Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bile Špelce žive

Univerza za tretje življenjsko obdobje Lipa Domžale je z raznovrstnimi dejavnostmi začela delovati spomladi 1997. Prav gotovo pa izstopajo prostovoljke, ki so se že pred več kot desetletjem priključile Unicefovemu programu izdelovanja punčk iz cunj. Tako zelo so se navezale nanje, da jim pravijo kar domžalske Špelce.

Leta 2004 so vzpostavile stik z Unicefom, nato je sledil obisk prostovoljk v Novi Gorici, ki so že bile vključene v program Posvoji punčko, reši otroka. Ko so osvojile osnove izdelovanja punčk, so dame velikega srca začele delo, ki jih še danes napolnjuje z osebnim zadovoljstvom, saj se zavedajo, da z vsako pomagajo enemu otroku. Odkar so leta 2005 oddale Unicefu prvo pošiljko, so domžalske Špelce zaslovele po vsem svetu, na kar so prostovoljke še posebno ponosne. Mira Kavčič, ki je bila prva mentorica izdelovalk punčk iz cunj, je povedala: »Naše punčke so na Japonskem, Kitajskem, v Ameriki in Braziliji, na skoraj vseh celinah.«

Izdelujejo jih doma ali v prostorih Lipe, na Ljubljanski cesti 58, v Domžalah, kjer se srečujejo vsak petek med 9. in 11. uro. »Ponavadi nas prihaja približno 12, kakšno leto tudi po 15, bilo nas je pa tudi že samo pet,« je povedala Metka Paternoster, sedanja predsednica društva. »Punčke začnemo izdelovati s 1. oktobrom, končamo pa konec maja. Kadar je skupina tako velika kot zdaj, nam uspe v osmih mesecih izdelati skoraj 250 punčk, v desetih letih smo jih tako na Unicef poslale že več kot 2100. Vsaka nastaja od 15 ur do 20 ur, zahtevnejše pa tudi več. Najprej je treba skrojiti telesce, potem sešiti oblekico, narediti frizuro, obrazek, splesti copatke ... Za vse punčke jih splete gospa Milka.«

Lado Leskovar iz cunj

Metki najbolje uspevajo Pike Nogavičke. Doslej jih je izdelala že več kot 140. Samo Pik, zraven pa še druge punčke in seveda tudi lepo število fantkov, čeprav ti v skupini zastopajo le petodstoten delež. Skupaj s kolegicami je iz cunj izdelala celo Lada Leskovarja, ambasadorja Unicefa. »Polonina ideja je bila, da bi mu za 70. rojstni dan naredile lutko z njegovo podobo. Našla je film, v katerem je nastopal, in po tem liku smo jo potem izdelale. Sešile smo pravo moško obleko, dodale kravato, lase je imel počesane na prečko. Žal je ravno takrat zbolel, zato smo mu lutko poslale. Ko smo se potem srečali na eni od razstav, se nam je iz srca zahvalil,« se je spomnila Paternostrova.

Ena od njenih posebnosti so tudi neverjetne punčke, oblečene v narodne noše. »Vse je avtentično. Ne morete si predstavljati, koliko dela je s pomanjševanjem rut, avb, nogavičk in drugih oblačil,« je poudarila. »Teh ni mogoče prodajati po 20 evrov, saj stroški nekajkrat presežejo to ceno.«

Članice društva Lipa prav dobro vedo, da z zneskom za vsako prodano oziroma posvojeno punčko enemu otroku iz manj razvitih držav sveta omogočijo cepljenje proti šestim nalezljivim otroškim boleznim. Tako jih obvarujejo pred davico, ošpicami, oslovskim kašljem, otroško paralizo, tuberkulozo in tetanusom. S projektom Punčka iz cunj pa spodbujajo tudi prijateljske vezi med izdelovalci in posvojitelji punčk. Vsaka ima osebno izkaznico in dopisnico s podatki izdelovalca. Posvojitelj z njo izdelovalcu punčke lahko sporoči, kje je ta našla novi dom. To sporočilo je za prostovoljko, ob dobrem občutku, da je opravila dobro delo za otroke, edina, a zelo spodbudna nagrada.

Metka Paternoster: »Nekateri nam jih pošljejo, večina ne. A po vrnjenih dopisnicah ugotavljamo, da obstajajo ljudje, ki vsako leto posvojijo eno ali celo več naših punčk. Med njimi je veliko znanih ljudi, tudi politikov.« Kreativnost in iznajdljivost pri nabiranju materiala, je v rokah prostovoljk. Ko so punčke izdelane, jih krstijo. Prvo ime vsake njihove punčke je Špela, fantki so Janki, temu pa vsaka ustvarjalka doda še drugo ime. »Ko lutko pogledaš, takoj veš, katero ji bo pristajalo,« je poudarila Mira. »Sprva smo jih izdelovale po tekočem traku, tako da je vsaka od nas prispevala svoj delež, zdaj pa so naše Špelce individualno delo posameznic. Tako se lahko še bolj poistovetimo z njimi. Ko smo izdelale prve, smo se tako navezale nanje, da smo jih kar same posvojile. Na Unicef smo poslale po 20 evrov, punčke pa odnesle domov. Zdaj je drugače. No, večina kolegic punčkam izriše tudi obrazek, tiste, ki pa ne zaupajo svojim sposobnostim, jih prepustijo meni, da jim vdihnem življenje. To so naši otroci, vsakega smo izdelale z ljubeznijo. Včasih jih gledamo in se kar čudimo, da ne govorijo,« je hudomušno pristavila.

Lutke z dušo

Skupaj z Milko Mezgec je Kavčičeva tista, ki je v Unicefov projekt vključena prav od prvega dne. Čeprav je gospa Milka že februarja dopolnila častitljivih 90 let – mimogrede, po videzu bi jih 20 lahko mirno zamolčala –, se še vedno prav vsak petek pridruži prostovoljkam: »Moja vnukinja Lenka Vojnovič je takrat delala pri Unicefu in projekt mi je bil takoj všeč. Zdaj sem že stara in slabo vidim, a pletenje copatkov je za moje roke še primerno.« V pičlih treh urah ji uspe zelo splesti in sešiti par volnenih copatkov. »Zvečer, ko imam mir, je že štirideset minut dovolj za enega. Kar pletem jih, potem pa jih dam tamle v škatlo. Kolegice jih potem izberejo, nekatere pa mi prinesejo svojo volno, ki se barvno ujema s punčkino oblekico. Tudi jaz imam doma eno. Črnolasko. Mira in Nada sta mi jo izdelali. Dragica mi je sešila še poletno obleko zanjo, tako da jo celo preoblačim. Imam šest pravnukov, ki so navdušeni nad igračo.«

Dragica Čanžek je zelo ponosna na svoja Metko in Janka, v prihodnje pa, pravi, se bo lotila še Sneguljčic: »Mira je enkrat vprašala, kako to, da še nobena ni izdelala Janka in Metke. Postavila mi je izziv. Spomnila sem se, kako sem bila oblečena, ko sem bila majhna, in skicirala lika. Že od malega sem rada delala punčke iz cunj. V vsaki je toliko duše, da bi bile žive, če bi bilo kaj pravice na svetu. V dveh letih sem jih sama 'povila' že 110.«

Kmalu za njo je k Lipi prišla tudi Sonja Suhadolc. »Še ko sem bila v službi, sem se odločila, da bom ustvarjala punčke, ko bo prišel čas. Zelo so me vlekle, nisem hotela šivati kar tako in krojiti oblek zase, na primer. Vsaka punčka je drugačna in tega dela se res nikdar ne naveličaš. Vsako si zamislim že v glavi, natančno vem, kakšne lase bo imela, kako bo oblečena. Včasih smo presenečene, ker izpade celo bolje, kot smo si jo zamislile. Komaj čakam, da bomo šle skupaj na razstavo Unicefovih punčk in bomo opazovale svoje Špelce v družbi drugih. Nanje smo navezane, zelo pa občudujemo tudi delo drugih izdelovalk. Včasih se postavimo v kot in opazujemo, kdo bo posvojil našo punčko. Ni nam vseeno, v kakšne roke bo prišla.«

Zasvojene s Špelcami

Že tretje leto punčke iz cunj za Unicef pri društvu Lipa Domžale izdelujeta Miša Srebačič in Marija Sitar. Miša: »Prvič sem jih videla v eni od izložb v Mengšu. Spomnim se, da so tiste izdelali otroci v vrtcu. Odločila sem se, da se jih bom lotila po upokojitvi. Veliko mi pomeni, da sem lahko ustvarjalna, da je projekt dobrodelen, hkrati pa sem vsak petek deležna še prijetnega druženja.« Sitarjeva: »Jaz pa prej teh punčk nisem srečala, zdaj pa moram reči, da so me domžalske Špelce povsem zasvojile. Zelo me sprostijo. Te punčke so pesem za mojo dušo, tako da mi je vsako težko poslati v posvojitev. Vsaka je del mene.«

Da, z veliko truda in ustvarjalnosti izpod rok prostovoljk po vsej Sloveniji prihajajo unikatne ročno izdelane punčke, ki so prave umetnine. V projekt se vključujejo vse generacije, od otrok, ki punčke ustvarjajo v vrtcih in šolah, do starejših, ki smo jih obiskali. Unicef Slovenija projekt uspešno širi po vsej državi, organizira vrsto dogodkov in javnost na različne načine seznanja z njegovim namenom.

Vsako pomlad v Ljubljani pripravijo osrednjo letno razstavo. Danes ob 19. uri jo bodo odprli v Desnem atriju ljubljanske Mestne hiše, na Mestnem trgu 1, ob 17. uri pa bodo v prvem nadstropju Knjigarne Konzorcij na Slovenski cesti 29 že tradicionalno svoje punčke iz cunj z dnevniki predstavili otroci iz vrtcev. Vse do 2. junija v pisani svet Unicefovih punčk iz cunj vabijo vse, ki bi želeli posvojiti kakšno lepotičko in s tem pomagati do cepljenja enemu otroku iz držav v razvoju. Kar 22,6 milijona jih nestrpno čaka na to možnost, ki jim lahko reši življenje.