni pašnik, na katerega pastirji vsako leto priženejo svoje govedo. Čeprav jih ni več toliko kot nekoč, je življenje v Pastirski vasi, kjer je v tipičnem tradicionalnem slogu oštevilčenih 63 pastirskih stanov, tudi te dni v znamenju paše približno 400-glavega goveda, ki tamkajšnjim pastirjem določa svoj delovni ritem. Letos na planini pase 22 pastirjev, nekaj stanov zasedajo počitnikarji, več kot tretjina pa je praznih. Vstajajo z jutranjim svitom in odhajajo spat z večernim mrakom. Vmes počnejo vse tisto, kar dela Veliko planino nadvse privlačno za številne tuje turiste, ki se nanjo večinoma povzpnejo z gondolo iz Kamniške Bistrice in v svojih živih vetrovkah gomazijo vsepovsod med starimi lesenimi bajtami. Tujcev, ki jih preseneti živahno dogajanje na planini, s starodavnimi pastirskimi stanovi, je med tednom najmanj štiri petine. Tako kot parček iz francoske Provanse, ki se je ustavil pred počrnelo Erjavškovo bajto, iz katere se kljub poletju nenehno suklja dim, večina pride na Planino sama. Francoza iz mesta Aix-en-Provence je za obisk Planine navdušil zapis v vodniku Lonely Planet.

Skrbno utrjene ceste

Predvsem slovenski izletniki se na planino odpravijo po cesti, ki je zadnja leta dobro označena vse od odcepa z glavne ceste iz Kamnika proti Gornjemu Gradu. Po dobro utrjeni makadamski cesti se je dandanes mogoče pripeljati od zaselka Kranjski Rak pa mimo Kisovca, kjer so že prve planšarije, in čez Gojško planino tik pod Veliko planino. Večina izletnikov, ki se želi nadihati svežega zraka na gozdnih potkah, pusti svoje avtomobile precej nižje, najvišje pa v Mačkovem kotu, od koder smejo naprej le še planšarji. Za te je z zapornico varovano parkirišče urejeno nekaj zavojev višje, na kraju, ki mu pravijo Pod veliko gričo. Od tam do pastirskega naselja je še kakšnih 15 minut hoje; v primeru hude sile, denimo bolezni, se je mogoče pripeljati prav do pastirskih stanov; če seveda ni kakšno hudo deževje odneslo ceste. To se dogaja, toda pastirji jo vedno znova popravijo in utrdijo.

Popravljanje cest in poti je za planšarje del obveznosti do pašne skupnosti. Vsaka bajta mora oddelati svoj »šiht« za pašno skupnost, glede na to, koliko ima glav živine, pojasni »tlako« Srčkov Peter, kakor 75-letnega Erjavška kličejo po bajtarsko. Tako je že od pamtiveka ali vsaj od Marije Terezije: za kravo je poln šiht, to je šest ur, za telico je pol šihta, za telička pa nič. Če kdo ne more sam, lahko oddela šiht za njega sorodnik ali pa kdo, ki ga najame. Tistega dne so kosili, kdaj drugič sekajo ruševje, popravljajo ograje ali krpajo ceste, in medtem ko je mali Florjan, ki se na planini počuti kakor riba v vodi, delal tlako z možmi iz drugih bajt, je stari pastir iz debelih plohov tesal veliko mizo, za katero bodo posedali obiskovalci ali turisti, ki pridejo k njemu na kislo mleko.

Turista iz Provanse sta brez omahovanja segla v žep za hlebček komaj 14 dni starega sira, kakršnega Srčkov Peter izdeluje tako rekoč kar za domačo mizo, saj pastirji nimajo skupne sirarne. Vsako jutro po molži nalije nekaj latvic mleka za kisanje, nekaj litrov pa nameni za sir. Tega po postopku sirjenja na velikem štedilniku posuši kar v malem predprostoru in očitno ima z njim srečno roko, saj so njegovi približno polkilogramski hlebčki vabljivega videza, vonja pa tudi okusa. Zagotovo k temu pripomorejo tudi dolgoletne planšarske izkušnje.

Brez papirjev ne gre

K siru postavi na ogled tudi trniče, tradicionalni velikoplaninski sirček, ki ga izdeluje iz skute, v katero zameša nekaj smetane – za vezivo in soli – za konzerviranje. Maso zgnete v primerno obliko, tradicionalno je to oblika ženske dojke, in se je nato loti z ornamentiranjem. Za vtiskovanje ornamentov v mehko hruškasto gmoto uporabi reliefno izrezljane lesene deščice, ki jim pravijo kar pisave. Pri tem izbira med dobrim ducatom pisav, vsaka ima drugačne ornamente, ki jih je izrezljal kar z žepnim nožičem. Nekoč so pastirji trniče – vedno v paru – podarjali svojim izvoljenkam, ko so se konec poletja vračali v dolino, danes jih ponekod v dolini strežejo kot kulinarično posebnost. Lepo izrezljane Erjavškove pisave kažejo, da čas na planini ni pastirjev gospodar.

Čeprav se zdi, da se je čas tam gori ustavil, pastirji niso odrezani od sveta. Imajo cesto in mobilne telefone, imajo agregate za elektriko, nekaterim služi za luč, drugim tudi za televizijo. Hermetičnost in hkrati svoboda planinskega življenja sta navidezni. Pred kratkim so dobili celo inšpekcijski nadzor glede kakovosti mlečnih izdelkov, ki jih prodajajo turistom, nam v vzorno pospravljeni izbi njegove bajte pripoveduje Peter Erjavšek. Enkrat na ateden mora oddati v pregled vzorce mleka za kisanje in enkrat v sezoni tudi za sir. Prav se mu zdi, da ima urejene vse potrebne papirje.

Peter Erjavšek, upokojenec, že 25 let pase živino svoje hčere, ki se je primožila na kmetijo s stanom na Veliki planini. Pravzaprav je na planini že daljnega leta 1955 pasel krave svojega strica. Čeprav je delal kot livar v kamniškem Titanu, so mu bila kmečka opravila vedno blizu. Prav tako kot so mu, gorniku, ki je že mladih letih pomagal očetu nadelovati planinske poti, blizu gore iz venca Kamniških Alp, med katerimi je iz njegove bajte najbolj impozantna videti 2350 metrov visoka Ojstrica.

Drugačnega življenja kot v stanu na valoviti planoti pod Gradiščem, s 1666 metri nadmorske višine, najvišjim vrhom Velike Planine, si pastir poleti sploh ne more predstavljati. Na robu naselja je kapela Marije Snežne, ki je bila prvič postavljena leta 1938 in kasneje požgana, prenovljena pa na istem mestu leta 1988. Peter Erjavšek se vsako nedeljo, praznično opravljen v svojo tradicionalno pastirsko nošo, udeleži tradicionalne popoldanske maše za pastirje. V pletenih coklah z lesenim podplatom, volnenimi dokolenkami, v kratkih planinskih hlačah, ki jih držijo usnjene naramnice, s starinsko ukrojeno platneno srajco in širokokrajnim črnim klobukom, za katerim je skrbno zataknjen šopek volkovca, vzbuja pozornost kjer koli se pojavi.

Noša bo šla z njim

Ko si ogrne še star pastirski plašč, zvezan skupaj iz dolgih in tenkih listov lipovega lubja, znamenitost te regije, in vzame v roke trižilno pastirsko palico z gamsovim rogom na vrhu, je na veselje turistov prava podoba starožitnosti, kakršne ne srečaš vsak dan. V roke vzame pastirski rog, narejen iz okovanega kravjega roga, in zatrobi kravam, ki se tako kot pastirji, ki prihajajo s šihta, zgrinjajo z bližnje paše proti svojim stanovom.

Zakaj se vas nenadoma napolni z živino, ki se je še pravkar pasla nekje po obronkih, staremu pastirju niti po dolgoletnem delu z rogatim blagom še ni jasno. Kot drugi pa ve, da se dopoldne pasejo nižje, popoldne pa se pomaknejo bolj pod vrh Gradišča. V vmesnem času in na veselje mimoidočih turistov jih Srčkov Peter krmi s starim kruhom. Na dvorišče pred bajto jih ne spusti, zato je treba skrbno zapirati leso. Ne le zato, ker bi mu puščale kravjake na samem hišnem pragu, ampak tudi zato, ker pastir v kotu s travno preprogo poraslega dvorišča čuva majcen s kopreno prekrit vrtiček. Na višini 1600 metrov goji malo solate ter peteršilj in še nekaj začimb.

Osnovna hrana obeh pastirjev pri hišni številki 20 je seveda mleko, najraje imata sveže pomolženega, ko je še toplo in penasto, kolikor ga ne predelata in prodata. Za zdravje je dobro, je prepričan pastir, ki daleč stran od zdravnikov vse poletje nabira zelišča, kot so ranjak, rman, materina dušica, resa, in jih suši ter kuha v čaju. Pravnuk Florjan, ki v tem planinskem raju sploh ne pogreša računalnika, televizije ali telefona, mu medtem pomaga pri živini. Zvečer prižene s paše, pokida gnoj v staji, kjer noči njunih šest živali, včasih celo pomolze, če mora Peter – vsaj enkrat na teden – v dolino.

Pastirja bosta na Planini še kakšen dober mesec, nato ju bodo megla, včasih tudi prve snežinke z ostrim vetrom in hladne noči pognale skupaj z njuno živino v dolino. Kakor sta s čredico potovala iz domačega hleva gor, za kakšnih pet ur hoje je poti, tako bosta počasi, z odmori za pašo in počitek, gnala tudi domov. Stari pastir bo v nahrbtnik skrbno zložil svojo planšarsko nošo. Tudi v dolini jo rad obleče in pokaže na sejmih ali turističnih prireditvah. Naslednjič bo svojega stana verjetno že gazil sneg. Na jambor pred bajto obešena zelena zastava z velikim rdečim srcem na sredini pa bo znak, da se je Srčkov Peter vrnil na Planino, brez katere ne zdrži dolgo niti v najbolj zimskih mesecih.