Chris Humfrey bi rad videl slovenske medvede

Zoolog deli dom z več kot dva tisoč živalmi. Je kajakaš, ki ga privlačijo naše brzice, in si želi videti slovenske medvede.

Objavljeno
22. junij 2017 14.05
M. K., Vikend
M. K., Vikend

Kako to, da zdaj živite z več kot 2000 ljubljenčki? Kateri dogodek je bil ta, ko ste si rekli: O, to bi bilo pa super?

Mislim, da sem bil star okrog tri leta in sem našel žabo. Od takrat je žaba moja najboljša prijateljica. Torej, veste, štirideset let jo že imam …

Je to Fred?

Ja, Fred je žaba. Menim, da je bil to ključni trenutek v mojem življenju. Ko sem bil star tri leta. Našel sem žabca Freda, ki ga imam še vedno. Mislim, da se je moja ljubezen do živali in vsega divjega začela z žabcem Fredom, ko sem bil deček.

Verjamete, da imajo živali čustva kot ljudje?

Ja, mislim. Vsekakor jih vidite in razumete, če živite z 2000 živalskimi sirotami in so del vašega življenja. Veste, sredi noči morate nahraniti kenguruja ali vam na glavi pristane ptič ali pa začne peti hripavi lovač, ko vas vidi. Veseli so, ko vas vidijo. Ne le zaradi hrane, radi so v vaši bližini. Tako postanejo del vaše družine. Radi pokažejo ljubezen in naklonjenost.

Kako ste se domislili, da bi svoje posestvo spremenili v nekakšen živalski vrt? Kdo je zbral živali?

Jaz. Glejte, živali sem zbiral, odkar sem bil otrok, odkar sem bil star tri leta. Žabo imam, odkar sem bil star tri leta, torej štirideset let. Že kot otrok sem imel zelo rad naravo. Preprosto sem zbiral živali in užival z njimi ter spoznaval, kako živijo. Torej že od otroštva zbiram živali. Zdaj jih imam dva tisoč.

Kako vam uspe finančno poskrbeti za primerno okolje za živali in za hrano, ki jo potrebujejo vsak dan?

Imamo izobraževalne predstave. Poučujemo javnost, šolske otroke, po vsej državi Viktorija v Avstraliji. Včasih moram imeti do 30 predstav na dan v šolah po vsej državi. In imam deset zaposlenih. Potujemo naokrog, s seboj vzamemo živali in jih predstavljamo ljudem. Otroke učimo o okolju, pomembnosti ohranitve okolja in o empatiji, da je treba skrbeti za živali, saj imajo vsaka svojo nalogo. Vse živali so posebne in si zaslužijo našo ljubezen in spoštovanje.

Kaj je najbolj nenavadno, kar ste videli pri svojih živalih?

Menim, da sem doživel najbolj nenavadne stvari, ko je v moji hiši odraščal pingvin, in to v moji kadi. Izvalil se je iz jajca. Imel sem velike kune vrečarice, ki so zelo redke avstralske živali. Zelo uspešno sem jih vzgajal. So močno ogrožena živalska vrsta. Imel sem vrsto Burramys parvus, ki je prav tako močno ogrožena. To so majceni vrečarji. Veliki so za človeško dlan. Vzrejal sem jih v vinski kleti, saj je tam temperatura vse leto okrog petnajst stopinj. Veliko je vznemirljivih in zanimivih živali. V moji televizijski oddaji boste videli, kako se družim s svojim šest metrov in pol dolgim pitonom, ki je zelo nevarna žival, velikanska žival. Ja, zelo veliko vznemirljivega se dogaja.

Po hiši se sprehajajo emuji, ki so drugi največji ptiči na svetu. Ko odrastejo, za seboj pustijo precejšen nered. Ja, v svoji hiši imam betonska tla, ki jih je zelo lahko čistiti in so zelo primerna za živali. Življenje z živalmi je podobno vodenju hotela. Veste, vsaka žival ima svoje potrebe, potrebuje svojo hrano, ima svoj način prehranjevanja. Vsako vrsto hranim ob določenem času. Najbrž je najbolj noro pri mojem načinu življenja to, da se ves čas učiš. Nikoli se ne nehaš učiti, nikoli se ne neha. Vendar sta to privilegij in čast.

Zdi se, da so najbolj priljubljene oddaje o živalih vedno avstralske. Zakaj je tako in ali se tudi vi strinjate s tem? Takšen vtis smo dobili.

Avstralija je izjemno divja. Je zelo nenavadna in oddaljena od preostalega sveta. Imamo čudovite živali, nekater med njimi so popolnoma neokrnjene. Imamo vrečarje in ptiče, ki ne znajo leteti. Imamo, veste, čudovite pisane papige. Zelo lepo je in to daje Avstraliji romantičen pridih. Zaljubljen sem v svojo državo in v njej tudi rad živim. Čudovita je. Čeprav tam živi tudi veliko nevarnih živali. Pa tudi srčkanih. Koale živijo v drevesnih krošnjah, kenguruji skačejo po zadnjih nogah in ne morejo teči. To so vse zelo nenavadne in zanimive živali.

Menite, da je mogoče ukrotiti vse divje živali?

Veste, krokodili se bodo navadili na vas, toda če boste šli v njihove vode, ko bodo lačni, vas bodo požrli. Ne morete spremeniti osnovnega živalskega nagona. Živali imajo nagon po preživetju. Tega ne morete spraviti iz njih. In zakaj bi to sploh hoteli? Prav zato so živali čudovite. Živali nočem ukrotiti. Razumeti jih hočem, se jim približati in lahko le upam, da mi bodo dovolile biti del njihovega življenja. Če se to ne bo zgodilo, tudi prav. V čast mi je, da sem lahko z živalmi in da me sprejmejo. Če pa me ne, tudi ni konec sveta.

Kot človek, ki se veliko druži z živalmi in ne mara preveč živalskih vrtov, nam morda lahko poveste, kateri so najlepši živalski vrtovi, ki ste jih obiskali?

V popolnem svetu, in vsi vemo, da ne živimo v popolnem svetu, živali ne bi smele biti v ujetništvu. Čudovito bi bilo, če ne bi imeli živalskih vrtov in živali zaprtih v kletke. Vendar vsi vemo, da naš svet ni popoln in ljudje so vsem tem živalim vzeli življenjski prostor. Nikjer več ne morejo živeti. Če ne bi bilo živalskih vrtov, bi veliko živali izumrlo. Denimo tigri, gepardi in številne druge živali. Zdaj ne bi več živele, če ne bi bilo živalskih vrtov in ohranitvenih programov.

V nekaterih čudovitih živalskih vrtovih, ki sem jih obiskal, denimo v Zürichu v Švici, vzrejajo veliko ogroženih živalskih vrst. Čeprav imam dovoljenje za živalski vrt, moje posestvo ni odprto za javnost. Naše živali peljemo ven, da ljudi poučimo o njih, ko pa se vrnejo, lahko počivajo in se sprostijo. Moje živali skakljajo po hiši in po 4,5 hektarov velikem posestvu, v grmovju in gozdu. Vsekakor je to drugače kot v običajih živalskih vrtovih s kletkami. Pri meni je vse zelo odprto in svobodno.

Avstralijo ste zastopali na številnih svetovnih tekmovanjih v kajaku na divjih vodah. Kakšen užitek vam prinesejo ti skrajni športi?

Gre preprosto za vznemirjenje, ko veslaš zelo hitro v nevarnih vodah. Na čudoviti reki se počutiš zelo živega. Poleg tega te divje reke pogosto pripeljejo do divjih krajev z divjimi živalmi. Veste, po številnih rekah po svetu sem veslal samo zato, da bi videl divje živali. Vsak, ki gre na divjo reko ali v gozd, ve, da so tam divje živali. Moja ljubezen do kajaka je povezana s tem, da sedeš v kajak in veslaš, odveslaš od dirk in ljudi ter preprosto opazuješ živali v njihovem naravnem okolju. In to ... to je zame užitek. To je tisto, kar me pri tem privlači.

Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste jo naredili, da bi rešili žival?

Najbolj nora stvar? Moral sem splezati na drevo v Queenslandu, da bi rešil velikanskega drevesnega kenguruja okrog 40 metrov nad tlemi. Moral sem plezati brez vrvi in stremen, kenguru pa se je pripravljal, da bo skočil. Zadel sem ga s puščico z uspavalom. Bil je tik pred tem, da pade in si zlomi vrat, vendar smo pravočasno splezali do njega in ga rešili. Toda če bi naredil eno napačno potezo, bi si jaz zlomil vrat. Toda morali smo ga rešiti. Bilo je precej srhljivo.

Ste velik pustolovec. Imate še kaj na seznamu stvari, ki bi jih radi počeli, kar zadeva živali ali kaj drugega?

Rad bi se vrnil v Evropo in videl medvede. V Evropi nisem videl medvedov, v Sloveniji, Romuniji in na Hrvaškem. Zelo rad bi videl divje medvede v Evropi. To bi bilo čudovito. In rise, prekrasni so. Toliko je živali in toliko različnih divjih živali. Živimo na čudovitem planetu. Nikoli ne bom dosegel tistega, kar bi rad. Čudovito bi bilo obiskati vse države in rešiti vse živali, vendar to žal ni mogoče. Divji morski psi. Tu še nisem videl divjih morskih psov, zato bi jih rad videl. Na Japonskem bi rad videl snežnega leoparda. To je še na mojem seznamu želja.

Zakaj je po vašem mnenju pomembno odrasle in otroke izobraževati in jih ozaveščati o različnih živalskih vrstah in kako pomembne so?

Če ne bomo rešili narave, ne moremo rešiti živali in s tem ne moremo rešiti sebe. Če bomo izgubili živali, to pomeni, da so živali izgubile življenjski prostor, zdravo okolje. Če ne bomo imeli zdravega okolja, potem bomo naslednji na vrsti. Tako preprosto je. Če ne bomo imeli čiste vode, ne bomo imeli gozdov in življenjskega prostora, ki je najpomembnejši za vse živali, ki izginjajo in izumirajo. Brez zdravega življenjskega prostora ne bo tudi nas. To ni težko razumeti.

Poleg tega je na tem svetu toliko bitij, ki nas lahko veliko naučijo. Da ne govorim o farmacevtski zbirki podatkov za zdravljenje raka, sladkorne bolezni in drugega. Tega še sploh nismo razvozlali in odkrili. Nismo proučili žabje kože in beljakovin v žabah ter drugih živalih. Izjemno farmacevtsko korist bi lahko imeli od snovi, ki jih živali tvorijo v svojem telesu. Učiti se moramo od živali, veste. Ne vemo vsega in svet si delimo z drugimi bitji. Ne bi smeli biti tako prevzetni in misliti, da smo pomembnejši. Menim, da je to pomembna sposobnost in dobra življenjska lekcija za otroke. Naučiti se, da nismo pomembnejši od živali.

Nam lahko svetujete, kaj lahko naredimo vsak dan, malenkosti, da bomo pomagali rešiti živali?

Tako kot drugod imamo tudi v Avstraliji problem s krčenjem življenjskega prostora. V svojem domačem kraju zato lahko ustvarimo življenjski prostor za avtohtone divje živali. To je tako preprosto kot učenje o tem, katere živali živijo na vašem dvorišču, kateri ptiči in sesalci živijo v vašem kraju, mestu, v parkih. Govorim o tem, ali so redke ali običajne, kako jim lahko pomagamo. Denimo poleti, ko je vroče, pripravimo nekaj vode za divje živali, zalijemo drevesa in rastline, s katerimi se hranijo ali jim nudijo zavetje.

Postavimo škatle za gnezdenje, da bodo ptiči lahko v njih znesli jajca ali jih uporabili za zavetje. Na divje živali vplivajo tudi hišni ljubljenčki, kot so psi in mačke. Povsod po svetu jih imamo. Gre za preproste stvari, za otipljive stvari, ki jih vidimo vsak dan in pri katerih lahko uvedemo spremembe. Sodelujte v okoljevarstveni skupini na svojem domačem območju. Če nimate dvorišča in živite v stanovanju, se lahko pridružite krajevni skupini in pomagate. Pomagate lahko pri čemerkoli, pobirate odpadke, sadite drevesa ali ustvarjate življenjske prostore ali okoljevarstvene koridorje.

Se vam ne zdi, da je bolje prepustiti naravi, katere živali bodo preživele in katere žal ne?

Ne, nikakor ne. Ker narava ... Veste, ljudje smo zavzeli planet in smo najbolj dominantna vrsta. Svet smo zavzeli zase in živalim smo vzeli prostor, zato se ne morejo in zmorejo več vesti naravno. Nimajo prostora, v katerem bi živele. Poleg tega menim, da je naloga človeštva zaščititi naravo in popraviti vse krivice, ki smo jih naredili. Poskrbeti moramo za spremembe in biti pozitivni. Menim, da to dolgujemo svojim otrokom in izobraževalnim ustanovam, da bodo ljudi naučile biti bolj okoljevarstveno odgovorne. Zato moramo živali medtem imeti zaprte v živalskih vrtovih, dokler ne bodo dobile življenjskega prostora, kamor se bodo lahko vrnile.

V svoji zbirki imate tudi zelo nevarne živali – kaj bi se zgodilo, če bi vam katera pobegnila? Živi vaša družina v nenehnem strahu?

Ne, prav nič je ni strah. Pri skrbi za živali sem zelo previden. Imam nekatere najbolj strupene živali na svetu, denimo modroobročkasto hobotnico. Strupene kače, kot je bronasti glavež, imam zaklenjene. Vse je zelo po predpisih. Imam dovoljenje za živalski vrst in za živali je treba skrbeti po predpisih države, v kateri živim. Vse je dobro nadzorovano. Tudi če bi se zgodilo, da bi strupene živali ušle, to še ne pomeni, da vas hočejo ubiti le zato, ker vas lahko. Ne bodo vas preganjale, ne bodo planile ali skočile na vas, vas napadle. Ljudi se bojijo, zato takšna nevarnost ne obstaja. Najbrž je nevarnejše biti v kuhinji z ostrimi noži ali oso ali s konjem. Tako imenovane nevarne živali so čudovite in si zaslužijo naše spoštovanje. Če razblinite mite in ljudi poučite o njih, potem niso več tako srhljive. Avstralija ni srhljiv kraj. Samo razumni moramo biti in razumeti živali, potem je to čaroben kraj, čudovit za življenje.

Kakšen stik z živalmi imata vaša otroka? Ali sledita vašemu slogu življenja?

Sem eden tistih staršev, ki svojim otrokom pustijo slediti lastnim strastem in sanjam. Živita v hiši, v kateri jima kenguruji skačejo s postelj, ptiči kradejo zajtrk in ... Hčerko trenutno bolj zanimajo balet in izvajalske umetnosti. Moja mlajša hčerka bi bila rada učiteljica. Vse o živalih vesta, toda to morda niso njune sanje. Ne morem se odločiti namesto njiju. Imata pa vsaj pestro vzgojo, odgovornosti ter strastno radi naravo. Mislim, da je to čudovito darilo. Če bosta izbrali drugačno kariero, tudi prav. Pomembno je, da sledita svoji strasti. Življenje je prekratko. Ni jima treba početi istega kot njun očka. Pomembno je, da ju imam rad, jima ustvarim lepe spomine in da želita zaščititi živali. Tega jima ni treba izbrati za poklic, saj se trudita vse prepričati, da bi pomagali živalim.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Kje se vidite čez nekaj let? Kaj bi radi počeli?

Še vedo bom snemal dokumentarce in predstavljal nove in redke živali po vsem svetu. Rad potujem čez morje, upam, da bom odpotoval tudi v Evropo. Živali so povsod. Ljudi bom učil, kako v svojih vaseh, krajih ali mestih skrbeti za živali. To bo čudovito in dobro bo dobiti drugačen pogled od nekoga, ki ne živi tam. Pogled na živali in kako jih zaščititi. Veliko je stvari, ki jih rad počnem, in upam, da jih bom še naprej. Denimo, snemal dokumentarce. Vendar bi rad več tudi potoval, videl več sveta in divjih živali. To bi bilo super. Mogoče bom veslal v kajaku po vsem svetu. Tudi to bi bilo super.