Če pade, je le še večji frajer

Pok štartnih vratic, in štirje v vrsti se zapodijo navzdol po zaletnem delu proge. Hitro poganjajo ta nizka kolesa, ki so največ 20-palčna, z motorističnimi čeladami opominjajo na to, da je to šport »za prave fante«. Preskakujejo valove, skačejo po zraku, iščejo najboljšo linijo na dvignjenih ovinkih. V cilj je treba priti prvi!

Vsem seveda ne uspe, čeprav imajo glasno podporo. Zlasti tisti najmlajši, ki jih spremljajo mame in očetje. Ob robu proge na Linhartovi cesti v Ljubljani, kjer so pripravili dirko državnega prvenstva v BMX, so se v strahu prijemali za glavo, čeprav so se v vseh teh letih že navadili na padce. Vožnja s kolesom BMX je nekaj drugega kot cestno, tudi kot gorsko kolesarstvo. Je še za odtenek bolj divja, spremljajo jo skoki po zraku, trdi pristanki, dvoboji s tekmeci. Ta kolesarska disciplina ima v globalnem smislu veliko veljavo, je del olimpijskih iger in svetovna konkurenca je izjemno močna. A pri nas se z njo, tako, bolj »zares«, ukvarja le peščica.

Dva svetova

Gre za ulični šport, četudi ta subkultura, ki je zrasla z njim, z dirkanjem, ki smo ga videli, niti nima veliko zveze. Tako pravi Tine Mahkovec, glavni pogon kolesarskega društva Rajd, ki upravlja omenjeno progo v Ljubljani. »To sta dva različna svetova, gre za izvajanje trikov na ulici in dirkanje na progi. V našem tekmovalnem športu stil ni tako pomemben,« pravi vodja uspešne profesionalne kolesarske ekipe Unior Tools. Z Miho Jakopičem, trenerjem, ki skrbi za mlade kolesarje v društvu, pojasnita, da sta v tej disciplini dva tipa dirk; BMX race in superkros.

»Pri superkrosu je vse še za 30 odstotkov večje, zaletna rampa mora biti toliko višja, večji so skoki, daljša je tudi proga. V superkrosu dirkajo na olimpijskih igrah in v svetovnem pokalu. Evropska prvenstva in evropski pokali pa lahko imajo običajno velikost proge, kakršna je tudi ta,« povesta. Proga v Savskem naselju obstaja že kar nekaj časa, okoli osamosvojitve je bil prvi BMX bum, bolj pa je spet zaživela lani, ko so jo lepo uredili, asfaltirali so ovinke ter štartni zalet in cilj, jo preplastili z novim peskom. »Fin pesek se sicer že z vožnjo dobro utrjuje, sicer pa ga je treba valjati,« o rednem vzdrževanju pove Jakopič.

Močni Štajerci

V parku na Linhartovi je bilo torej pestro. In slišati je bilo veliko štajerskega odmeva. Poleg ljubljanskega namreč odlično dela tudi mariborski klub BSX, ki ima prav tako odlično progo za BMX in na njej že vzgaja mlade nadobudne kolesarje. To je tudi edina formula, če bi hoteli kdaj v tem športu uspeti na svetovni ravni, pravi Tilen Frank, nekdanji uspešen tekmovalec v štirikrosu, po novem pa šestkratni državni prvak v BMX, ki je hkrati trener. »Najbolje je, da otrok začne pri šestih, sedmih letih, da raste skupaj s kolesom. Pri 15 letih je že prestar,« pravi. »Začnemo z osnovami. Mi temu pravimo 'pumpanje'. Da potiskajo kolesa na tla in tako pridobivajo hitrost. Potem jih učimo, da se vozijo po zadnjem kolesu čez hribčke. Tretja faza pa je skakanje.« Kako hitro napredujejo ti mladi kolesarji, ki jih sicer tako ali tako ni ničesar strah? »Odvisno od talenta. Največja težava je, da starši nimajo dovolj časa, da bi jih vozili na treninge. Dobro bi bilo namreč, da bi vozili vsak dan.«

Ko o tem povprašamo mulčke, ki se zbirajo na štartu, kajpak z veseljem prikimajo. Anže, verjetno najmlajši med njimi, se sicer sramežljivo umika odgovorom, toda ko se postavi na kolo, je neustrašen. Jezik bolj teče osemletnemu Mihi Čehu, ki je pravi zvezdnik med vrstniki. Letos je namreč v Italiji postal evropski prvak v svoji kategoriji. Pod dresom pokaže vijolično zapestnico NK Maribor. »To imam za srečo, s tem sem postal evropski prvak, zdaj pa je nočem več sneti,« začne pojasnjevati. »Že pri petih letih sem hotel trenirati, pa mi mama ni dovolila, moral sem se vpisati na nogomet, tam sem delal prevale in čepel v golu ...«

Dokler ga vendarle niso spustili na progo pred blokom. Odtlej bi bil tam dan in noč, odkimava njegova mama Polona. »Trenira od ponedeljka do nedelje, za konec tedna komaj lahko kam gremo, saj se mu moramo prilagajati. Je pa res, da kar si zada, hoče doseči. Kolo je prva stvar v njegovem življenju. Postavil si je cilj, da bo evropski prvak, in je res trdo treniral,« pripoveduje o sinu, ki ga velikokrat gleda v strahu, da bi grdo padel. »Ja, velikokrat bi rabila kakšne antidepresive. Ampak saj se navadiš. Pač upaš, da ne bo padel, in čakaš, kaj bo. Za zdaj še ni huje padel, pa tudi vedno se rad naredi frajerja pred drugimi. Če je kdo zraven, mu ni nič. Joka potem doma, ko umivamo rane,« simpatično pojasnjuje mama malega pogumneža, ki si zdaj zelo želi tudi na svetovno prvenstvo. Če bo le mogoče, mu bodo doma željo uresničili. Odločil se je namreč, da bo svetovni prvak.

Pomembna moč v nogah

Miha je res veliki up, ki že ima govorne veščine prvaka, a svojo premoč pred vrstniki dokaže tudi na progi. Zagrizeno in brez strahu se borijo na tekmi, ki je sicer sestavljena iz več različnih motov. Tekmovalec na štartni rampi dirko začne iz določenega položaja, v naslednjem motu mesto zamenja. Kdor zmaga, dobi eno točko, drugouvrščeni dve. Tisti z najmanj točkami napredujejo v izločilne boje. Strm spust z zaleta, nato pa valovi, po katerih skačejo po zadnjem kolesu, dolg ovinek in tako naprej. Frank daje svojim številnim mladim varovancem napotke, kje naj »pumpajo« in kako naj se lotijo ovinka. »Dober kolesar na BMX mora biti dober v šprintu, obvladati tehniko, obvladati skoke, znati prenašati hitrost čez te skoke. Za vse kolesarje je lahko BMX dobra osnova, pa čeprav se pozneje usmerijo drugam,« še pove Jakopič.

Pot Kevina Berginca, ki se je boril v članski konkurenci, je sicer šla obratno, z gorskega kolesa je presedlal na BMX. Pred tem je tekmoval v disciplini eliminator, ki pa so jo naposled umaknili iz svetovnega pokala. Takrat se je na povabilo ekipe Unior Tools, skupaj s slavnim brkačem Filipom Flisarjem, ki je na žalost mnogih manjkal na dirki državnega prvenstva, odločil, da poskusi na malo drugačnem kolesu. »Kar dolgo je trajalo, preden sem se navadil na ta mala kolesa, še zdaj se nisem najbolje spoprijateljil z njimi. To kolo namreč ne dovoljuje veliko napak,« pove in oceni, da mu iz dirk eliminatorja prav prideta eksplozivnost in moč v nogah, tudi bojev z ramo ob rami je že vajen. Pravi, da je bila lanska sezono poskusna, letos bo šlo bolj zares in upa na dobre rezultate.

BMX na najvišji ravni je sicer vendarle povsem drug svet, prihajajoče olimpijske boje v Riu bodo zato opazovali z velikimi očmi. Morda pa se kdaj v prihodnosti »odloči« tam nastopiti tudi kakšen slovenski up, kakršen je Miha Čeh.