Čmrljem je pregovorna lenoba pripisana po krivici

Na pomoč jim lahko priskočimo s sejanjem medovitih rastlin, odpovedjo uporabe pesticidov in postavljanjem gnezdilnic.

sob, 02.04.2016, 12:00

V Sloveniji živi več tisoč različnih divjih opraševalcev žužkocvetk. Čmrljev je 35 vrst, ostalih divjih čebel več kot 500, muh trepetavk okrog 300, ­metuljev okoli 3000, našteva dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Ekonomska vrednost njihovega opraševanja za slovensko kmetijstvo – ocenjena je bila na podlagi­ tega, za koliko bi se zmanjšala kmetijska proizvodnja, če opraševalcev ne bi bilo – je 110 milijonov evrov, na svetovni ravni 153 milijard evrov, na evropski ravni pa med 15 in 22 milijardami evrov letno. Vrednost opraševanja za delovanje naravnih ekosistemov je po Bevkovih besedah neprecenljiva.

Od opraševalcev je odvisnih 80 odstotkov rastlin. Proizvodnja rastlin za pridelavo hrane in biogoriva bi se brez njih zmanjšala za okoli 10 odstotkov. Hrana bi bila manj raznovrstna in dražja, ljudem pa bi primanjkovalo nekaterih vitaminov, ki so v sadju. »Le pestre družbe opraševalcev zagotavljajo zanesljiv servis opraševanja,« poudarja Bevk. Če bi izgubili vse medonosne čebele ali bi se njihove populacije nenadoma zmanjšale zaradi bolezni, bi imeli divji opraševalci še pomembnejšo vlogo.

Bevk ponazori njihovo nenadomestljivost na primeru čmrljev, najbolje raziskanih divjih opraševalcev. Spomladi, ko cveti sadno drevje in je vreme za čebele pogosto še prehladno in premokro, so čmrlji najpomembnejši opraševalci. Pregovorna lenoba jim je pripisana po krivem, je prepričan.

Počasni in nerodni so le na videz. V resnici so hitri in spretni letalci, predvsem pa izjemni opraševalci. V enakem času oprašijo dva- do trikrat toliko cvetov kot čebele, ob enem obisku pa prinesejo na cvet dvakrat toliko cvetnega prahu. ­Letajo od jutra do večera, tudi v dežju in mrazu. Čeprav jih je spomladi precej manj kot čebel, zaradi velike učinkovitosti opravijo ogromno dela. V gorah so edini opraševalci, prav tako v severnih deželah, saj je tam za čebele ­premrzlo.

Pri paradižniku boljši od čebel

Čmrlji močneje stresejo cvet in ga s tem bolje oprašijo, kar je za rastline, kot je paradižnik, ključno. »Pri paradižniku je cvetni prah skrit globoko v prašniku, sprosti se le, če opraševalec cvet močno strese. Čebela tega ne zmore, zato so paradižnike v rastlinjakih dolgo opraševali ročno. Ko so ugotovili, da to delo lahko opravijo čmrlji, se je začela laboratorijska vzreja čmrljev za opraševanje rastlin,« pove Bevk.

V Sloveniji je znanih 35 vrst čmrljev, najpogostejši so rjavi, svetli zemeljski, veliki črno-rdeči in spomladanski zemeljski. Pred nekaj leti je bila odkrita vrsta, ki ima za zdaj samo latinsko ime Bombus haematurus. V preteklosti pri nas verjetno ni bila prisotna, ampak je bila razširjena le v Sredozemlju, kar bi lahko bil znak podnebnega segrevanja.

Vsi čmrlji, ki jih vidimo letati spomladi, so mlade matice, saj drugi čmrlji ne preživijo zime. Matice, ki so bile oplojene prejšnje leto, prezimijo otrple v tleh, spomladi ob prvi močnejši otoplitvi pa postanejo dejavne. Nekaj dni se hranijo, takrat jih lahko opazujemo na prvem spomladanskem cvetju, npr. žafranu, nato začnejo iskati prostor za gnezdenje.

Nekatere vrste čmrljev gnezdijo pod zemljo v opuščenih gnezdih malih sesalcev, druge na površini, v mahu ali šopu trav. »Matica si na sredini gnezdilnega materiala naredi kamrico, v kateri naredi dva lončka: v enega vlaga medičino, v drugega odloži jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke. Hrani in greje jih sama; temperaturo gnezda lahko segreje za 20 stopinj več od okoliške temperature, kar je nenavadno za tako majhno ­žival,« poudari Bevk. Ličinke se nato zabubijo, iz njih se najprej izležejo delavke, ki odhajajo nabirat hrano, matica pa postopoma preneha letati na pašo. Posveti se odlaganju jajčec, delavke pa nabirajo hrano in skrbijo za ličinke.

Čez čas se razvijejo spolni osebki, matice in troti. Pri nekaterih vrstah se to zgodi že junija, takšen je recimo spomladanski zemeljski čmrlj, pri večini vrst julija in avgusta, pri rjavem čmrlju pa šele septembra. Življenje čmrljih trotov je precej drugačno od življenja čebeljih trotov. Slednji veljajo za lenuhe: živijo v panju, čebele jih hranijo, oni pa letajo ven na parjenje. Tisti, ki se jim uspe pariti, takoj zatem umrejo.

Čmrlji troti pa so pustolovci. Gnezdo zapustijo sami in živijo na prostem, se sami hranijo, prenočujejo na cvetovih in iščejo matice. Parijo se na tleh ali na rastlini, ne v zraku kot čebele, in parjenje za razliko od čebeljih trotov preživijo. Matica pa se, drugače od čebelje, ki se lahko pari 15-krat, pari le enkrat.

Čmrlji so miroljubni

Ljudje z intenzivnim kmetijstvom, ki iz travnikov ustvarja zelene puščave, »vestno« skrbimo, da imajo divji opraševalci vse manj hrane in primernih prostorov za gnezdenje. Zato morajo ti pri iskanju pokazati dobršno mero iznajdljivosti. »V cvetličnih loncih, ruletah, izolaciji, na podstrešjih, v metli na balkonu,« Bevk našteje nekaj lokacij čmrljih gnezd, ki jih je po klicu ljudi moral prestaviti. »Nekateri kličejo, ker se čmrljev bojijo, drugi, ker bi radi zaščitili gnezdo. A strah pred čmrljim pikom je odveč,« zagotavlja. Čmrlji so miroljubni. Pičijo le, če bi jih stisnili, določene vrste, denimo drevesni čmrlj, pa so napadalne, če stikamo po njihovem gnezdu.

Prebivalci mest lahko čmrljem in drugim divjim opraševalcem priskočimo na pomoč s sejanjem medovitih rastlin, odpovedjo uporabe pesticidov in zagotavljanjem gnezdilnih mest – prav zdaj je zanje najprimernejši čas. V okviru svoje Čmrljice jih izdeluje tudi Danilo Bevk. Sprva je uporabljal lesene gnezdilnice, a so izkušnje pokazale, da so bolj praktične kartonaste. Resda jih je treba vsako leto zamenjati, a pri njih ni nevarnosti, da bi se bolezni prenesle z ene generacije čmrljev na drugo, predvsem pa jih ni treba čistiti.

Za gnezdilni material Bevk uporablja mešanico suhega mahu in pravega bombaža, matico, ki leta nizko nad tlemi in stika za luknjami, s čimer nakazuje, da išče gnezdo, pa kar ulovi. V gnezdilnico jo zapre samo za deset minut. Na to, ali ji bo všeč in bo v njej ostala, ne more vplivati. Čmrlje matice so precej izbirčne, se nasmehne.

Čmrlji so ga navduševali že kot otroka. »So simpatični, lepi in debeli.« Oče mu je pokazal, kako so otroci včasih »ogrebali« čmrlja gnezda, da so jih prinesli domov, in s slamicami srkali med iz satja. Čmrlji imajo v satju bolj malo medu, saj ga za prezimovanje ne potrebujejo; verjetno se jih je prav zaradi tega oprijel stereotip ­lenuhov.

Laboratorijska vzreja

Kot študent biologije in pozneje raziskovalno se je ukvarjal večinoma s čebelami, zadnje obdobje pa se je tudi raziskovalno usmeril v čmrlje. Lani so na Nacionalnem inštitutu za biologijo začeli razvijati metodo za vzpostavitev laboratorijske vzreje avtohtonih čmrljev za opraševanje v rastlinjakih.

»V trgovini s čmrlji se letno obrne 55 milijonov evrov. Večina podjetij je na Nizozemskem in v Belgiji, nekaj tudi v Španiji in na Slovaškem. V Sloveniji se z zahtevno laboratorijsko vzrejo ne ukvarja nihče. Vse čmrlje uvozijo, kar je tvegano z vidika vnosa novih bolezni tako zanje kot za čebele in nevarnosti križanja domačih čmrljev z uvoženimi. Tako bi lahko bile vnesene nove lastnosti, ki bi utegnile biti neugodne za naše čmrlje,« ­pripoveduje.

Na inštitutu jim je uspelo spodbuditi matice, da so razvile družine tudi v laboratorijskih razmerah. »Vendar to še ni dovolj,« pripomni Bevk. »Metoda mora biti tudi dovolj učinkovita, sicer ni konkurenčna tujim vzrejevalcem. Šele potem bodo v Sloveniji vzrejeni čmrlji zanimivi za pridelovalce ­zelenjave in sadja.«

Prijavi sovražni govor