Tiskane izdaje
Kovinska lokomotiva, staro Elanovo igralo, je večinoma samo še muzejski eksponat. Prvič je neprimerna z vidika sodobnih varnostnih standardov, drugič je za časom v primerjavi z vsemi mogočimi domiselnimi igrali, ki jih zdaj premorejo igrišča. Kaj se je spremenilo?
Pogovor o razvoju otroških igral je pravzaprav pogovor o razvoju družbe od industrializacije naprej. Čim so se matere zaposlile, je bilo treba poskrbeti za varovanje in varnost otrok, poudari krajinska arhitektka in urbanistka dr. Maja Simoneti, vodja projektov pri Inštitutu za politike prostora. »Prvi, ki so opazili, da je treba urediti varstvo otrok, so bili po pričevanjih zdravniki. Znana je zgodba o Moritzu Schreberju, domnevnem začetniku vrtičkarstva in vrtcev. Kot zdravnik je srečeval otroke iz delavskih družin in se zavzemal za njihovo zdravje tudi z izboljšanjem življenjskih razmer. V njegov spomin so menda že leta 1864 v Leipzigu uredili prvi varovan prostor za igro, poimenovali so ga Schreberplatz, temu so pozneje dodali vrtne grede. Območja, namenjena igri in pridelavi zelenjave, so bila pogosto povezana z objekti, v katerih so izvajali programe za bolne in pomoči potrebne delavce. Ko govorimo o igriščih in vrtičkih, govorimo tudi o zametkih socialnih služb.«
Za urejanje igrišč se je zavzel celo ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt. Znan je njegov govor iz leta 1907, v katerem ugotavlja, da so ulice neustrezen prostor za igro, saj so nevarne, dvorišča stanovanjskih stavb pa da so primerna samo za majhne otroke. Ker je menil, da je igra osnovna potreba, je sklenil, da je treba igrišča zagotoviti vsem otrokom, tako kot šole. »Prva igrišča so posebej ograjeni prostori, kjer se pojavijo tudi igrala. Ta so po malem razvijali arhitekti, inženirji in oblikovalci, velikokrat dodatno motivirani s tem, da so imeli sami majhnega otroka,« pripoveduje Simonetijeva.
Najboljše igralo je bila kanalizacijska cev
Tija Badjura, takrat mlada inženirka, še ni imela otrok, ko je skupaj z vrtci začela oblikovati tudi otroška igrala. Bilo je v šestdesetih letih, kakor se spominja upokojena magistrica prostorskega in urbanističnega planiranja, in takrat so bili parki in dvorišča opremljeni kvečjemu s kakšno gugalnico ali preprostim plezalom. V tistem obdobju se je med prvimi lotila načrtovanja otroških igrišč v sklopu gradnje vrtcev. (Število vrtcev v Sloveniji se je začelo opazneje povečevati šele med letoma 1961 in 1976, a nikakor ni zadovoljevalo potreb, saj je bilo vanje vključenih manj kot osem odstotkov otrok, je mogoče prebrati v knjigi Polone Sitar Ne le kruh, tudi vrtnice!. )
Ker kakšnih posebnih igral še ni bilo mogoče dobiti, je Tija Badjura zanje uporabila material, ki je ostal po gradnji. Narejena so bila, denimo, iz kosov kanalizacijskih cevi, o katerih danes pričajo samo še stare fotografije. Razna igrala je urejala tudi po vrtcih, tako na notranjih hodnikih kakor na zunanjih ograjah: »Povsod so otroci lahko plezali.« Prvi vrtec, ki ga je načrtovala, je bil tisti na Prulah v Ljubljani. Takrat še ni vedela, kako se tega lotiti, a je imela izvrsten vir informacij in izkušenj. »To je bila upravnica prulskega vrtca Desa Mušič. Ona je ogromno znala in je zelo dobro poznala otroke. Od nje sem se največ naučila. Potem pa sem znanje pridobivala z izkušnjami.« Vsega skupaj je načrtovala in opremila z igrali šestdeset vrtcev v Sloveniji, prav toliko v Makedoniji in tri na Hrvaškem.
Veselje na »kameradah«
Tudi pozneje, ko so se začela pojavljati serijska igrala, so ta nastajala v glavnem kot stranski proizvod v podjetjih, ki so izdelovala športno ali telovadno opremo in so imela potrebno znanje, stroje in materiale. Tipičen primer so Elanova igrala, ki so se globoko vtisnila v spomin zdaj že precej starejših prebivalcev. Med njimi so znameniti kovinski vlak pa avtomobili, plezalni polkrogi, spirale ... »Ta igrala so bila pobarvana in dopolnjena z nagajivimi detajli – spominjam se plezala, ki je spominjalo na zvito kačo in se je na vrhu zaključilo z odebelitvijo v obliki kačje glave. Majhni otroci smo se na plezala obešali spodaj, večji so lezli navzgor,« opisuje Maja Simoneti.
Elan ima danes povsem drugačno ponudbo igral, le malo je še tistih zaposlenih, ki se spomnijo začetkov. Kovinska igrala so nastala na začetku 70. let, pove Janez Urbanc, ki je kot arhitekt pri Elanu oblikoval naslednjo linijo igral, ta so bila že lesena. »Ko gledam nazaj na razvoj, lahko ugibam, da so se kovinska igrala razvila iz opreme za vojake,« razmišlja. Lesena igrala sistema A, kakor so jim rekli, so že bila testirana ter komercialno usmerjena, čeprav je bilo takrat še vedno malo javnih igrišč.
Ena izmed asociacij na nekdanja igrala so še gugalnice, ki so jim rekli žage ali kamerade, kajti nanje se je lahko spravilo več »kameradov«, dva večja, močnejša in pogumnejša sta stala ob robu in nihala gugalnico, manjši otroci pa so se razporedili po sredini in pomagali z gibanjem trupa.
Potrebujejo možnost za igro
»To je bil čas, ko je bilo urbanistično načrtovanje zelo dobro organizirano in je vsako stanovanjsko naselje dobilo otroško igrišče, tudi po več manjših. In to je bil čas, ko igrišča niso bila ograjena, ampak so lahko otroci prosto tekali naokoli v razširjen prostor, kjer se je razvijala neformalna igra, ki je še pomembnejša,« poudarja Maja Simoneti. »Igrala so pravzaprav le nekakšna pomagala, ki so prišla na igrišča zato, da bi bila ta bolj zanimiva. Raziskave kažejo, da otrok potrebuje možnost za igro povsod, igra pa se predvsem neorganizirano. Igra ima svoj miselni tok, odvisna je od otrokovega razpoloženja, od družbe, ki jo ima, izkušenj ... Igral se lahko otrok hitro naveliča.«
Če bi vsak otrok imel zagotovljen dostop do naravnega okolja, bi bila igrala tako rekoč odveč. »Idealno bi bilo, če bi lahko življenje v mestu organizirali tako, da igrišč sploh ne bi potrebovali in bi se otroci lahko v skladu s svojo naravo in potrebami igrali ves čas in povsod,« je že pred leti zapisala sogovornica v članku o igriščih za otroke 21. stoletja. Vendar ni samo mesto s svojimi nevarnimi in prometnimi ulicami tisto, ki omejuje otroško svobodo.
»Otrok je postal v razvitem svetu dragocenost, ki jo je treba zelo varovati, in potreba po nadzoru ima več razsežnosti. Eno je verjetno tisto razumno nadzorovanje, ko si želijo odrasli vedeti, kje otrok je in kaj počne, drugo pa je sporno, ko tako rekoč ves njegov čas organizirajo. Tudi na igriščih se je v tem duhu razmahnilo uveljavljanje varnostnih standardov in starši pričakujejo, da bodo ti poskrbeli za varnost do te mere, da bodo oni povsem razrešeni odgovornosti za otroke.«
Razvoj varnostnih standardov se ujema z razvojem igral, ki so jih začeli izdelovati bolj organizirano, vključila se je še industrija, ki je videla trg in zaslutila možnost zaslužka. In tako nekako je svet odraslih prevladal nad svetom otrok, igrišča pa so postala odraz pričakovanj in prepričanj, kaj je dobro za otroke: enkrat so to pravljične dežele, drugič nekakšna telovadišča, tretjič spet kaj drugega, našteva sogovornica, vse pa v skladu s standardi in dopolnjeno z opozorilom »na lastno odgovornost«.
Nazaj k naravi
Estetika odraslih, ki je obvladovala 80. in 90. leta, je v zadnjem desetletju nekoliko popustila in ponovno je aktualno vračanje k naravi in človeku, otroku. Še vedno se z načrtovanjem ukvarjajo odrasli, a v to vsaj vključujejo otroke. »Pri načrtovanju prostorov zanje sodelujejo ljudje, ki bolje razumejo otroke in menijo, da je zanje pomembna avtentična izkušnja in da lahko varnost deloma dosežemo na več načinov, denimo z velikostjo in bližino prostora za igranje in navzočnostjo odraslih.«
Na igrišča se vračajo naravni materiali in zagotavlja se prostor, kjer se lahko otroci prosto igrajo ... »Na Švedskem, v Malmöju, so šolska igrišča tridelna. Nekaj malega je divjine oziroma narave, nekaj je možnosti za športne igre in nekaj igral.« Čedalje bolj opazen je trend vključevanja drugih generacij, uveljavljajo se doživljajska igrišča, ki so bila aktualna že v 60. letih, več pozornosti je namenjene integraciji otrok z različnimi oblikami oviranosti.
Mesta, prijazna do otrok
Zdaj smo v času, ko sta se oblikovali dve skrajnosti: na eni strani so starši, ki so zelo pronaravni in si želijo, da bi otroci razvili pristen stik z naravo tudi za ceno tega, da so kdaj umazani, mokri in opraskani, na drugi pa starši, ki jih zelo zanimajo varnost in standardi. »Ni mogoče pričakovati, da bo vsem otrokom in staršem vse enako všeč. Obe skrajnosti sta po svoje legitimni. In mislim, da se zdaj stvari pri urejanju otroških igrišč nekako uravnotežujejo,« je optimistična Maja Simoneti. Njen moto je namreč do otrok prijazno mesto. Kajti ko so mesta prijazna do otrok in mater z vozički, so prijazna tudi do invalidov na vozičku in starejših, ki težje hodijo. »Če poskrbiš za otroke, poskrbiš za vso populacijo.«
