Tiskane izdaje
Sprehod po Cicibanovih pisanih straneh prinaša še mnogo več kot le občutenje nostalgije po lastnem otroštvu. To je pravi časovni stroj z okoli 770 »kolesci« oziroma številkami, ki pripovedujejo tako o slovenski literarni in likovni umetnosti kot tudi o različnih vidikih naše družbe in njenem odnosu do otroka, poudarja dr. Petja Grafenauer, avtorica razstave Ciciban, Prvih sedemdeset let.
Še danes se zdi neverjetno, da se je list za najmlajše rodil le štiri mesece po osvoboditvi Ljubljane in le dva meseca po tem, ko so se na prvi seji Oddelka za mladinski tisk pri Zvezi mladine Slovenije zanj dogovorili. Revija, ki se je kot kakovostna pokazala že s prvo številko, je imela dobro razvejeno distribucijo in je v krajih, kjer še niso imeli učbenikov, te nadomestila kot učno gradivo. Zato se je dr. Petja Grafenauer odločila, da razstavo, za katero so gradivo večinoma posodili posamezniki, razdeli po temah šolskega urnika. V Odmor je uvrstila pisma urednikov bralcem, naj se na Cicibana le naročijo. Božo Kos, ki ga je urejal med letoma 1976 in 1992, je tako v časih inflacije v 80. letih nazorno narisal, da Ciciban stane toliko kot sladoled, flomaster ali očkovo pivo.
Tudi Drnovšek in Pučnik
Čeprav velja, da je prav Božo Kos, edini naravoslovec med uredniki, najvidnejše prelomil s prevladujočo literarno vsebino Cicibana, pa Petja Grafenauer pravi, da so o poljudnoznanstvenih temah pisali že pred njim. Le da so ob koncu 40. in v začetku 50. let oziroma v časih mladinskih delovnih brigad mednje spadali prispevki o gradnji ceste od Ljubljane do Iga in takratnih tehnologijah, kakršen je bil cestni valjar. Ko so ZDA in Rusija v 60. letih tekmovale za prevlado v vesolju, so strani polnile zgodbe in ilustracije o sovjetski štirinožni kozmonavtki Lajki, veliko je bilo govora o atomu in tem, kako nastane, predstavljen pa je bil kot personificiran lik. »Božo Kos je vnesel predvsem pedagoški pristop. Naravoslovna vprašanja so bila predstavljena bolj šaljivo in s poskusi, ki jih je moja generacija lahko preizkušala kar doma,« se spominja.
Ko se je Cicibanov lotila z raziskovalnega vidika, je naletela na kar nekaj zanimivosti. Ko je umrl jugoslovanski predsednik Jospis Broz Tito, je bila njegovi smrti posvečena celotna številka. To je bila tudi edina črno-bela številka v zgodovini izhajanja. Vanjo so bili uvrščeni odlomki iz Titovih govorov, v katerih je poudarjal pomen učenja, literarna besedila, ki so se jih šolarji učili tudi v šoli, ter čustvena pisma bralcev. »Čeprav je bila politična indoktrinacija v tem času velika, je po mojih izkušnjah prinašala tudi nekaj pozitivnega; imeli smo nekaj, v kar smo verjeli, in česa podobnega danes ni. Ne predstavljam si, da bi moj sin ob smrti kakšnega politika spisal zelo čustveno pismo o tem, kako se počuti. To so bili res drugačni časi,« pravi sogovornica.
Čeprav je pričakovala, da sta bili ideologija in politika tudi v Cicibanu vseprisotni še tja v 60. leta, v čas aktivne vloge Jugoslavije v gibanju neuvrščenih, je bil Ciciban podobno ideološki tudi v času slovenske pomladi in osamosvojitve v začetku 90. let. Na njegovih straneh je izšla cela serija nagovorov pomembnih Slovencev osamosvojiteljev, od dr. Janeza Drnovška, tedanjega predsednika predsedstva SFRJ, do dr. Jožeta Pučnika v vlogi kandidata za predsednika Slovenije. Medtem ko je prvi zapisal, da odrasli, zlasti on kot predsednik, bremen sodobnega časa ne bodo pustili najmlajšim in da bodo poskušali storiti vse, da bi uresničili čim boljše možnosti za delo, življenje, je dr. Pučnik nered v otroški sobi primerjal z neredom v državi. Zato je predlagal, da se z otroki dogovorijo takole: »Vi uredite vsak svojo sobo, jaz pa bom skupaj s sodelavci uredil državo. Imeli bomo red in bomo lahko hitreje in bolje vse naredili. Živeli bomo varno, lepo in bogato.«
Čeprav je Ciciban hotel otrokom le pojasniti, kaj se v tistem trenutku dogaja v državi in se pri tem ni postavljal ne na levo ne na desno, je po besedah sogovornice to le še eden od dokazov političnih obljub o lepših, bogatejših in srečnejših časih, v katere smo zares verjeli in zaradi katerih smo postsocializem doživeli še bolj razočaranih obrazov.
Matematika s Piko Nogavičko
Zanimive drobce zgodovine je najti tudi v športnih rubrikah. V začetnih letih so otroke učili, kako se doma izdela smuči in se je mogoče naučiti smučati. Z razvojem športa in športne industrije, z vzponom Elana in naših smučarjev v 70. in 80. letih pa so v ospredje prišli drugačni prispevki. V seriji, ki jo je pripravljal urednik Igor Longyka, tudi oče radijskega voditelja Jureta Longyke, so bili predstavljeni naši znani športniki, od telovadca Mira Cerarja do smučarja Bojana Križaja.
V poznejših letih so šport začeli predstavljati v kontekstu skrbi za ohranjanje zdravja oziroma zdravega življenjskega sloga, kamor je spadala tudi zdrava prehrana. Družina Cickovih, denimo, je nagovarjala bralce, naj spodbudijo starše in družino k obisku Trim steze ali nedeljskemu sprehodu v gozd, eno od serij o zdravi prehrani, natančneje o rastlinah, ki jih najdemo v naravi, pa je pripravljal znani poznavalec Dario Cortese. »Čeprav matematika ni bila ravno pogosta Cicibanova tema, je to postala v 70. letih, ko je izšla serija matematičnih nalog s Piko Nogavičko Marjance Jemec Božič. V tem času so na uredništvo bralci pisali, kako radi rešujejo te naloge,« je strnila sogovornica.
Skozi dikcijo otrok v pismih bralcev je še danes mogoče začutiti, v kakšnih časih so živeli. Sogovornici je iz začetnih številk seglo v srce zlasti pismo pionirja Milana Cimpriča iz Drage. »V Gonarsu je bila taka lakota, da se ne da povedati. Vse olupke smo pojedli, katere so kuharji zmetali v jamo. Nekoč smo vsi padli v to jamo. Jaz sem bil spodaj, drugi so padli na mene. Vse kosti so me bolele. Dobil sem malo olupkov. Žalostno je bilo v Gonarsu.« Pretresljiva je tudi izpoved pionirke Marice Štimec iz Bosljive Loke o tem, da očeta v internaciji ni videla, saj je fašisti niso pustili k njemu, tam ji je umrla tudi mama. »Niso me pustili k njej, tudi ko je umirala. Le na pogreb sem šla. Iz Italije sem se vrnila sirota brez mamice.«
V poznejših letih je med pismi malih bralcev najti imena poznejših oziroma današnjih znanih Slovencev; denimo radijski voditelj in novinar Jure Longyka je v 1. razredu napisal šaljivo pesem Maškarada, filmski kritik Silvan Furlan pa zelo dolgo pismo o maski za potapljanje, ki mu jo je podaril Ciciban, in težavah, ki mu jo je pozneje povzročila. Kulturni aktivist in član kolektiva kluba Gromka Miha Zadnikar je pisal, da so njegovo šolo za Bežigradom preimenovali v Osnovno šolo Franceta Bevka in kakšno proslavo so imeli tedaj. Igralka Nina Ivanič je opisovala, kako njen oče leti z letalom in kako je nad poletom navdušena tudi sama, Ciciban pa ji je svetoval, naj postane pilotka.
Poznejši novinar, urednik in generalni direktor RTV Aleks Štakul je prispeval križanko, pesnik Tomaž Šalamun in njegova sestra, literarna zgodovinarka in prevajalka Katarina (Šalamun Biedrzycka) pa sta v 50. letih Cicibanu pisala iz Mostarja ter opisala, kakšno je tam življenje. Pisma bralcev iz zamejstva ali iz kakšnega drugega konca Jugoslavije, kamor so se otroci preselili večinoma zaradi službe svojih staršev, je zaslediti še v zgodnjih letih 70. letih, saj je Ciciban potoval k naročnikom tudi po Jugoslaviji. V 80. letih ga je bralo kar 100.000 slovenskih otrok.
Viden tok slovenske umetnosti
Dr. Petji Grafenauer, umetnostni zgodovinarki po izobrazbi, se zdi neprecenljivo tudi dejstvo, da je v zgodnjih časih Cicibana otroške risbe komentiral znani slikar in grafik Bogdan Borčič, skozi različna obdobja pa je tudi v Cicibanu mogoče slediti razvojnemu toku slovenske umetnosti, kakršen se kaže v različnih zvrsteh. »Morda se je v Cicibanu, prek katerega je država tako ali drugače sporočala ideologijo, nekoliko dlje obdržala le socrealistična oziroma realistična ilustracija, vendar je nato hitro prešla v visoki modernizem, ki je trajal do poznih 70. let. Ciciban vsekakor ni vztrajal pri eni smeri in redke revije so tako natančno izbirale najboljše avtorje svojega časa, zato je seznam Cicibanovih ustvarjalcev impresiven,« še dodaja.
V pregledu pa se je pokazalo še nekaj; v začetnih desetletjih se je poskušalo otroka prilagoditi svetu odraslih, nato pa se je svet odraslih začel približevati otroku, dokler ni v zadnjih dvajsetih letih v ospredje stopilo otroško gledišče, otrokove potrebe in želje. A tudi tedaj so se v Cicibanu obdržale resne teme. »Ciciban je spregovoril tako o alkoholizmu in aidsu kot o nasilju v družini in istospolni družini, kar pa je pred dvema letoma v javnosti dvignilo kar nekaj prahu. Na aktualna družbena vprašanja poskuša odgovarjati tudi danes,« je prepričana sogovornica. Njena razstava (likovno sta jo zasnovala z Vasjo Cenčičem) v Galerijo Vodnikova domačija Šiška v Ljubljani vabi do 11. oktobra, potem pa se bo predvidoma selila še po drugih slovenskih krajih in potovala tudi v zamejstvo.
