Da obvladaš hitro branje, ni nujno, da si knjižni molj

Kako se je na tekmovanje v hitrem branju pripravljala sedmošolka, ki je v minuti prebrala 1874 besed? Je bilo težko? »Učiteljica nam je izdala nekaj trikov, in četudi s pripravami nismo pretiravali, smo bili vsak dan hitrejši. S treningom lahko vsakdo napreduje,« je bila skromna 13-letna državna prvakinja Brina Poropat. Pravi, da je že od nekdaj knjižni molj, a da to ni nujen pogoj za obvladovanje hitrega branja.

V kategoriji juniorjev, od 13. do 17. leta, je pometla s konkurenco, na drugo in tretje mesto pa sta se uvrstila njena sošolca, Andrej Banjanin in Gašper Dimnik. Uspeh mariborske osnovne šole Tabor I je bil še večji zaradi tretjega mesta osemletnega Erazma Cokana Jusa, učenca tretjega razreda (v kategoriji otrok nad osem let).

Tudi Brinin sošolec Andrej rad bere, predvsem pustolovske in znanstvenofantastične vsebine. Nazadnje je z užitkom prebral Tisočera mesta. Potrdil je Brinine besede, da je vaja najpomembnejša: »Malo talenta tudi ne škodi, a brez treninga ni nič. Vadil sem vsako jutro, dvakrat na teden pa v šoli. Bral sem besedila iz knjig. Zdi se mi, da zdaj tudi sicer, za vsakdanjo rabo, berem malo hitreje, a ne tako kot na tekmovanju.«

Dodal je, da mu usvojeni triki za hitro branje pridejo zelo prav tudi pri učenju. »Naučil sem se skoncentrirati in zdaj si snov laže zapomnim. Ta veščina mi pomaga tudi pri pouku, ko učiteljica razlaga.« Bolje si zapomni, kar sliši, čas učenja pa je zato krajši. »Tako ti ne uidejo pomembni podatki,« je Andreja dopolnila Brina, ki ji dišijo povsem drugačne knjižne vsebine kot sošolcu.

Cela stran v 20 sekundah

Tekmovanje je potekalo po pravilih Svetovne organizacije miselnih športov, ki organizira tudi svetovna prvenstva v hitrem branju. To je menda čisto preprosta veščina. Soorganizatorka tekmovanja Vanja Jus se je z njo srečala v tujini, se izurila in jo učinkovito uporabila pri študiju prava. Pred nekaj leti je hitro branje pripeljala tudi v Slovenijo. Kako ga merijo? »Prešteje se, koliko besed nekdo prebere v eni minuti. Brina, denimo, celo stran natisnjenega besedila prebere v pičlih dvajsetih sekundah,« je povedala Jusova in pokazala primer, s katerim so preverjali tekmovalce. »Število besed potem delimo s časom, ki ga posameznik porabi za branje, in dobimo hitrost. A to še ni vse. Treba je preveriti, ali je bralec besedilo res prebral. Razumevanje je ključno. Da tekmovalec to dokaže, mora pravilno odgovoriti na vsaj šestdeset odstotkov vprašanj, ki so povezana z vsebino. Šele potem se rezultat upošteva. Bralci pred tekmovanjem ne poznajo niti vsebine besedil niti vprašanj. Vse je tajno, tako kot se spodobi za velika tekmovanja. Tekmovalec dobi v roke neznano besedilo, ga čim hitreje prebere in takoj vrne sodnikom. Potem sledijo vprašanja za preverjanje razumevanja.«

Vanja Jus je zatrdila, da se vsakdo lahko izmojstri v hitrem branju: »Z lahkoto. Izdala vam bom preprost trik. Uporabite prst, ga peljite pod vrsticami besedila in mu sledite z očmi. Podobno kot pri vožnji z avtomobilom. Če imate šoferja, si boste precej bolje zapomnili okolico ob cesti, kot če vozite sami. Vaš prst je nekakšen šofer. No, s treningom prst seveda opustite, ker se možgani privadijo na večjo hitrost branja, dobijo zaupanje in oči same drsijo skozi besedilo. Se še vedno sliši nemogoče?« je smeje se vprašala.

Očitno ni, če lahko tako zavidljive rezultate dosežejo že otroci. Učiteljica slovenskega jezika, mentorica in trenerka Bojana Trunk je na »svoje« zmagovalce zelo ponosna: »Ja, prvo, drugo in še tretje mesto pri juniorjih ni kar tako. Še zlasti ker je v isti kategoriji nastopilo kup srednješolcev. Vsi naši tekmovalci so presegli rezultate s šolskega tekmovanja. Brina, na primer, je na šolski ravni prebrala 945 besed, zdaj je število podvojila.«

Težko je verjeti, da so se mladi tekmovalci na OŠ Tabor I z veščino hitrega branja prvič srečali šele pred nekaj meseci. »Po krompirjevih počitnicah smo jim pokazali osnove na taboru za nadarjene. Ko smo jih vprašali, kdo bi se prijavil za tekmovanje, Brine ni bilo med njimi. Andrej pa je zmagal v eni od delavnic,« je povedala Trunkova.

Čez dan ali dva, ko je zdajšnja državna prvakinja o zadevi premislila, se je le odločila za sodelovanje. Skupina je bila sestavljena in začeli so trenirati. Tudi najmlajši Erazem. S hitrim branjem se je srečal že doma, saj je Vanja Jus njegova mama, z očetom Petrom Cokanom pa že od malega uri spomin. »S kartami vadiva. Moram si jih zapomniti in atiju povedati, katera bo v pokritem kupčku naslednja. To mi pomaga tudi pri hitrem branju,« je povedal osemletnik.

Mama je pojasnila, da si fant zapomni določene točke, potem pa v mislih nanje prilepi informacije: »Nismo ga silili k hitremu branju, z možem sva vztrajala le, da je vsak dan pol ure bral zahtevnejše vsebine, potem pa smo skupaj izrisali bralni list. Včasih je bil precej nejevoljen. A kasneje je lahko bral, kar si je želel, tudi stripe. Hitrega branja se je naučil z učiteljico Bojano, meni pa se je zdelo pomembno le, da razume, kar prebere.«

Da je miselno branje neke vrste šport, miselni seveda, potrjuje tudi prisotnost štoparice. Ali ura za merjenje časa pomeni kakšen pritisk za tekmovalce? »Pri prvem besedilu sem bila zelo obremenjena s tem, potem pa vedno manj. Bolj me je presenetilo, da so na tekmovanje prišli srednješolci, toda kmalu sem ugotovila, da to ni nič takega. Pričakovala sem uvrstitev okrog osmega mesta, a mojega imena – brali so jih od zadaj naprej – nikakor niso 'hoteli' prebrati. Ko so prišli do petega mesta, sem bila že presrečna. Ko so bili na vrsti prvi trije, smo se z Andrejem in Gašperjem le še spogledovali.«

Erazem je hitro dodal: »Tudi jaz sem mislil, da bom na tekmovanju čisto zadnji, saj sem bil najmlajši. Hudo tremo sem imel, potem pa sem videl, da sem kar dober.«