Čebelar skrbi za čebele, najemnik pa se pohvali z medom

Gorazd Trušnovec je storitev Najemi panj razvil za tiste, ki jih zanima čebelarjenje, a nimajo dovolj časa, znanja, opreme in denarja zanj.

pon, 04.07.2016, 10:00

Čebele na strehi Urbanističnega inštituta Republike Slovenije živijo na lokaciji s kičasto lepim razgledom na Staro Ljubljano in Ljubljanski grad, za katero bi vsak nepremičninski investitor ubijal, njim pa je zanjo verjetno prav malo mar. Pomembna se jim zdi predvsem bližina Golovca, kamor odhajajo na pašo.

Njihovemu skrbniku Gorazdu Trušnovcu je čebelarjenje na »premium« lokaciji sicer povsem všeč, a veliko več kot to mu pomeni, da je čebelja družina zdrava in matica obilno zalega, na kar kaže živahnost vhodnega in izhodnega prometa pred obema panjema. Na streho urbanističnega inštituta ju je postavil po podpisu najemne pogodbe s tamkajšnjim zaposlenim Luko Mladenovičem – seveda z vednostjo vodstva inštituta –, ki ga je čebelarjenje začelo mikati, ko so se v službi ukvarjali s projekti na to temo, dokončno pa ga je prepričala spletna stran društva Urbani čebelar. Društvo združuje čebelarje znotraj obroča ljubljanske obvoznice, njegov predsednik pa je prav tako Gorazd Trušnovec.

Najem: preprostejši in cenejši

Izkušnje ljubljanskih čebelarjev, podobno kot izkušnje čebelarjev iz drugih evropskih mest, kažejo, da so čebele v mestih bolj zdrave kot na podeželju, saj jih manj ogrožajo pesticidi, imajo dovolj paše, njihov med pa je vsaj tako kakovosten kot med podeželskih vrstnic. »Ljubljana ima še veliko potenciala za urbano čebelarstvo,« je prepričan Gorazd. »Odkar čebelarim, opažam, da je okoli sadnih dreves med cvetenjem še vedno zelo malo čebel. Hrane zanje pa je ogromno, povsem drugače kot v Londonu, kjer čebele poleti skoraj stradajo, saj je že na vsakem bloku čebelnjak. V mestu ves čas kaj cveti, zato je paša dovolj raznovrstna, po drugi strani pa ni množičnih paš, ki bi naenkrat dale veliko medu, kar pomeni, da se tudi družine bolj umirjeno razvijajo.«

Gorazd je storitev najema čebeljih panjev začel razvijati lani, idejo zanjo pa je dobil, ker se je nanj obračalo veliko ljudi, ki želijo čebelariti, vendar nimajo dovolj časa, znanja, opreme, tudi denarja. »Če nimate kakšnega strica ali prednika, po katerem bi podedovali čebelnjak ali panje, obstaja precejšnja verjetnost, da vam tega ni povedal nihče: čebelarstvo ni poceni hobi. Čebelarjenje pri začetnikih je podobno hoji po minskem polju, pri kateri vsak napačen korak predvsem drago stane – v času in denarju,« hudomušne piše na spletni strani najemipanj.si.

Tudi njega je na začetku udarilo po žepu, zato je za urbane čebelarske začetnike, ki imajo veselje, voljo in vsaj prostor na balkonu, če že ne terase, garaže, prizidka ali pohodne strehe, oblikoval storitev, ki je verodostojna simulacija lastnega čebelarjenja, hkrati pa čebelarsko izkušnjo bistveno poenostavi in poceni. Letos oddaja panje šestim ustanovam (poleg urbanističnega inštituta dvema podjetjema, hotelu Park, kulturnemu domu Španski borci in skupnostnemu vrtu Onkraj gradbišča) in štirim zasebnim najemnikom.

Med za poslovna darila

Z najemnikom panja sklene pogodbo ter poskrbi za vpis čebelnjaka v državni register, za čebelarsko opremo in čebelje družine, s katerimi dela v skladu z dobro čebelarsko prakso. Panj in čebele ostanejo v njegovi lasti, medeni pridelek pa gre najemniku, ki se lahko pohvali, da je pridelal lastni med. V delo s čebelami se lahko vključuje, kolikor ga je volja, če se želi naučiti samostojno čebelariti, pa je mentorstvo tako najboljša pot. »Sproti oziroma ob vsakem obisku se pogovarjamo o tem, kakšne so trenutne razmere v posameznem panju, ki jih tudi nazorno pokažem in pojasnim, kaj je treba konkretno oziroma v določenem časovnem okviru narediti in kakšne posledice naj bi imeli posamezni ukrepi. Temu bi lahko rekel tudi teorija v praksi ali teorija skozi prakso ... Vse je odvisno od najemnikovega interesa – nekatere zanima samo to, da čebele pridno letajo po njihovem vrtu, in pri njih samo na kratko opravim, kar je treba opraviti, drugim pa se trudim čim bolj izčrpno posredovati razumevanje čebelje družine in povezanih bioloških procesov,« razlaga Gorazd.

Iz panja na strehi urbanističnega inštituta vzame satje, na katerem mirno brenčijo čebele delavke, nekoliko manj mirno pa troti, ki so ostali ujeti v zgornjem delu panja po vstavitvi matične rešetke. »To satje je že napolnjeno z medom, a še ni pokrito, kar pomeni, da je v medu še preveč vlage in ni zrel za točenje. Če točimo takšnega, se lahko skisa, zrel pa ima tako rekoč neomejeni rok trajanja.« Ko vzame ven naslednjega, proti Luki pokaže: »Tu pa se vidi, da čebele luknjice že zadelujejo. To pomeni, da je med zrel. Ko bo napolnjena polovica satja, ga bomo lahko točili. To je že dober znak, da ga letos nekaj bo.« Pomlad je bila namreč deževna, zato cvetličnega medu ne bo veliko. Če bo vreme v prihodnje lepo, bo še nekaj dala lipa, zatem kostanj in še kakšne gozdne paše.«

S panjema na strehi inštituta je Gorazd hitro opravil. »Narediti ni bilo treba nič dramatičnega, ker smo že prejšnjič zamenjali matico in v panj vstavili matično rešetko. Spomladi pa je bilo kar dinamično,« nakaže bujno rojenje, ki je značilno za kranjsko sivko. V sezoni, ki traja od marca do septembra, je treba panj pregledati enkrat na teden ali deset dni. Luka je zraven pri vsakem Gorazdovem obisku in zbrano posluša njegove razlage. Gorazd ga pohvali, da je nadarjen in da bi mu kakšno nalogo že zlahka zaupal. »Za prihodnje leto sva se pogovarjala, da bi na streho dodali tretji panj, za katerega bi Luka skrbel sam, jaz pa bi ga samo nekoliko nadziral,« se nasmehne Gorazd. Luka sramežljivo odvrne, da je še vedno popoln začetnik. Vendar si tudi sam nekega dne želi imeti čebele. »Ker živim nekoliko ven iz Ljubljane, bom imel možnost čebelariti, če se bom za to odločil,« doda. Med, ki ga bodo pridelali na strehi urbanističnega inštituta, bodo razdelili za poslovna darila, so se odločili zaposleni. »Letos bomo očitno točili samo enkrat, zato predlagam, da počakamo do sredine julija,« napove Gorazd.

Čebele povezujejo

Da hrup prometa čebel niti malo ne moti, je že znano. Da jim do živega ne pridejo niti decibeli industrijskega trušča, pa dokazujejo čebele v panjih na strehi mikropolnilnice stisnjenega zraka pri podjetju Omega Air, ki izdeluje filtre in opremo za stisnjen zrak. Sedem panjev je označenih z imeni otrok zaposlenih v podjetju, ki so pokazali največ zanimanja za čebelarstvo. Brane Širca, odgovoren za marketing, pove, da so se za čebelje družine odločili, ker je podjetje ekološko usmerjeno in si želi nekaj vrniti naravi ter navsezadnje omogočiti, da »spoznamo sobivanje med čebelami in ljudmi«.

Lokacija panjev je bila sprva predvidena na drugi strani poslopja med drevesi, a »ker zamujamo s prenovo fasade, nameravamo pa tudi razširiti dejavnost in zravnati streho, smo jih začasno namestili na strehi mikropolnilnice«. To ne bi bil omembe vreden podatek, če mikropolnilnica ne bi stala v neposredni bližini vhoda v industrijsko trgovino, zato so spomladi, ko so čebele burno rojile, iz trgovine deževali klici na pomoč: »Brane, rojijo, pokliči čebelarja!« Širca smeje se oponaša svoje sodelavce. Na srečo imajo sosedje, ki se ukvarjajo s polaganjem optičnega omrežja, izjemen vozni park. Roj na strehi nad trgovino in sosednjem drevesu so odstranili z velikim industrijskim dvigalom, se nasmehne.

Tudi njega je bilo čebel na začetku malo strah. »Zdaj pa sem ugotovil, da me pomirjajo. Ne znam razložiti, zakaj, ampak ob njih se počutim prijetno, tudi zaradi vonja, ki ga oddajajo,« poskuša pojasniti Širca, ki je po izobrazbi akademski slikar. V podjetju Omega Air se je zgodilo še nekaj lepega, odkar imajo čebele. Ko so za partnerje in stranke organizirali predstavitve razvoja in prodaje ter ogled podjetja, so se vsi obhodi končali pri panjih. Čebele tudi povezujejo.

Nuša Rus iz ljubljanskih Črnuč pa je ena tistih, ki jih, če povzamemo Gorazdove besede, zanima le to, da čebele pridno letajo po njihovem vrtu. »Imam precej velik vrt, s katerim se ukvarjam, kolikor mi dopušča čas, in na njem spremljam vse, kar se dogaja z živim svetom, od polžev do opraševalcev. Lani sem opazovala, kako si je debela čmrljica naredila gnezdo v zemlji.« Med Gorazdovimi opravili spoznava delo s čebelami, intenzivneje je začela prebirati tudi članke o čebelarstvu. »Morda se bom v prihodnje naučila več, a dokler sem v službi, bo težko.« Vse pa postane lažje, ko se po napornem dnevu sprošča z delom na vrtu ob spremljavi blago brneče čebelje simfonije.

Prijavi sovražni govor