Tiskane izdaje
Odgovor na vprašanje, zakaj sploh potrebujemo dopust, je preprost, pravi doc. dr. Marija Molan, univ. dipl. psihologinja in višja zdravstvena svetnica na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa: »Zato, da se spočijemo, sprostimo in obnovimo.«
Povsem logično se nam zdi, da elastike ne moremo natezati v nedogled. Prej ali slej se bo namreč preveč raztegnila, popustila ali se celo strgala. Nekaj podobnega se lahko po besedah sogovornice zgodi človeku, ki je ves čas z eno nogo v službi, saj nosi službene obveznosti domov, tam pa prav tako poskuša narediti vse, kar se od njega pričakuje – če ne bo vsaj občasno popolnoma odmislil službe, se umaknil od obveznosti, sprostil in poskrbel za obnovo telesa in duha, se bo prej ali slej zlomil.
Kako pogosto naj bi to storili? Večkrat na leto po nekaj dni ali enkrat, morda dvakrat na leto, a takrat za več dni skupaj?
To je odvisno predvsem od starosti. Starejši gredo raje večkrat na leto na krajši dopust, mlajši in tisti z družino običajno sledijo 162. členu zakona o delovnih razmerjih, ki pravi, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, vendar mora en del trajati vsaj dva tedna. Tudi sama zagovarjam to stališče, še bolje bi bilo, če bi trajal tri tedne.
Zakaj?
Človek potrebuje kakšen dan ali dva, da si oddahne od vsakodnevnih obremenitev in se v miru pripravi na dopust. Dopust naj potem izkoristi za obnovo telesa, pa tudi za obnovitev družinskih in socialnih vezi, na kar vse preradi pozabljamo. Ko prideš z dopusta, pa je dobro imeti še kakšen dan, da v miru pospraviš in se pripraviš na delovni teden. Najslabše je, da v nedeljo pozno zvečer prideš z dopusta, v ponedeljek navsezgodaj pa moraš biti že v službi, kar pomeni, da stvari pogosto ostanejo v kovčkih vse tja do konca tedna. Seveda pa se potreba po dopustu razlikuje od človeka do človeka, od tega, kako blizu meje svojih zmogljivosti deluje in kako dolgo lahko tako deluje. Če si zelo na meji svojih zmogljivosti in zato ves čas blizu preobremenitve, je priporočljivo načrtovati pogostejši oddih. To še zlasti velja za starejše, pri katerih se znaki preobremenitve kopičijo.
Tudi naši starši in stari starši so hodili v službo, doma poskrbeli še za družino, vrt in njivo, skratka daleč od tega, da bi malo delali. Ampak njih nismo slišali govoriti, da so preobremenjeni. Kaj se je spremenilo?
Časi so se spremenili, pa ljudje tudi. Prehajamo v postindustrijsko družbo, v kateri velja pravilo, lahko rečemo celo kult podaljševanja: domov greš lahko šele, ko je delo opravljeno, in ne takrat, ko se konča osemurni delovnik. Tako se služba oziroma delovni čas podaljša najprej v pozno popoldne, nato se raztegne na soboto in nedeljo, ko se bliža dopust, pa se zažre še vanj. Po drugi strani se nekateri hvalijo, da so tako navdušeni nad delom, da ne morejo brez njega, da imajo še na dopustu kar naprej računalnik pred seboj ali vsaj telefon v roki. To je po mojem mnenju zelo problematično. Lahko govorimo o že kar patološki potrebi po potrjevanju, dokazovanju, češ brez mene ne bo nič. Nič manj pomemben ni vpliv takega človeka na okolico, na sodelavce, predvsem podrejene. Lahko si predstavljate, da takšnemu šefu težko sledijo, in ker z delom zaostajajo, ne morejo na dopust ali pa si zanj sploh ne upajo vprašati.
Odkar smo nenehno prikopljeni na službo, bodisi prek računalnika bodisi prek telefona, so se močno zabrisale meje med časom, ki bi moral biti namenjen samo delu, in časom, ki bi moral biti namenjen samo obnovi. Kratkoročno je prej opisana delovna vnema videti fino, človek je učinkovit, nikoli utrujen, poln energije, dolgoročno pa prinaša neprijetne posledice. Tak človek je namreč ves čas v napetosti, v stanju preobremenjenosti, telo je nenehno pripravljeno na akcijo, torej ves čas v stresu. Če uporabim že omenjeno prispodobo: je kot elastika, ki je ves čas napeta. A vsaka elastika prej ali slej popusti.
Celoten intervju si lahko preberete na www.deloindom.si.
