Čez strmo sedlo je bilo treba tudi švercati

Še preden se je bel avtobus z zelenim napisom AlpeAdria Line ustavil na svoji četrti postaji na Brniku, je potnike že čakala trojica posebnih stevardov in jim mahala v pozdrav. Potem pa jih ob napevih Volare Domenica Modugna povabila v notranjost letališča.

Še preden je vodnica nenavadnega izleta dr. Sonja Vilč (gledališka improvizatorka, ki trenutno živi in dela v Berlinu), skrbno urejena v črnem hlačnem kostimu in z zavezano kravato, odredila zbor pod tablo z voznimi redi letal, je naključno potnico vprašala, kam je namenjena. »V London,« je odgovorila svetlolasa Hariette, tam nekje v svojih štiridesetih pomladih. »Kaj pa, če bi spremenili pot? Razmislite, kam bi si želeli v življenju. V Ljubljano ali London?« jo je spraševala pred domnevnim odhodom domov in v odgovor dobila nasmeh. Potem je »svoje« potnike opomnila, da na razporedu ni zapisane destinacije – Ljubljana, da pa tabli, ki še vedno deluje v »retro slogu«, kaže prisluhniti, ko bo analogno zaškrtala s črkami. »Pred nami je prvo delo iz umetniške zbirke, kip Jožeta Putriha Eva. Eva je bila izgnana iz raja. Kam pa mislite, da potuje? In kaj mislite, da skriva Evin kovček?« je nizala vprašanja, medtem ko sta stevarda v središče pozornosti postavila velik rdeč plastičen kovček in postregla z rdečimi jabolki.

Tihotapili kot Martin Krpan

Sočno okrepčilo je bilo dovolj za nadaljevanje poti proti poslovnemu salonu, za kar pa je bilo treba povsem uradno prečkati mejo z osebnim dokumentom in rentgenskim pregledom. »Je treba uro oddati? Kaj pa pas in pištolo?« se je pošalila Vida, stevardinja te nenavadne skupine (in performerka Ljud), a kmalu ugotovila, da je šla s šalo predaleč. »Smo v neki hecni predstavi. A gospe ni do hecev, ne,« se je opravičila policistki. Druga, temnolasa gospa močnejše postave v modri uniformi in s priponko Varovanje, pa je potrdila, da so »vsi postopki takšni kot pri resničnih potnikih«.

V poslovnem salonu je prišleke, prepotene po že več kot poldnevni poti s celovškega letališča proti Ljubljani z vmesnimi postanki in približno uro trajajočim pohodom na stari Ljubelj, pričakalo prijetno ohlajeno ozračje z udobnimi naslanjači in namesto hladne pijače – z novo zgodbo Sonje. Ko sta z Vido odgrnili zaveso z Martina Krpana akademskega slikarja Janeza Vidica, sta slovenskega narodnega junaka predstavili kot enakega angleškemu Robinu Hoodu, ameriškemu Billyju The Kidu pa tudi kot stanovskega kolega Herte, Dragice in vseh njih, potnikov, ki so se malo prej preizkusili v tihotapljenju čez Ljubelj.

Preden so ga zavzeli, so izvedeli še resnično zgodbo o frizerki Dragici iz Tržiča, h kateri so se tako kot k njenim kolegicam v 80. letih hodile frizirat avstrijske gospe. Plačevale so jim z visoko cenjenimi dobrinami na južni strani Ljubelja: kavo, margarino, rižem in kinder jajčki. Od živahnega obmejnega tranzita in prekupčevanja pa so dobro živeli tudi na severni strani Ljubelja. Tako kot Herta oziroma njen oče, ki je ob meji najprej odprl trgovino, sčasoma pa zgradil cel imperij z restavracijo, penzionom, menjalnico, pošto in bencinsko poslopje, ki danes samevajo.

V turbulentna 80. leta so bili prestavljeni tudi potniki na AlpeAdrii Line, ki so se morali s kavo, rižem in pralnim praškom preizkusiti v švercanju, kar je kot najzanimivejši trenutek na tem umetniškem popotovanju Strmo sedlo – v treh ponovitvah je nastalo v sodelovanju med kulturnim centrom celovške univerze Unikum in gledališko skupino Ljud iz Ljubljane – poudaril tudi eden od potnikov, novinar celovških Novic in koroški Slovenec Bojan Wakounig. »Obujanje spominov na švercanje je bilo lepo, saj sem že od otroških let s starši pogosto prečkal Ljubelj. Danes se pripelješ do Ljubljane v eni uri, včasih pa nisi vedel, ali bo trajalo uro ali pet, pa tudi tega ne, ali boš brez težav prešel carino. Profesionalci so natanko vedeli, kdaj bo kdo od njihovih podkupljenih v službi. Če ga ni bilo, so robo skrili v gozdu in počakali na pravi trenutek. Zdaj je vse drugače, zato se mi je zdel ta pogled v preteklost tako dragocen,« je strnil vtise.

Po sprejetju Slovenije v Evropsko unijo je zamrlo življenje na obeh straneh meje. Na avstrijski strani so dobro živeli zaradi nakupovanja osnovnih dobrin Slovencev, na slovenski pa od avstrijskih gostov v gostilnah, na bencinskih črpalkah in v trafikah. Na poti je Wakounig opozoril še na postanek v gostišču Schütz v Kožentauri, kjer so zdaj še prazen bazen kot duhovi napolnili performerji. Vse skupaj je dajalo vtis, kot da napolnjujemo neko preteklost s spomini, je še dodal.

V praznem bazenu

Tudi performerka Vida Cerkvenik Bren je med točkami in postajami, ki so jih povezali na tem gledališkem izletu na temo dvojezičnosti in prečkanja meje pa tudi pogosto prazne avtobusne linije med Celovcem in Ljubljano – te se je že prijel vzdevek avtobus duhov –, posebej omenila Kožentauro in Ljubelj. Kožentauro zato, ker je prava vas duhov z opustelimi in propadlimi moteli in poslopji ter, kako figurativno, celo manjkajočo krajevno tablo. »Tudi edino delujoče gostišče je kot zamrznjeno v času. Zelo lepo je urejeno, samo gostov ni, in ta prazni prostor smo napolnili mi. Ali pa kot od vseh pozabljeni stari Ljubelj, ki je res neki mističen kraj ne samo na meji med Avstrijo in Slovenijo, ampak tudi med nebom in zemljo. Zato smo z udeleženci napisali razglednice preminulim in jim jih poslali s helijevim balonom,« je povedala in dodala, da se na tej avtobusni poti odpira veliko raznovrstnih zgodb, tudi iz druge svetovne vojne oziroma zrcalnih taborišč na obeh straneh Ljubelja, podružnic zloglasnega Mauthausna. Spomin na taboriščnike so posvetili s koncertom tolkalista Borisa Magdalenca, ki je v spominskem parku na slovenski strani zaigral na inštrument hang. Pot duhov pa se je končala s koncertom na žago, ki se mu je s petjem in igranjem na vsakdanje predmete pridružila publika, ter s piknikom in avdioprojektom britanskega dua French & Mottershead Afterlife na ljubljanskem Navju.

Za konec še svečo

Tridnevni projekt Strmo sedlo je bil eden od osmih, ki jih bodo letos pripravili pri kulturnem centru univerze v Celovcu (Unikum). Ta bo jeseni praznoval že 30 let delovanja in se ponaša s približno štiristo člani, njihovo delovanje pa podpirajo različne kulturne institucije tako na ravni dežele kot države. »Združujemo se tako koroški Slovenci kot nemško govoreči Avstrijci in pripravljamo umetniške projekte za posebne lokacije, na križišču in jezikovnih prelomnicah med Avstrijo, Slovenijo in Furlanijo. Lokacije iščeva skupaj z drugim vodjem Unikuma Gerhardom Pilgramom in sodelavci na ekskurzijah, poti pa popiševa v vodnikih o bolj ali manj pozabljenih krajih. Zadnji, ki je izšel lani, zajema 17 dnevnih etap od ljubljanske železniške postaje čez Barje in Kras do Kopra in Trsta,« je na kratko pojasnil delovanje Unikuma eden od vodij Emil Krištof.

Umetniške dogodke pripravljajo na teme, ki si jih izberejo vsaki dve leti. Začeli so lani, tudi letos pa se ukvarjajo s prepadi, tudi mentalnimi, tistimi v družbi in kulturi, kamor so se umestili tudi kraji in zgodovina na obeh straneh Ljubelja. »Zanimalo nas je, kako se bodo Slovenci lotili te tematike, in sem vesel, da so ubrali drugačen, bolj lahkoten in igriv pristop, pri čemer se niso ognili perečim temam,« je bil slišati zadovoljen s skupino Ljud, ki jo je poznal že prej. Njihov naslednji dogodek se obeta konec avgusta prav na Tromeji, kamor so povabili dvanajst likovnih ustvarjalcev, ki se bodo v svojem ustvarjanju dotaknili iste teme; večjezičnosti, Tromeje in krize tamkajšnjega turizma.

Popotovanje čez Strmo sedlo se je končalo še z enim presenečenjem. Potniki so lahko svojo identiteto oziroma ime, ki so ga dobili na začetku poti skupaj s posebnim potnim listom umrlih držav, našli na pokopališču Trnja vas nasproti celovškega letališča. Na grobovih umrlih, katerih ime so nosili ta dan, so prižgali svečo. Avtobus duhov (AlpeAdria) pa še naprej vozi štirikrat na dan. Tu in tam verjetno le s šoferjem na krovu.