Dediči preskrbe z vodo izpred 125 let

Če bomo znali zaščititi vire, bo voda dobra tudi za naše naslednike. Razstava Voda v Mestnem muzeju Ljubljana do 8. maja.

sob, 16.01.2016, 12:00

Utrinki iz muzeja

»London velja za svetovno prestolnico dežja, saj ga pade vsako leto 600 litrov na kvadratni meter. V Ljubljani je padavin več kot 1400 litrov na kvadratni meter.« S temi besedami začne Rok Košir vodstvo po razstavi Voda v Mestnem muzeju Ljubljana. Pomen vode predstavi še z mnogimi drugimi podatki. Na primer: pod Ljubljano in okolico je 400 milijonov kubičnih metrov vode, to je 15-krat toliko, kot je vode v Blejskem jezeru, in štirikrat toliko, kot je je v Bohinjskem. Če bi vso pitno vodo na Zemlji (ki bi se pravzaprav morala imenovati planet Voda ali Ocean) razdelili med vse prebivalce, bi je moral dobiti vsak 16.000 litrov na dan. Še vedno pa so območja, kjer morajo preživeti s petimi litri na dan, recimo v Sudanu.

Znameniti ljubljanski župan Ivan Hribar je bil še načelnik vodovodnega odseka, ko je do 606 (od 900) hiš v mestu prvič pritekla voda. Vodarna Kleče je po 125 letih še vedno hrbtenica ljubljanskega vodovoda in vodnjak številka tri je takšen, kakršen je bil leta 1890, le da je del sistema, povezanega v 1100 kilometrov dolgo omrežje, ki preskrbuje 320.000 ljudi.

Možganske funkcije ljubljanskega vodovoda in drugih manjših sistemov, ki spadajo pod okrilje Javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija (Vo-Ka), opravlja nadzorni center v vodarni Kleče, od koder dobiva vodo večina meščanov. Ob našem obisku je imel miško v rokah Miha Planinšek in opravljal vlogo dispečerja. Kvadratki in puščice na zaslonu obiskovalcu na prvi pogled ne povedo prav veliko, a z malo dodatne razlage je jasno, kako pomembno nalogo opravlja takšen nadzorni center in dispečerji, ki delajo sedem dni v tednu 24 ur na dan. Najbolj radikalno je njihovo delo v šali ponazoril Igor Ivančir, ki skrbi za to, da avtomatsko krmiljeni sistemi delujejo avtonomno: »Če se ta vodarna ustavi, nas bo v 15 minutah klicalo pol Ljubljane.«

Zaželeni so dolgočasni dnevi

Tega seveda nihče noče, pravzaprav so najbolj zaželeni dolgočasni dnevi, kakršen je bil pretekli petek. V nadzorni sistem so se mirno in brez kakršnih koli posebnosti stekali podatki o delovanju vseh petih vodarn (Kleče, Šentvid, Hrastje, Brest in Jarški prod, ki je edina na levi strani Save), iz katerih voda teče proti Ljubljani. Pri tem se tlak avtomatsko prilagaja porabi prebivalcev. Dispečerji vsak trenutek zaznavajo utrip mesta: ko prebivalci spijo, je poraba manjša, ko se prebujajo, se poveča. In ko se pripravljajo na počitek, znova množičneje odpirajo pipe. Prav tako lahko prepoznajo, kdaj se je končal prvi polčas kakšne pomembne nogometne tekme, kajti takrat vsi drvijo na stranišče. Podobno je poleti po dnevniku, ko vrtičkarji hitijo zalivati vrtnine, je za primer navedel Igor Ivančir. Na zaslonu je prikazal stanje vodnjakov v Klečah, v tistem času jih je delovala približno polovica od 17, ki so med seboj oddaljeni sto metrov.

Najbolj nas je zanimala »trojka«, ki se uvršča v ljubljansko tehniško dediščino. Ob našem obisku je bil pretok vode v njej 65 litrov na sekundo, vsi delujoči vodnjaki so takrat na sekundo pretočili več kot 756 litrov vode. Opremljeni s tema podatkoma smo se začeli spuščati po okroglih železnih stopnicah, dokler nismo v globini 23 metrov stopili na trdna tla. V tem vodnjaku se je mogoče še najbolj približati vodi, kajti podzemna voda v vodarni Kleče je na okoli 29 metrih pod površino. Tako rekoč vse mesto se napaja iz podzemne vode, ki jo črpa iz peščeno-prodnatega vodonosnika Ljubljanskega polja, napajata pa ga reka Sava in padavine. Ali kakor se je izrazil Jože Tomec, ki vodi področje vodovoda pri Vo-Ki: »Če rečemo, da ležijo nekatere arabske države na nafti, potem je Ljubljana mesto na vodi.«

Iz Emone v srednji vek

To so odkrili že Rimljani, ki jim je v resnici treba priznati avtorske pravice za ljubljanski vodovod, kajti oni so se pred dvema tisočletjema zavedali, kako pomembna je voda za razvoj mesta. In kako pomembno je, da teče. Resda je poraba Ljubljančanov zdaj precej večja (120 litrov na prebivalca na dan), kakor je bila poraba Emoncev, a tudi ti so bili – četudi je bil njihov življenjski slog precej drugačen od današnjega in ni bilo industrije – precej razsipni z vodo, kajti vsak je porabil od 50 do 70 litrov na dan, kakor nam je povedala Brigita Jamnik, ki je v Vo-Ki odgovorna za skladnost pitne vode, a tudi prava zakladnica zgodovinskega znanja. Zadnja leta so to področje intenzivno raziskovali s sodelovanjem s strokovnjaki Mestnega muzeja Ljubljana tudi zaradi investicijskih del v središču mesta. Prav v tem času (in še do 8. maja) je mogoče na razstavi Voda v tem muzeju izvedeti številne zanimivosti o neprecenljivi tekočini.

Prebivalci zgodnjerimskih naselbin so se že pred nastankom Emone preskrbovali z vodo iz bližnjih vodnjakov. Z razvojem mesta so prišla do njega tudi vedenja rimskega cesarstva, predvsem pa zavedanje, da je higiena pogoj za zdravo življenje. V sredini prvega stoletja je nastal emonski vodovod z izvirom Zlatek v Podutiku; deloval je do najmanj 4. oziroma 5. stoletja, po nekaterih virih njegov del vsaj do 18. stoletja. »Dejstvo, da sta zaselka Podutik in Dravlje tako stara, lahko povežemo tudi s preskrbo s pitno vodo,« je dodala Brigita Jamnik.

Z umikom rimskega cesarstva je tudi zdrava pitna voda poniknila iz mest, ne le iz nekdanje Emone, ampak po vsej Evropi. Staro srednjeveško mesto se je spet preskrbovalo iz bližnjih izvirov in iz Ljubljanice, vodnjaki pa so služili kot nekakšne cisterne. V sredini 17. stoletja so ljudje vse bolj zbolevali, kosili so tifus, kolera, kuga ... In kar dvesto let je trajalo, da se je zavedanje, da je nesnažna voda vzrok bolezni, tako utrdilo, da so začele vznikati zamisli o urejanju vodovoda. V Ljubljani se je to zgodilo v času županovanja Miha Ambroža (1861–1864). Malo pozneje, leta 1870, so sestavili skupino za pregled mestnih vodnjakov in potrdili tezo, da ljudje zbolevajo zaradi onesnažene vode; v tem času, leta 1873, je javni vodovod dobil tudi Dunaj. V Ljubljani se je začelo premikati slabo desetletje pozneje, ko je bil mestni svetnik Ivan Hribar, ki je bil velik zagovornik gradnje vodovoda. Seveda so bili v mestnem svetu nasprotniki, ti pa so si na vso moč prizadevali za večje vodnjake. Nasprotja so zgladili z manjšo ukano: »Na eni izmed sej je Hribar izkoristil odsotnost dveh nasprotnikov in dosegel gradnjo centraliziranega vodovoda,« je sklenila Brigita Jamnik.

Več vode, manj ljudi

Čeprav so kopali na roko, so že leta 1890 slavnostno odprli prvi javni vodovod. Bil je 17. maj, ko je do dobrih 606 hiš (vseh je bilo 900) v Ljubljani pritekla voda na način, kot ga poznamo še danes. V vodarni Kleče, kjer je relativno visok nivo podzemne vode, so naredili štiri vodnjake, iz katerih so črpali vodo s pomočjo parnih črpalk, paro zanje pa je proizvajala lokomobila. Na začetku je bilo omrežje dolgo približno 27 kilometrov, načrpali pa so približno 3400 kubičnih metrov vode na dan. Vodni zbiralnik so postavili na Rožniku, pozneje so ga povečali in je še danes pomemben hidravlični element.

Potem je mesto raslo in z njim sistem. Leta 1910 so načrpali 9000 kubičnih metrov vode na dan, zgradili so večji cevovod s premerom 400 milimetrov, kar je še danes spoštljiv premer, kakor je poudaril Jože Tomec. Slabi dve desetletji pozneje je obsegal ljubljanski vodovod 127 kilometrov, na dan so načrpali 27.000 kubičnih metrov vode ... Leta 1936 je prišla v Kleče elektrika, dve parni črpalki so ustavili, dokončno pa je para izginila leta 1940 in od takrat črpalke poganja elektrika – do danes je to privedlo tako daleč, da je vodovodni sistem največji porabnik električne energije v mestu (tudi zaradi tega, ker velikih industrijski porabnikov tako rekoč ni več).

Po drugi svetovni vojni se je prebivalstvo na veliko začelo priseljevati v mesto. V Klečah je bilo leta 1950 šest vodnjakov, dvajset let pozneje 15, zdaj jih je 17, in ker zdaj rast mesta stagnira, je to dovolj, je sklenil Tomec. »Še vedno se več kot dve tretjini vode načrpata v vodarni Kleče,« je dodal. Preostalo prispevajo druge vodarne, ki so jih ravno tako polagoma urejali; prva je bila Hrastje leta 1953. Na začetku 80. let so zgradili vodarno Brest, ki črpa vodo Ljubljanskega barja. Danes je na območju Ljubljane 950 kilometrov vodovodnega omrežja Ljubljane, javno podjetje pa upravlja več kot 1100 kilometrov omrežja.

Kjer zorijo jagode

Obratno sorazmerno z rastjo omrežja (zlasti v zadnjih letih) je šlo število rok, ki so bile potrebne za vzdrževanje sistema. Brez fantov na terenu ne gre, je zatrdil Tomec, ki vodi ekipo 120 zaposlenih, večina dela na terenu, v vodarni Kleče jih je okoli 40. A z razvojem tehnologije se je število tistih, ki so »na roke« skrbeli, da je sistem deloval, precej zmanjšalo, kakor je pritrdil Igor Ivančir.

Poleg zgodovinskega vodnjaka smo obiskali še enega, v katerega obiskovalec vstopi kot po stopnicah v domačo klet, globina do podzemne vode pa je zato precej večja. Debele modre cevi, ki so speljane po objektu, so opremljene z merilcem tlaku – to pa je več ali manj tudi vse, kar lahko laik ugotovi na prvi pogled. Gumbi, zaprti v veliki omari, potrebujejo izdatno dodatno razlago in precej inženirskega znanja. Takrat sta bila v objektu delavca, ki sta opravljala vzdrževalna dela na napravi za doziranje klora. Te v vsej zgodovini vodarne Kleče še niso uporabili, mora pa biti brezhibna za primer onesnaženja. Edina vodarna, kjer dodajajo še nekaj klora, je Brest, a bolj preventivno, je povedal Tomec. Sicer pa je voda iz ljubljanskega vodovoda, je zatrdil, dobra, in če bomo res znali zaščititi vodne vire, bo dobra tudi za naše naslednike. Vstop na območje vodarne Kleče je zato strogo prepovedano in dispečerji skrbno spremljajo tudi prihode in odhode ljudi. Ob našem obisku so bile veje drevja obtežene z razmočenim snegom, poleti pa je tam prijeten hlad in lepo uspevajo gozdne jagode, je povedal Igor Ivančir. »Tudi to je znamenje, da so nekoč za vodarne skrbeli ljudje. Še danes je med zelenjem opaziti sadno drevje,« je pripomnila Brigita Jamnik.

Povezane novice

Kabinet čudes: Veliko čiščenje Ljubljane
30. junij ob 08:00
Bili so časi, ko so ljubljanski politiki in tudi nekateri zdravniki nasprotovali vodovodu. »Saj imamo dovolj dobre podtalne vode.« ...
Prijavi sovražni govor